Kyoto – znamenitosti za en dan

419

Mesto Kyoto ali poslovenjeno – Kjoto je bilo skoraj 1000 let prestolnica Japonske (preden je le-to postal Tokio). Zato verjetno ni čudno, da je Kyoto poln raznoraznih palač, templjev, svetišč in drugih imenitnih, zgodovinskih in prekrasnih stavb. Potem pa so tu še razne naravne znamenitosti, kulinarika, prireditve … Vsega tega je v Kjotu toliko, da si verjetno niti v enem tednu ne moreš pogledati čisto vsega. Midva sva se odločila, da bova v Kjotu preživela približno en dan. Realno sva imela v Kjotu eno popoldne, potem pa še en cel dan. Hkrati pa je bil Kjoto najin prvi stik z Japonsko. Tam sva bila še malo utrujena (jet lag), malo nerodna oz. sva še ugotavljala način potovanja po Japonski, zato morda česa nisva izvedla optimalno. A vseeno je bil Kjoto zelo lepo mesto. V nadaljevanju bova predstavila Kyoto – znamenitosti, ki sva si jih ogledala midva, potem pa dodala še nekaj najinih nasvetov za obisk Kjota.

Pa še to: v besedilu boste videli različne zapise mesta Kyoto. Kot Kyoto (pravzaprav angleški zapis) in Kjoto (slovenski zapis). V slovenščini besede, ki so zapisane v drugih, nelatiničnih pisavah, zapisujemo po pravilu “piši kao što govoriš” – ja, zelo slovensko sem to razložila, pardon, ampak sedaj verjetno vsi razumete, kako in kaj in zakaj bodo nekatere japonske besede morda napisane “nenavadno” ali pa bom uporabljala mešanico obeh načinov zapisovanja.

Kyoto – znamenitosti

Tule pa je sedaj najin opis mesta Kyoto – znamenitosti, ki sva si jih pogledala v tem dnevu in pol, ter najina doživljanja. A začnemo? 🙂

Svetišče Yasaka-jinja

Z glavne železniške postaje v Kjotu, takoj po prihodu z letališča, sva se z avtobusom odpravila v predel Gion. Ampak ker je avtobus ustavil bližje svetišču Yasaka-jinja (Jasaka džindža po slovensko), sva si najprej pogledala pač to.  Svetišče Yasaka-jinja je šintoistično svetišče, ki je bil za naju zanimiv uvod v Japonsko, njihovo kulturo, običaje, mešanico verstev … Šintoistična vera naj bi bila v osnovi japonska vera (preden je k njim iz Kitajske prišel budizem). Šintoizem nima templjev, pač pa svetišča. Za šintoistična svetišča so značilni oboki, imenovani tori, ki so meja med človeškim in božjim. Torej, ko stopiš skozi ta obok, stopiš v svet bogov, v samo svetišče. Lepo je, če se pred obokom rahlo prikloniš. Od oboka do samega svetišča je tu kar nekaj stopnic, pa vmes so že prodajali razne spominke in hrano … toliko o božjem ☺️. Kakorkoli, Japonci imajo veliko pravil primernega obnašanja in vsaj kakšna velja spoštovati, tudi če si turist. Nama se sicer ne zdi primerno, da bi izvajala neke ceremonije vere, ki je niti ne poznava, zato sva se držala ob strani in opazovala domačine, kako so prihajali pred svetišče, se tam priklonili, potem nekajkrat pozvonili z zvoncem pred svetiščem, dvakrat zaploskali in se spet priklonili.

Ko sva to videla, skupaj s samim svetiščem, lampijončki in ostalim, kar pač paše v šintoistično svetišče, naju je prešinilo: “Waw, sedaj sva pa res na Japonski!”

Gion

Gion je najbolj tradicionalen predel mesta. Znan je po nizkih hiškah z lesenimi fasadami, majhnimi vhodnimi nišami, neke vrste zavesami pred vrati … To je tudi predel oz. četrt, kjer še nastopajo gejše, tako da je možnost ogleda kakšne predstave. Gion zaživi šele zvečer, čez dan je menda precej pust. Midva sva prišla v Kyoto popoldan in preden sva prišla do Giona, se je že stemnilo (jeseni so dnevi pač kratki) in tako je bil Gion v času najinega sprehoda tam skozi že izredno živahen, poln ljudi, ki so se sprehajali okoli ali pa čakali pred restavracijami. Gion nima ene specifične znamenitosti, po Gionu se pač malo sprehodiš. Ni velik, pač greš malo “bluzit” po ulicah in opazovat te tradicionalne japonske hiške. Nama so bile takoj zelo všeč.

