Hirošima – spomenik jedrski bombi, plavajoči tori in okonomiyaki

143

Večino ljudi verjetno ob besedi Hirošima rahlo zmrazi. Hirošimo namreč direktno povezujemo z atomsko bombo, popolnim uničenjem, trpljenjem lokalnega prebivalstva in posledičnim koncem druge svetovne vojne na Pacifiku. Vse to drži in spomini na to so grozljivi. A Japonci so svojo zgodovino sprejeli, odpustili slabo, zagovarjajo mir in svet brez jedrskega orožja, Hirošima pa je dandanes lepo in živahno mesto.

V bližini Hirošime pa je še ena velika japonska znamenitosti: plavajoči tori (tori je rdeč obok, ki označuje vhod v šintoistično svetišče) na otoku Miyajima. Midva sva si najprej pogledala tole slednjo znamenitosti, potem pa se vrnila v Hirošimo, tako da spodaj opišem najin dan v Hirošimi in okolici ter ogled znamenitosti.

Otok Miyajima (Itsukushima) in plavajoči tori

Otok Miyajima (poslovenjeno Mijadžima) ima tudi ime Itsukushima (Itsukušima) in leži v bližini Hirošime. Znan je po svojem “plavajočem” toriju. Plavajoč se mu reče zato, ker ob plimi dejansko stoji v vodi (morju) in zgleda, kot da plava. Ob oseki pa je na suhem (no, če blatu lahko rečemo suho). Svetišče Itsukushima-jinja je tako kot tori tudi postavljeno nad vodo. Izvira že iz davnega 6. stoletja – v času, ko navadni smrtniki niso smeli stopiti na ta sveti otok. Ampak, da bi pa lahko vseeno prišli do svetišča, so le-tega postavili nad vodo. Tako so ljudje prišli s čolni, skozi tisti plavajoči tori in do svetišča. Ker je tudi svetišče nad vodo, kot neke vrste pomol, pri tem početju niso kršili pravila, saj dejansko niso stopili na otok.

Nasveti za obisk otoka Miyajima

• Poglejte, kdaj je tisti dan, ko nameravate obiskati otok Miyajima, plima in si oglede organizirajte tako, da boste v času plime pri toriju. Tako je namreč mišljeno da ga vidimo, plavajočega v morju.
• Vozovnica za trajekt iz pristanišča Miyajimaguchi Station do otoka Miyajima je vključena v JR pass (vozovnico za vlake po Japonski), vseeno pa moraš plačati neko eko takso (ki je sicer precej poceni). Druga možnost je direktna ladja iz pristanišča v Hirošimi. Ta je dražja in ni vključena v JR pass. Je pa direktna iz Hirošime in ni treba še z enim lokalnim vlakom iz Hirošime do prej omenjene postaje Miyajimaguchi Station.
• Na otoku Miyajima živijo divje, a zvedave srne – tako kot v Nari. Le da so te tu bolj lačne. Zato pazite svoje nahrbtnike, žepe in vse kotičke, kjer bi srna lahko našla karkoli užitnega (jedo tudi papir, tako da pazite tudi na svoje vozovnice za vlak!)
• na otoku Miyajima je še veliko drugih znamenitosti poleg tega torija in svetišča. Ogledati si velja še budistični tempelj, pagodo, lahko pa greste tudi na pohod oz. vzpon na bližji hrib Misen.

Hirošima – spomenik jedrski bombi

Po dopoldanskem ogledu otoka Miyajima sva se vrnila v Hirošimo in si pogledala še središče mesta, kjer so raznorazni spomeniki žrtvam in grozotam, ki jih je povzročila jedrska bomba. Vse te stvari so skoncentrirane zelo blizu skupaj, tako da sva se od hostla (spala sva v japonskih kapsulah!) kar peš odpravila na ogled Parka miru.

Kupola – Atomic Bomb Dome

Atomska bomba je 6.8.1945 padla (oz. dajmo biti natančni, je bila odvržena) na Hirošimo. Okoli epicentra je “zradirala” praktično vse! Ostala je le ena stavba, ki je imela kupolo in ta je zaradi svoje nosilnosti vsaj delno preživela silovito eksplozijo. V samo stavbo se ne da vstopiti, zanimiv je predvsem pogled nanjo. Kako stoji tam in tiho opozarja na uničujočo moč jedrske bombe. Po drugi strani pa je kar nenavadno videti to napol porušeno stavbo, ki spominja na hudo trpljenje in grozodejstva 2. svetovne vojne. Hkrati pa je vsa okolica v čudovitih jesenskih barvah, vse je v različnih odtenkih rdeče, rumene, oranžne. Kakšna groteskna kombinacija, če tako pomisliš. Ali pa lepa, pomirjevalna. Kaže na to, da gre življenje dalje, da ne smemo držati zamer, ampak se osredotočati na lepo.

Park miru – Peace Memorial Park

Večina ostalih “znamenitosti” Hirošime se nahaja v t.i. parku miru, Peace Memorial Park. Tam je res veliko spomenikov. Začeti sva želela z ogledom kenotafa, ki je v obliki neke vrste oboka in uokvirja pogled proti večnemu plamenu ter prej omenjeni kupoli (Atomic Bomb Dome). Na tem spomeniku pa so napisana vsa imena žrtev jedrske bombe nad Hirošimo.

A je ravno nek zelo popularen japonski pevec prišel tja položit vence. Posledično je okoli mrgolelo novinarjev, snemalcev in hihitajočih najstnic :). Edino midva nisva vedela, kaj se dogaja oz. zakaj taka “scena”. Kakorkoli, sva šla dalje in se kasneje vrnila do tega spomenika.

