396

Če naju kaj spremljate, veste, da zadnje čase nikoli ne zaideva na Hrvaško. Preprosto preblizu je, pa zdi se nama, da sva jo res že veliko videla. Veliko mogoče res, vsega pa gotovo ne. Približeval se je 1. november in z njim podaljšan vikend. Kar dva dni smo imeli “dodatka” in greh bi bilo, če tega ne bi izkoristila. Idej, kam bi šla za jesenske počitnice je bilo neskončno, a na koncu je Rok ostal doma zaradi obilice dela, jaz pa sem se s staršema ter mlajšima sestricama, ki še živita doma, odpravila na Hrvaško. (morda to komu zveni čudno, meni se je zdelo super, da izkoristim možnost in se jim pridružim na krajšem izletu). Odpravili smo se preverit, kakšne so možnosti za pohodništvo na Velebitu. V planu je bila Premužićeva staza (pohodniška pot, ki povezuje celotni severni Velebit) ter nekaj krajših izletov z razgledom na morje.

Pohodniški izlet na Hrvaško

Naš pohodniški izlet na Hrvaško je bil 3-dnevni izlet. Prvi dan smo se zjutraj odpravili na pot iz Ljubljane do Jablanca ter šli na prvi sprehod oz. pohod do Uvale Zavratnice. Drugi dan smo prehodili del slavne Premužićeve staze v nacionalnem parku Severni Velebit. To je bil verjetno najlepši del izleta. Zadnji, tretji dan pa smo se začeli vračati proti domu. Ustavili smo se v Gorskem Kotarju ter se vzpeli še na Tuhobić, goro nad Reko (Rijeko).

Pohodništvo na Velebitu

1.) Uvala Zavratnica

Za prvi dan smo si zadali nekaj krajšega – pohod okoli Uvale Zavratnice. To je manjši, podolgovat zaliv v bližini Jablanac-a, pod samim Velebitom. Do uvale Zavratnice se pride le peš ali pa s čolnom. Možnosti za peš pot v uvalo Zavratnico sta dve: čez manjšo vzpetino ali pa naokrog ob obali. Mi smo naredili kar krožno pot in tako prehodili obe.

Uvala Zavratnica je en tak mini fjord. Zaliv, fjord oz. kakorkoli že temu rečemo, je dolg okoli 900m, širok pa od 50 – 150m. 

Gorska koča na 26m nadmorske višine

Čeprav Hrvaške navadno ne povezujemo s hribi in vzponi, pa lahko potrdim, da je pohodništvo na Velebitu kar dobro razvito. Na obrobju Jablanca stoji najnižje ležeča gorska koča – Planinarska kuća Miroslav Hirtz na višini 26m. Tam je bil tudi začetek naše poti. Najprej smo se odpravili po markirani poti do glavne ceste in nato deloma po cesti do naslednjega odcepa. Hodili smo proti vzhodu, stran od morja in vsem je bilo čudno, kam nas ta pot sploh pelje.

Uvala Zavratnica po kamniti, gorski poti

Po približno 20 minutah hoje direktno proti goram in vzporedno s samim zalivom smo le našli smerokaz, ki nas je končno usmeril v desno, v pravo smer proti uvali Zavratnici. Sledil je krajši vzpon, nato pa strm spust do samega zaliva. Pot tu je bila precej neutrjena in nevarna za zdrs, zato res priporočam dobre pohodniške čevlje. Kar je spet morda nenavadno, saj smo na Hrvaškem, na morju 🙂 Vsaj jaz sem imela tak občutek, da gojzerji in morje nekako ne spadajo skupaj. A sem bila vesela, da sem jih vseeno obula. Ko smo prišli do zaliva spodaj, smo imeli dve možnosti: lahko se začnemo ob obali vračati nazaj proti izhodišču, lahko pa se vzpnemo še na nasprotni grič, kjer naj bi bila razgledna točka. “Jaz grem gor, vi pa kar nadaljujte ob morju. Itak vas bom hitro ujela,” sem rekla in začela hitro hodit v hrib. Hitela sem, da pridem čim prej do razgleda in potem čim prej dol. Na prvem ovinku sem se obrnila nazaj in videla, kako vsi ostali sopihajo za mano. Dobivala sem grde poglede svoje najmlajše sestre, ampak na koncu, ko smo bili vsi na vrhu, je bil pa razgled kar lep 🙂 Z vrha se vidi cel zaliv, celotno uvalo Zavratnico. Res je sicer, da se da do te razgledne točke priti tudi z avtom, a je pot precej ovinkasta in gre zelo naokoli. Je pa možno ;).

Uvala Zavratnica po obmorski promenadi

Sledil je spust po isti poti nazaj do samega zaliva, potem pa ležeren sprehod ob morju do izhodišča. Uvala Zavratnica je zaščitena in kopanje v njej ni dovoljeno. Je pa voda tako bistra, da brez maske, ne da bi se potapljal, lahko vidiš razbitine nemške vojaške ladje iz 2. svetovne vojne! V času našega obiska tam ni bilo praktično nobenega drugega človeka, voda pa je bila tudi v začetku novembra še dovolj topla, da smo na koncu v Jablancu vsi skočili na hitro jesensko kopanje.

Poleti je potrebno plačati vstopnino za obisk uvale Zavratnice, izven sezone pa je vstop brezplačen.