Ponto-cho

V bližini Giona je še ena uličica, Ponto-cho, ki velja za eno najbolj živahnih ulic v Aziji. Midva sva bila tu že kar precej utrujena, tako da sva se res samo sprehodila po ulici, ampak je bila pa zanimiva, to pa gotovo. Ozka ulica, spet polna tradicionalnih japonskih hišk, ki imajo verjetno vse po vrsti spodaj restavracije. Vonjave so bile ene bolj, druge manj mamljive. Tu sva prvič videla tudi tiste tipične japonske plastične jedi v izložbi. Namreč na Japonskem je značilno, da ti pokažejo, kako jed izgleda, preden jo naročiš. To pomeni, da ali so v menijih sličice jedi, ali pa imajo zunaj kar izložbo s plastično hrano, ki izgleda točno taka (in zelo resnična) kot jed sama. Ponujali pa so tudi vso mogočo hrano. Od zrezkov (steak) do veganskih restavracij, od kitovega mesa pa do hitre hrane … pač res vse se najde.

1000 torijev ali svetišče Fushimi Inari Taisha

Vsak je verjetno že videl fotografijo več deset torijev (rdečih obokov), ki se pnejo nad potko. In lokacija te fotografije je v Kjotu. Toriji se raztezajo nad praktično vsemi potkami od svetišča Fushimi Inari Taisha proti griču Inari (233m).

Fushimi Inari Taisha (poslovenjeno Fušimi Inari Tajša) je glavna znamenitost Kjota in posledično zelo turistična. Splača se priti čim bolj zgodaj zjutraj, ko je gneče najmanj. Čeprav večinoma vidimo fotografije torijev, pa je tudi samo svetišče tu zelo lepo, veliko in pomembno. Gre za šintoistično svetišče, ki je posvečeno bogu riža. Vsi vemo, da je riž na Japonskem praktično glavna hrana oz. sestavina večine jedi, zato si lahko predstavljate, da je tudi bog riža pomemben za Japonce. Kako se obnaša(jo Japonci) v šintoističnem svetišču, sem že opisala zgoraj, tako da ne bom ponavljala.

Za svetiščem pa se začnejo ti slavni toriji. Takoj na začetku sta dva koridorja zelo gostih torijev. Tu se gre po eni strani gor, po drugi dol. Če prideš zjutraj, se bolj malo ljudi vrača dol, zato je tam idealna priložnost za kakšno fotko brez ljudi. Ampak, če bo več ljudi želelo fotografirati isti motiv, se bo treba postaviti v vrsto. Ne samo tu, po celi Japonski se ljudje postavljajo v vrsto tudi za to, da posnamejo fotografijo. Do vrhu griča Inari se potem toriji malo zredčijo, a še vseeno jih je res ogromno in so povsod izredno fotogenični. Hoje do vrha je cca 1h in potem še enkrat toliko za dol. Če se nameravaš veliko ustavljat, dodaj še eno uro, saj je tudi ob poti ogromno manjših svetišč in kipcev lisic. Lisice naj bi bile namreč glasniki boga Inari in zato so tudi pogosto uprizorjeni.

Midva nisva šla prav do vrha, pač pa sva se po približno pol ure hoje obrnila nazaj in šla na zajtrk, ki ga zjutraj zaradi hitenja nisva uspela pojesti. Pri svetišču sva bila okoli 7h, ko sva se vračala, pa je bila ura okoli 9h. Nama se je zdelo, da je že ob 7h zjutraj veliko ljudi (oz. jih je bilo več, kot sva za tako zgodnjo uro pričakovala). Ampak, ko sva ob 9h zapuščala svetišče, je bila pa gneča že nepopisna. Pa verjetno še ni bilo najhuje. Torej, res se splača iti zgodaj zjutraj. Vstopnine ni, lahko pa daš prostovoljni prispevek za svetišče.

Tempelj Kiyomizu-dera

Od šintoističnega svetišča sva se odpravila na ogled budističnega templja. En večer prej sva brala Lonely Planet in brskala po spletu, ter se odločala, kateri tempelj si res morava pogledati v Kjotu. Opisi so bili za vse lepi, ampak časa pa seveda nisva imela za vse. Za nasvet sva vprašala najinega Couchsurfing gostitelja in on je brez obotavljanja rekel: Kiyomizu-dera temple! Ok, no pa greva tja.