Malo naprej je spomenik otrokom (Children’s Peace Memorial), ki je bil postavljen predvsem zaradi deklice Sadako Sasaki. Znana je po tem, da je pri 11 letih (približno 10 let po napadu z jedrsko bombo) zbolela za levkemijo. Odločila se je, da si bo čas med zdravljenji krajšala z izdelovanjem origiamija, specifično papirnatih žerjavov. Menda je verjela, da če jih bo sestavila 1000, bo ozdravela. Žal ji ni uspelo in je umrla prej, preden bi izdelala toliko papirnatih žerjavov. A je njena zgodba navdihnila številne po svetu, po njej so napisali knjigo, posneli film, otroci (predvsem na Japonskem, pa tudi po svetu) pa še danes zlagajo papirnate žerjave in jih potem prinesejo sem. Okoli tega spomenika je res ogromno papirnatih žerjavov in tudi v času najinega obiska tam, je ena šola prinesla nekaj ogromnih vreč papirnatih žerjavov. Ganljiva zgodba.

Na robu parka je še en gong miru, kjer lahko pozvoniš, ter Atomic Bomb Memorial Mound. Lahko bi rekli, da je to spominska grobnica, kjer so zbrani posmrtni ostanki (pepel) žrtev, ki so ostali neidentificirani oz. niso imeli svojih družinskih grobov.

Park je res nenavadna kombinacija prekrasne jesenske narave (ginki so bili čisto rumeni, javorji so rdeče žareli) ter težke, žalostne, kar tragične zgodovine.

Spominski muzej (Hiroshima Peace Memorial Museum)

Na skrajnem južnem delu parka se nahaja velik muzej, posvečen dogodkom okoli jedrske bombe v Hirošimi in na splošno o jedrskem orožju po svetu. Vsekakor vreden obiska, da se vsak malo poduči o zgodovini, jo morda vidi z druge strani, ugotovi, da svet ni črno-bel in da vojna, bombe, streljanje … nikoli ne prinesejo nič dobrega. Težka tema, vsekakor, a obisk res priporočava, saj pokaže širšo sliko dogodkov.

Okonomiyaki – najboljša japonska hrana v Hirošimi

Na Japonskem sva na splošno poskusila res veliko različne hrane. A sva si edina, da so bili okonomijaki (okonomiyaki) daleč najboljša japonska hrana. Poskusila sva jih v Okonomi-mura v Hirošimi, restavraciji, ki se nahaja v treh nadstropjih, v vsakem nadstropju pa so potem neke vrste kotički, otoki, kjer na sredini kuharji pripravljajo okonomijakije, gostje pa sedijo naokoli, opazujejo pripravo in potem tudi pojedo svoj okonomijaki kar tam.

Kaj je okonomiyaki?

Ok, sedaj pa: kaj sploh je okonomijaki? V prevodu okonomijaki pomeni “kar si želiš, spečeno”. Okonomiyaki je neke vrste omleta, čeprav ne čisto. Morda bi bil lahko tudi neke vrste burger? Ali pa nekaj vmes, morda? Okonomiyaki v Hirošimi so sestavljeni iz plasti vmešanega jajca, čez pa potem pridejo rezanci, zelje, svinjina, okonomijaki-omaka in še kakšna stvar po želji. Vse to je spečeno na plošči pred gostom in že sproti se ti lahko “cedijo sline”. Ko je okonomiyaki pripravljen, ga dobiš predse – a še vedno na plošči, da ostaja topel. Zraven dobiš manjši krožniček, palčke za jest in neke vrste spatulo (špohtl po domače). S tem okonomiyaki prerežeš, si košček daš na krožniček in s palčkami poskusiš prvi grižljaj. In takrat se ti odprejo nebesa! Resno, to je pa nekaj tako dobrega, da dol padeš. Pa še relativno poceni je. Sit si od enega okonomijakija, ki stane le okoli 7€.

Ko srečaš Slovenca pri večerji za isto mizo …

Tu se nama je zgodila še ena zabavna stvar. Približno istočasno kot midva je po Japonski potoval še en Slovenec, ki sva ga poznala preko Instagrama. Na hitro smo se že videli v Nari, potem smo si pisali po Instagramu, ampak itak vsak s svojim načrtom se nismo niti nadejali, da bi se še kje srečali.

In potem pride ta večer v Hirošimi. Midva sva bila utrujena od celodnevne hoje po mestu in sva želela čim prej nekaj pojest in spat. Ampak, na okonomijaki pa morava it, če sva v Hirošimi. Najprej sva šla do ene druge restavracije z okonomijakiji, a so imeli dolgo čakalno vrsto in sva se, čeprav se nama res ni več dalo hodit, odpravila še cca 1km dalje do te Okonomi-mura restavracije, ki je, kot rečeno, v treh nadstropjih. Stopila sva v dvigalo in jaz sem vprašala Roka: “Kam greva, v katero nadstropje?” Rok je rekel: “Pa pojdiva na vrh, v 3. nadstropje.”

V 3. nadstropju sva stopila iz dvigala in zagledala te “stojnice” oz. kotičke z vročimi ploščami, okoli katerih so sedeli ljudje. “Rok, kam bi se šla usest? Lej tam v kotu sva dve prosti mesti …” Stavka nisem povedala do konca, ko se pri najbližji mizi obrne en fant in reče: “Živjo, vidva!” Seveda je bil to točno ta fant, s katerim smo se pogovarjali in smo se tako čisto naključno srečali v Hirošimi na večerji. Poleg njega sta bila prosta še dva stola in tako sva prisedla in smo skupaj poskušali najboljše okonomijakije.