Vzpon na Blinnenhorn, 3373m

1,2K

Podaljšan vikend v avgustu je bilo preprosto treba izkoristiti. Greh bi bil, če bi ostala doma 🙂 Vsaj po najinem mnenju. Rok si je že nekaj časa želel iti na sever Italije v Val d’Ossola, kjer so izredno zanimive skale za plezanje. Ker sva imela na razpolago tri dni, sva se odločila, da en dan plezava, en dan greva nekam v hribe in tretji dan bova turista in si pogledala še kakšno znamenitost. Tule bom opisala tisti dan, ko sva šla v hribe. V okolici Val d’Ossola je še ena dolina, Val Fomazza, ki se zaključi z večimi tritisočaki in mejo s Švico. Ker se kmalu odpravljava v Nepal, nama malo priprave na visoko nadmorsko višino ne bi škodilo, zato sva se odločila za vzpon na Blinnenhorn – 3373m visoko goro na meji med Italijo in Švico.

Vzpon na Blinnenhorn nad Val Formazza

Blinnenhorn je nemško ime, v italijanščini pa se ta gora imenuje Corno Cieco. Nama je nekako Blinennhorn bolj zveneče ime, zato sva si zapomnila tega. V Val Formazzi so napisi itak dvojezični, tako da tam tudi vsak razume in pozna ime Blinnenhorn.

Ok, sedaj pa še par besed o sami gori. Blinnenhorn je najvišja gora nad Val Formazzo, obkrožena pa je s številnimi ledeniki. Med vzponom na Blinnenhorn ni treba prečkati ali plezati po nobenem izmed teh ledenikov, se nam pa zelo lepo kažejo celo pot in tako vzpon naredijo čudovit. Sam vzpon tehnično ni zahteven – lahko ga opravi vsak, ki ima nekaj hribovskih izkušenj pri nas. Je pa kondicijsko precej zahteven, zato morda vseeno ni za čisto vsakega 😉 Namreč, na poti se opravi preko 1700m vzpona! Sedaj pa vam predstavim celoten vzpon.

Vzpon na Blinnenhorn: Lago di Morasco – Lago di Sabbione

Vzpon na Blinnenhorn se začne pri jezeru Morasco (Lago di Morasco). To je na koncu doline Val Formazza, kjer se cesta tudi konča. Dlje se ne da, torej iz Val Formazze ne prideš v Švico, razen čez hribe! Kulsko, kajne? Pri jezeru je plačljivo parkirišče (5€ za cel dan), potem pa se je treba najprej vzpeti ob jezu – Lago di Morasco je namreč umetno jezero. Temu sledi še približno pol ure hoje po ravnem ob jezeru. Midva sva začela hoditi že pred sončnim vzhodom in ta del poti naredila v temi.

Nato je sledilo približno 2h vzpona do Lago di Sabbione. Na tej poti sva večkrat prečkala ledeniški potoček, (neuspešno) iskala svizce in se vzpela za približno 750m. Pri Lago di Sabbione pa so se odprli prvi pogledi na ledenike. Prej se nama je pot že rahlo vlekla, ko pa sva videla te čudovite razglede, pa nama je srce kar zaigralo in hoja je postala lažja. Že samo jezero Lago di Sabbione je čudovite zelenkaste barve. Ko pa zraven dodamo še mogočne gore, prekrite z ledeniki, je pa to nekaj najlepšega.

Vzpon na Blinnenhorn: Lago di Sabbione – Rifugio Claudio e Bruno

Naslednja etapa je bila precej lažja. Tudi Lago di Sabbione je umetno jezero, tako da sva se sprehodila preko jezu, potem pa nadaljevala po precej lepi in zložno vzpenjajoči se potki proti koči Rifugio Claudio e Bruno na višini 2710m. Hodila sva približno eno uro, naredila 270m vzpona, razgledi so bili celo pot fenomenalni. To je bil najlepši del poti.

Pri koči sva imela drugi zajtrk, a še to precej na hitro. Rok je štopal: 17 minut je trajal postanek po 3,5h hoje in že opravljenih 1000m vzpona! A nimaš kaj. Vedela sva, da je popoldne napovedano precej bolj oblačno vreme, zato sva morala malo pohiteti, da ujameva vsaj še kakšen razgled z vrha.

Še to: pri koči sva srečala veliko skupino ljudi, ki je tam očitno prespala in so se prav tako ravno odpravljali proti vrhu. Povem, če bi morda kdo želel narediti dvodnevni izlet iz tega.

Vzpon na Blinnenhorn: Rifugio Claudio e Bruno – vrh Blinnenhorna

Zadnji del je bil najbolj strm. Že ko sva od koče gledala proti vrhu, se nama je kar malo zameglilo pred očmi. Pot je šla namreč tako strmo gor – ampak ne po skalah, pač pa po melišču. Jao! Ampak nimaš kaj, zagrizeš v pot, uloviš ritem hoje in dihanja, odmisliš, da se mučiš in gre … Po pol ure se je pot malo zravnala in takrat so se spet pokazali novi ledeniki in nama še malo polepšali vzpon. Temu nekoliko bolj ravnem delu je sledil še en podobno strm vzpon po sipkem kamenju (neke vrste melišče oz. skoraj podobno sipini – podlaga, kjer je hoja gor izredno naporna, saj ti ves čas drsi dol).

Po 1,5h oz. vsega skupaj 5h hoje in 1700m vzpona sva stala na vrhu Blinnenhorna, na višini 3373m. Juhej! Razgledi pa itak nori. Na vrhu se je odprl pogled še proti Švici in vsem tamkajšnjim ledenikom. Eden lepši in mogočnejši od drugega. Res, noro lepo. Sedela sva tam gor, občudovala to lepoto in se je kar nisva mogla nagledati. Že dolgo je odkar sva videla toliko ledenikov. Mislim, da je bilo to nazadnje v Patagoniji skoraj 4 leta nazaj. Pa vendar imamo take ledenike tudi mi tu v Evropi. Noro lepo!

Spust

Pot nazaj se nama je vlekla kot jara kača. Do koče je še šlo, saj sva lahko po melišču tekla dol in sva bila relativno hitro nazaj pri koči. Od koče do jezera Lago di Sabbione je tudi šlo, ker gre potka itak skoraj po ravnem. Potem od Lago di Sabbione pa do Lago di Morasco sva imela pa že vsega dovolj. A se da teleportirati do avtomobila mogoče? Ker takrat bi z veseljem uporabila to možnost. No,ker to ni bila realna možnost, sva pač počasi, vztrajno in z veliko postanki hodila dol in na koncu tudi prišla do avtomobila. V tem času so oblaki prekrili nebo pa tudi precej se je shladilo. Midva pa sva bila samo vesela in hvaležna, da sva lahko opravila tako lepo turo in doživela tako zelo lepe razglede.

 

Še več lepih pogledov lahko vidite tudi v videu na YouTubu. Poleg samega vzpona, je tam predstavljen najin celoten vikend izlet v Val Formazzo. Torej, vzpon na Blinnenhorn, plezanje po razpokah in še nekaj znamenitosti.