Kiyomizu-dera tempelj je pod Unescovo zaščito in je temu primerno obljuden. Če odmisliš množice obiskovalcev, pa je tempelj zelo lep. Glavna stavba templja je narejena iz lesa in brez uporabe žebljev. Notranjost nama ni bila tako zelo posebna, zunaj pa je velika lesena terasa, od koder se odpira razgled na morje pisanih javorjevih dreves (v jeseni) ter pagodo in svetišče v tem gozdičku. Samo ime templja pomeni “tempelj čiste vode”, saj so tempelj postavili poleg slapu.

Za samim budističnim templjem je še šintoistično svetišče, ki stoji direktno nad slapom. Naj opozorim, da je slap precej majhen pa še speljan je tako, da zgleda bolj kot nek vodnjak. Tam lahko vidiš obred, kako si obiskovalci šintoističnega templja s takimi dolgimi zajemalkami zajamejo vodo iz slapu, potem si umijejo dlani ter obraz/usta. Vse to storijo tako, da se z zajemalko nikoli ne dotaknejo “umazanega” dela telesa, torej tistega, ki ga umivajo. Je kar spretnost to.

Čisto na koncu kompleksa je še manjša pagoda ter lep razgled na Kyoto spodaj. Do samega templja je ne glede na izbiro prevoza cca 500m hoje. Tista zadnja ulica, ki te pripelje direktno do templja je polna raznorazne turistične ponudbe. Med drugim izposojajo tudi kimono. Če si kdo želi to poskusit oz. se fotografirat v japonskem kimonu, je tu priložnost. Veliko mladih Japoncev to počne.

Daitoku-ji in okoliški zen templji

Najin naslednji postanek oz. ogled so bili zen templji v okolici Daitoku-ji templja. Gre pravzaprav za tempeljski kompleks, kjer je več majhnih templjev na kupu. Kot neka soseska templjev. Tu se da videti menda ene lepših zen templjev, prav posebno zanimivi pa so njihovi vrtovi, ki so tako “japonsko”, minimalistični in pač zen urejeni. Natančno pograbljen pesek, v sredini pa ena skala in malo mahu. Ali pa spet natančno pograbljen pesek in potem neko manjše drevo na sredini. Kot vse v Kjotu, je tudi teh templjev ogromno in bi tam lahko preživela celo popoldne. No, na najino srečo (ali pa nesrečo), so bili nekateri templji zaprti, tako da sva imela malo manj izbire.

Daisen-in

Pogledala sva si tempelj Daisen-in. Poleg prekrasnih vrtov ima ta tempelj tudi zelo lepo urejene dvorane oz. sobe. S tatamijem po tleh (tatami je japonska talna obloga, narejena iz riževe slame, ampak taka zelo prijetna, topla) in tipičnimi lesenimi drsnimi in papirnatimi drsnimi vrati. V tem templju si lahko privoščiš tudi tipičen japonski čaj ali pa se udeležiš “tea ceremony”, čajne ceremonije. A midva dva imela to že drugje splanirano.

Ryogen-in

Naslednji tempelj je bil Ryogen-in, malo manjši od prejšnjega, a vrt je bil nama še lepši. Pa omeniti velja, da so ti templji bistveno, bistveno manj oblegani. Tu nas je bilo le par obiskovalcev in je res vladal tak mir, zen.

Koto-in

Zadnji tempelj, ki sva ga želela pogledati, je bil Koto-in, saj ima menda zelo lep vrt, ki je za razliko od prejšnjih dveh kamnitih vrtov bolj zelen – z mahom in bambusi. A je bil žal zaprt, tako da sva samo pri vhodu malo pokukala notri, dlje pa nisva mogla.

V vsak tempelj lahko vstopiš le bos. To pomeni, da se moraš pred vhodom sezuti in greš notri v nogavicah. Jeseni, ko je že kar hladno, tudi tisti tatami ne pomaga in naju je vedno kar konkretno nazeblo v noge. Se splača imeti s seboj kakšne toplejše nogavice za obiske vseh templjev, gradov in še česa drugega na Japonskem. Prav tako je potrebno plačati vstopnino za vsakega od teh templjev. Sicer ni veliko, potrebuješ pa gotovino.

