Vzpon na Stetind, Norveška narodna gora

157

Stetind je 1369m visoka gora na severu Norveške, v bližini Narvika. 1369m sicer ne zveni veliko, ampak za severno Norveško je to že kar dosti. In ko potem še pogledaš to goro in vidiš njeno obliko, kako špičasta in prepadna je … potem razumeš, zakaj je tako posebna in zakaj so jo razglasili za norveško narodno goro. Roku pa je ravno zaradi svoje strmine in izpostavljenosti padla v oči in prepričal me je, da se nanjo povzpneva. Ampak vzpon na Stetind ni kar tako.

Za vzpon na Stetind moraš imeti alpinistično opremo in znanje in nikakor te ne sme biti strah višine. Večina ljudi se na goro povzpne z vodičem, midva pa sva se podala sama – z ustreznim znanjem in izkušnjami, seveda. Tule opisujem najin vzpon, a poudarjam, da to ni za vsakogar in tega ne ponavljajte, če nimate vodnika ali pa primernega znanja! Sami (kot pohodniki) greste lahko do prvega vrha, Halls Fortopp. Ta je normalno dostopen. Opišem v nadaljevanju, kako in kaj.

Plezalni vzpon na Stetind

Možnih smeri na vrh Stetinda je več. Najbolj tak slaven je Southern Pillar (južni stolp), to je več sto metrov dolga plezalna smer, ki je pač waw – za alpiniste. Ampak zame to (še) ni, zato sva izbrala najlažjo smer na Stetind – “normalko”, Normal Route. Ta vzpon na Stetind je razdeljen na dva dela. Prvi del je vzpon na t.i. lažni vrh, Halls Fortopp, 1304m. Do sem lahko načeloma pride vsak z nekaj hribovske kondicije in izkušenj. Pri nas bi to klasificirali kot zahtevno neoznačeno pot. Od tam naprej pa se začne plezarija prav do vrha Stetinda.

Vzpon na Halls Fortopp, 1304m (prvi ali lažni vrh Stetinda)

Izhodišče Stetind parkplass

Vzpon se začne pri parkirišču ob glavni cesti. Parkirišče se imenuje Stetind parkplass in se nahaja približno 80km južno od Narvika. Parkirišče tu je brezplačno, videla sva pa tudi veliko šotorov in avtodomov, ki so tu prenočili. Na parkirišču je na voljo tudi stranišče, v bližini pa je potoček s pitno vodo – tako da kampiranje tu sploh ni slaba ideja.

Pot do jezera Svartvatnet, 794m

Prvi del poti na Halls Fortopp je naravnost pravljičen. Nežno vzpenjajoča se potka naju je peljala skozi “pravljičen” gozd. Povsod okoli naju so bile breze in živo zelena praprot ter mah. Da ne omenjam potočka, ob katerem je speljana potka. Prekrasno. Kar predstavljala sva si lahko kakšne vilince tam notri. Po približno pol ure hoje sva že prišla iz gozda, pred nama se je pokazal mogočen Stetind in njegova južna stena, midva pa sva nadaljevala dalje po lepo uhojeni poti proti jezeru Svartvatnet. Do samega jezera sva hodila približno 1h.

Jezero Svartvatnet je bilo v sredini julija na delih še zamrznjeno! Razgledi pa so bili že tu prečudoviti. Ker je bilo popoldan napovedano poslabšanje vremena, tu nisva želela izgubljati kaj dosti časa. Privoščila sva si 5 minut pavze potem pa že nadaljevala naprej. Do tu je bila pot res lahka in primerna za vsakogar.

Nekoliko zahtevnejša pot na Halls Fortopp, 1304m

Od jezera dalje je pot postala nekoliko zahtevnejša. Sprva je bila predvsem strma, potem pa je bilo vedno več kamenja in skal, uhojena potka se je izgubila in slediti sva morala možicem (kupčkom kamenja). Vsake toliko je bilo treba tudi malo poplezati, postajalo je tudi vedno bolj izpostavljeno. Na enem mestu je bilo pred nama tudi (shojeno) snežišče. Ampak je bilo tako strmo, da se nisva počutila varno pri prečenju brez derez in cepina. Zato sva se po parih korakih obrnila in poiskala pot naokoli. Tu res ni nič več označeno, nobene markacije in morala sva kar malo iskati, kam stopiti po vseh tistih skalah. Više oz. dlje ko sva hodila, bolj izpostavljeno in nevarno je postajalo. Pa to še ni plezalni del. Samo pot je speljana po res velikih skalah, spodaj pa je vedno več prepada.

Po 3h hoje sva le prišla na vrh Halls Fortopp-a. Kot rečeno, do tu lahko pridete tudi ostali pohodniki, torej brez alpinistične opreme (čelada pride prav za ta zadnji del). Vseeno pa morate imeti nekaj orientacijskih sposobnosti, kondicije in izkušenj s hojo oz. poplezavanjem.

