Tam nekje na japonskem podeželju, pod hribi, sredi gozda stoji budistični tempelj Eiheiji, kjer se menihi v rdečih haljah bosi sprehajajo po odprtem samostanu (tudi sredi zime), kjer gongi donijo in kjer vlada pravi zen – mir, spokojnost in dotik narave.
Tempelj Eiheiji
Tale tempelj sva obiskala po enem burnem dnevu, ko se midva nisva najbolje razumela, ko potovanje ni šlo po načrtih. Skoraj bi ga izpustila in se odpeljala dalje, ker pač nisva bila pri volji. No, pa sva se vseeno ustavila in ravno še ujela odpiralni čas. Lahko povem, da je bil ogled zen budističnega templja točno to, kar sva takrat potrebovala. Malo umiritve in stik z naravo.
Tule se res vidi, kako blizu narave je tempelj Eiheiji
Budistični tempelj Eiheiji – tempelj v naravi
Kje se tempelj Eiheiji nahaja?
Kot rečeno je Eiheiji tempelj lociran v cipresinem gozdu ob vznožju hribov na zahodu Japonske. Najbližje mesto je Fukui. Če ne veste, kje je to, nič hudega. Redki vedo. Saj je to res “kar nekje”, nekje, kamor turisti navadno ne zaidejo. Midva sva v tem delu potovala z najetim avtomobilom, zato sam dostop do templja ni bil zakompliciran. Edino parkirišča so malo problematična za najti in plačljiva. Ampak midva sva prišla tako pozno popoldan, da so vsi že odhajali in sva hitro našla prosto in tudi že brezplačno parkirišče 😉 .
zen budistični tempelj sredi narave, tempelj Eiheiji
Zakaj je tempelj Eiheiji tako poseben?
Če boste brali kakšne vodnike oz. wikipedijo in podobno, boste prebrali, da je tempelj Eiheiji eden izmed dveh soto zen budističnih templjev na Japonskem. Tempelj je ustanovil Dogen, budistični mislec, ki je v 13. stoletju prinesel soto zen budizem iz Kitajske. V prevodu Eiheiji pomeni tempelj večnega miru in ne bi se mogla bolj strinjati s tem imenom.
Kipci v parku sredi tempeljskega kompleksa
Za naju pa je bil tempelj poseben zaradi svoje velikosti, odprtosti in stika z naravo. Tempelj je menda sestavljen iz preko 70 stavb, ki so vse med seboj povezane s hodniki. Vse stavbe in hodniki so navzven odprti in se tako povezujejo s prekrasno naravo naokoli. Po njih se sprehajajo bosi in le v rdeče halje odeti menihi. Naju je zeblo, saj je bila pozna jesen, pa seveda, kot se na Japonskem spodobi, sva morala po templju hoditi brez čevljev (sva pa dobila neke natikače). Jaz v jakni in s kapo na glavi, pa me je še zeblo v templju, menihi pa bosi in v haljah. Kako da jih ne zebe, ne vem. Ker so tempelj ravno zapirali za tisti dan, sva slišala tudi donenje gongov, ki so menihe klicali k večerni meditaciji. Težko opišem z več besedami, ker jih preprosto ni. Izkušnja obiska tega templja je bila preprosto tako posebna, drugačna, lepa … da vam samo želim, da ga tudi vi doživite.