Čajna ceremonija (tea ceremony)

Čajna ceremonija (tea ceremony) je poseben način pitja japonskega zelenega čaja (imenovanega tudi matcha). Aktivnost sva rezervirala že od doma (preko GetYourGuide – na povezavi tukaj vidiš tea ceremony, ki sva se je udeležila midva in bila z njo zelo zadovoljna). Izbrala sva lokacijo blizu Kinkaku-ju templja, tako da ni bilo preveč premikov po mestu. Več o sami čajni ceremoniji piše v ločeni objavi. Tu bom rekla samo to: bilo je super, bila sva navdušena in bilo je vredno denarja. Saj ne, da je zelo drago, ampak midva navadno takih aktivnosti ne marava preveč. Tale čajna ceremonija (tea ceremony) nama je bila pa res zanimiva. Sploh, ko se lahko še oblečeš v kimono in potem v avtentični japonski čajnici, kleče na tleh (ki so iz tatamija – riževe slame) piješ pravi japonski čaj. Odlična izkušnja!

Tempelj Kinkaku-ji ali Golden Pavilion (zlati paviljon)

Tempelj Kinkaku-ji je zen tempelj na obrobju Kjota. Stoji tako idealno ob manjšem ribniku, obkrožajo pa ga prekrasna drevesa, ki so bila v času najinega obiska v najlepših jesenskih barvah. Aja, pa še ta malenkost: zunanjost pavilijona je prekrita z zlatom! Zato se mu tudi reče Zlati paviljon (Golden Pavilion). V osnovi to ni bil tempelj pač pa vila, domovanje japonskega šoguna (vladarja) v srednjem veku. V oporoko je zapisal, da to vilo po njegovi smrti spremenijo v tempelj. In tako je Kinkaku-ji že od leta 1408 tempelj.

Tule sva bila midva že malo utrujena, tako da v sam tempelj nisva šla, pač pa sva se samo sprehodila naokoli in uživala v prečudovitih razgledih na paviljon in jesenske barve. Tudi za ta tempelj je plača vstopnina – ni draga, spet pa sprejemajo le gotovino.

Arashiyama – bambusov drevored

Za konec dneva sva si pustila še eno izmed top znamenitosti Kjota – Arashiyama (poslovenjeno Arašijama). Gre za bambusov gozd oz. bolj drevored. Lepo je videti visoke in ozke bambuse, ki se dvigajo nad teboj in se v vetru nežno gibajo. Ampak ni pa to nič tako zelo posebnega. Vsaj za naju ni bilo. Morda sva bila že utrujena po celem dnevu hoje. Morda sva bambusov drevored, celo malo bolj veličasten in brez ograj, videla na Jamajki. Saj se je bilo lepo sprehoditi skozi drevored, gneče proti večeru tudi ni bilo pretirane, ampak bi preživela tudi brez tega :).

 

S tem sva zaključila z ogledi v Kjotu. Zaznamkov na zemljevidu je bilo še veliko več, a za en dan sva videla veliko. Za tiste, ki so navdušeni nad mesti in zgodovino, bi bilo smiselno v Kjotu ostati dlje. Za naju, ki pa se rada veliko premikava in imava rajši naravo kot pa mesta, pa je bil ta en dan (oz. dan in pol) dovolj. Za konec pa dodajam še nekaj nasvetov glede Kjota.

Nasveti za Kyoto (prevozi, nastanitev)

Prevozi po Kjotu

Kyoto je kar veliko mesto, templji, svetišča in ostale znamenitosti pa so razpršene po celem mestu. In locirane so tako, da do enih moraš z vlakom, do enih z avtobusom. Midva sva imela JR pass za celo Japonsko. To je karta za vlak, ki velja na vseh JR (Japan Rail) linijah vlakov. S to karto sva imela pokrito vožnjo do Arashiyama (bambusovega gozdu) ter do svetišča Fushimi Inari Taisha.  Ti dve znamenitosti sta najbolj oddaljeni od centra mesta in ležita ob železniški povezavi (JR linija).

Za ostale znamenitosti pa sva uporabljala večinoma avtobus, vmes pa tudi metro. Po najinem mnenju se za en dan, poln aktivnosti oz. ogledov splača vzeti dnevno vozovnico za bus+metro v Kjotu. Pazite, da kupite res kombinirano vozovnico. Midva sva se takoj zjutraj zafrknila (utrujeno in pač nepozornost, nepoznavanje prve dni) in sva kupila dnevno vozovnico samo za metro. Kar se je izkazalo za precej neuporabno, saj sva do večine znamenitosti potrebovala avtobus.