Vsega skupaj smo hodili slabi 2h, prehodili 5km in naredili 270m vzpona in še enkrat toliko spusta.

2.) Premužićeva staza, Velebit

Premužićeva staza je 57km dolga pohodniška pot, ki povezuje severni del Severnega Velebita z njegovim južnim delom. Gre za sicer dolgo, a lahko pohodniško pot, ki gre večino časa po ravnem in ponuja čudovite razglede na Jadransko morje, na nekatere nenavadne kraške pojave ter sprehod skozi čudovite gozdove na Velebitu. Premužićeva staza se začne pri koči Zavižan, gre mimo koče Alan in do Baških Oštarij. 2 dni hoje in nekaj logistike, da povežeš začetek in konec. Mi nismo imeli časa (pa tudi ne pretirane želje), da bi dva dni hodili po Velebitu, zato smo izbrali menda najlepši in najbolj razgleden del Premužićeve staze, potem pa se odcepili in naredili en krog.

Premužićeva staza: koča Alan – Alančić (1611m) – Seravski vrh (1661m)

Iz nivoja morja smo se po ozki in ovinkasti, a dobri cesti dvignili do planinske koče Alan (Planinarska kuća Alan) na višini 1350m. Tam smo začeli našo pot proti severu, po Premužićevi stazi. Prvi cilj je bil hrib Alančić z višino 1611m. Bilo je sicer precej hladneje kot dol ob morju, listje na drevesih je že povsod odpadlo, a vseeno je bilo čudovito. Mir, tišina, lepo vreme in razgledi na morje na eni strani ter gore Velebita na drugi strani. Do Alančića je le slabo uro hoje in hitro smo bili na vrhu. To je en tak “kucelj”, ni neka izrazita gora. A ravno prav, da so razgledi še lepši. V daljavi smo videli Zavižan, uradni začetek Premužićeve staze, spodaj pod nami pa otoke Rab, Pag in Goli otok.

Po kratki malici smo nadaljevali poti do naslednjega vrha: Seravski vrh, ki je še malo višji od Alančića. Alančić je travnati vrh, Seravski vrh pa ima že nekaj skal in grmičevja (ruševje).  Od Alančića do Seravskega vrha je bilo še dobro uro hoje, čeprav smo hodili res počasi (za moje pojme). Seravski vrh ponuja podobne razglede kot Alančić in že sama pot pred tem.

Krožna pot mimo planine Lubenovac nazaj do Alana

Malo za Seravskim vrhom smo se odcepili dol s Premužićeve staze in se začeli spuščati proti planini Lubenovac. Odprto planoto Velebita je zamenjal jesenski gozd. Tla so bila na debelo prekrita z odpadlim listjem bukev in nemalokrat smo se spotaknili ob kakšno korenino ali skalo, ki se je uspešno skrila pod listje.

Planina Luberovac je bila v tem letnem času že prazna, živali so že šle v dolino. Tako smo hodili v čisti tišini in miru – takem, ki ga na Premužićevi stazi ni bilo. Pa ne, da je bila zelo obljudena, a vseeno se je tam slišalo avtomobile s ceste spodaj, veter je pihal in nam “ropotal” okoli ušes. Tu, na planini Lubenovac pa je bilo čisto mirno in čisto tiho.

Od daleč smo občudovali nenavadno oblikovano goro Veliki Kozjak (1620m), kjer se da tudi plezati. A mi smo hiteli, da nas tema ne ujame. Počasi smo se začeli vzpenjati nazaj do koče Alan in prijetno utrujeni smo pozno popoldan prišli do izhodišča.

Celotna krožna pot je dolga okoli 13,5km, hodili pa smo približno 6h (plus nekaj precej dolgih postankov). Na celotni poti smo naredili 550m vzpona in tudi toliko spusta.

3.) Tuhobić – Gorski Kotar

Zadnji dan našega izleta – pohodniški izlet na Hrvaško, smo se premaknili proti severu. Zapustili smo Velebit in se vzpeli še na hrib v Gorskem Kotarju. Tuhobić je 1109m visok hrib nad Reko (Rijeko), od koder je spet lep razgled na morje – to je bil namreč naš cilj tega izleta. Čim več lepih razgledov na morje.

Izhodišče za Tuhobić je kraj Gornje Jelenje. Odcep je z glavne ceste, potem pa do samega izhodišča vodi gozdna pot. Vzpon na Tuhobić ni zahteven. Mi smo si ga vzeli čisto preveč na lahko in se nam je potem pot grozno vlekla. Namreč, mislili smo, da bomo v pol ure na vrhu. Pa ni šlo tako hitro. Hodili smo približno 1h. Gorgrede smo šli po grebenski poti, dolgrede pa po strmi direktni poti do ceste, potem pa po cesti/kolesarski poti nazaj. Vse te poti so označene v navigaciji mapy.cz, ki smo jo uporabljali.

Tuhobić nam je ponudil še zadnji lep razgled na morje, na Reko spodaj, na otoke Krk, Cres in Lošinj. Pa na Istro! Videlo se je najvišji vrh nacionalnega parka Učka (Vojak – o tem sva že pisala na blogu tule), proti severu pa se je pogled odpiral proti parku Risnjak. Lepo in vetrovno. Za slovo od Hrvaške.