Za plačevanje prevozov, ki niso bili vključeni v JR pass ali to dnevno vozovnico za metro, sva uporabljala IC kartici. To je kartica, na katero naložiš denar in potem z njo plačuješ vse prevoze (pa še kaj drugega) na Japonskem.

Za iskanje povezav sva uporabljala GoogleMaps ter aplikacijo JapanTravel. Slednja nama je bila še posebno všeč, saj sva v njej označila, katero vozovnico imava in nama je poiskala optimalno (nahitrejšo, najcenejšo) povezavo z vlaki, busi, metroji … glede na vozovnico, ki sva jo imela. Obe aplikaciji potrebujeta povezavo s spletom. Marsikatera železniška postaja in skoraj vsi muzeji, templji itd imajo svoj wifi. Midva pa sva imela tudi lokalno sim kartico. Uporabljava aplikacijo Airalo, kjer v aplikaciji kupiš e-sim kartico (virtualno). Na Japonskem je bilo to ceneje kot pa dejanske sim kartice. Samo povem 😀. Airalo ponudbo lahko preverite tule na povezavi. Ob prijavi vpiši kodo KATARI6961 in z njo dobiš par evrov popusta pri prvem nakupu.

Nekateri so nama priporočali tudi najem kolesa za raziskovanje Kjota. Ampak so razdalje precej velike in bi premiki s kolesom trajali predolgo.

Nastanitev v Kjotu in ne najboljša izkušnja couchsurfinga

Kyoto se je izkazalo za zelo drago mesto, kar se tiče nastanitev. Res je, da sva se lotila iskanja in rezervacije nastanitev zelo pozno. Le kakšen teden, morda 10 dni pred potovanjem. Potovala pa sva jeseni, ko je menda visoka sezona (zaradi jesenskih barv na Japonskem). Pa še med vikendom sva bila v Kjotu. In vse, kar je bilo še spodobnega na Bookingu na voljo, je bilo okoli 100€ na noč! Toliko pa res ne bova dala, sva si rekla in šla v akcijo iskanja lokalnih gostiteljev preko Couchsurfinga. Glede na to, da sva zelo aktivna pri Couchsurfingu, sva sicer med malo gostitelji v Kjotu, hitro dobila enega domačina, ki naju je bil pripravljen sprejeti oz. gostiti.

Prvi večer sva utrujena prišla k njemu. Stanovanje je bilo res majhno, ampak ok, to niti ni tak problem in je tudi kar normalno na Japonskem. Problem je bil, da je bilo stanovanje grozno razmetano in umazano. Že tako v majhnem prostoru nimaš kam stopit, potem pa so povsod ležale obleke, smeti, prazne plastenke, škatle … bilo je precej grozno. Da ne omenjam kopalnice in stranišča. Primerljivo s čistočo v npr. Sudanu. Resno! Spali smo vsi v isti sobi, na tleh iz tatamija in vsak na svoji tanki penasti blazini – tako tipično japonsko je bilo, samo precej umazano za japonske standarde. Čeprav smo se dogovorili za dve noči, sva naslednje jutro spokala, se mu zahvalila in si za naslednjo noč našla sobo v prijetnem penzionu (JP INN Kyoto Ekimae Izutsucho) za znosnih 45€ – bila je edina, tako da sva imela očitno srečo. Saj fant je bil prijazen, nič napačen. Ampak nisva več študenta in nama spanje v takih pogojih res ne ustreza. Kaj je lekcija tega? Rezervirajte nastanitev v Kjotu dovolj zgodaj!

Imava pa še eno idejo. Nama je bila Osaka zelo všeč. Tudi nastanitev se nama je zdelo, da ponuja več in ugodnejše. Tako da, če bi šla še enkrat na Japonsko in imela JR pass (vozovnico za vlake), bi si nastanitev poiskala v Osaki, ter se peljala v Kyoto pogledat templje in ostale znamenitosti za čez dan. Hitri vlak te namreč v približno pol ure pripelje iz Osake v Kyoto.

Tako, to so najini vtisi in zapisi iz Kjota. Zanimivo mesto, sploh za začetek potovanja po Japonski.