Pavza na Halls Fortopp

Ko sva prišla na Halls Fortopp, se je pred nama pokazal Stetind v vsej svoji veličini. Videla sva tudi, kje bova morala plezati. Ozek greben, na obe strani pa potem gladka in strma stena daaaaaaleč dol. Ne glede na število pogledanih videov in prebranih opisov vzpona na Stetind, te tole “posede”. Privoščila sva si malo daljšo pavzo, pojedla malico, se spočila od vzpona do sem gor in se potem počasi začela pripravljati na nadaljevanje.

Plezanje na Stetind, 1369m

Če sem odkrita, bi meni zadostoval tudi samo tale Halls Fortopp, ker Stetind je deloval prav strahospoštovanja vredno. Rok je pa komaj čakal, da začneva s plezarijo. V vmesnem času so prišle tri skupine z vodiči, ki so se tudi začele pripravljati na vzpon na Stetind. Ena skupina je bila posebno prijetna, zgovorna in mi je vlila malo poguma. No, pa sva se še midva natovorila z alpinistično opremo, vse, česar nisva res nujno potrebovala, pa sva dala v drugi nahrbtnik, ki je ostal tu. Jaz sem se odločala ali se preobujem v plezalke (plezalne čevlje) ali ostanem v gojzerjih. Glede na opis smeri sem vedela, da bom plezalke potrebovala za eno prečenje kasneje v smeri. Tule za spust pa sem nekako predvidela, da bo šlo v gojzerjih, ki so pač udobnejši. Rok je začel plezati v plezalkah, kar se je izkazalo za pravo odločitev.

Plezalni spust s Halls Fortopp-a na sedlo pod Stetindom

Začela sva s plezalnim delom, ki je pomenilo najprej prečenje krajšega grebena, potem pa se spustiš po robu tega grebena za cca 50m na sedlo. Ta del je bil meni najbolj strašljiv. Plezanje navzdol nikoli ni prijetno, še toliko manj pa če imaš pod seboj 800m prepada. Plus dejstvo, da sem šla v gojzerjih. Skala je sicer dobra, ne drsi, ampak “poličke” – delčki skale, kamor bi lahko stopila, so bile pa čisto majhne in z zaobljenimi gojzerji nisem mogla stopati nanje.

Rok takrat gotovo ni bil moja najljubša oseba na tem svetu. Jezila sem se nanj in nase, da me je spravil v to. Potem pa sem si rekla: “Tako to ne bo šlo!” Našla sem eno mesto, kjer sem se – recimo da – varno usedla, sporočila Roku, naj pač malo počaka in se začela preobuvati. Ja, nad okoli 800m prepadom sem jaz sezula gojzerje, iz nahrbtnika potegnila plezalke in se preobula. Vse sem počela s 150% natančnostjo in previdnostjo, zraven pa še molila, da se mi slučajno kakšen izmed čevljev ne skotali iz rok v prepad. In je uspelo. Noben čevelj ni poletel dol, uspešno sem se preobula in potem v plezalkah je tudi plezanje šlo veliko lažje.

Sedlo pod Stetindom in prečkanje blokade Mysosten – najtežjega dela

Za ta spust z vsemi mojimi težavami vmes sva porabila približno 1h. Na sedlu se potem smer malo zravna in dejansko je nekaj metrov samo za prehodit. Edino to je, da je pač noro izpostavljeno in en napačen korak in končaš dol v tistem jezeru Svartvatnet. Tu sva imela spet daljšo, nenačrtovano pavzo, saj sva morala počakati eno skupino pred nama, da preplezajo zloglasno blokado Mysosten. Gre za edini res plezalni del, kjer so oprimki sicer dobri, za noge pa ni nič za stopit. Uporabit je treba samo trenje (ki je sicer dobro), spodaj pod teboj pa je spet okoli 800m prepada.

Rok je odličen plezalec in mu ta detajl ni povzročal nobene težave. Meni je bil prvi gib, ko se moraš spustiti in stopiti le v trenje malo strašljiv. “Gulp, a resno?” Ker pač, ko pogledaš dol tisti prepad, hkrati pa moraš zaupat, da bo trenje res prijelo na plezalke in samo upaš, da se ti roke ne začnejo preveč potit … ja, je malo strašljivo. Ampak po prvem gibu je potem šlo gladko in relativno hitro sva bila čez.

Zadnji vzpon na Stetind

Od tistega plezalnega dela dalje je šla smer po nekoliko širšem grebenu (v primerjavi s tistim grebenom, po katerem sva se na začetku spuščala). Veliko drugih plezalcev se tu sploh ni več varovalo, ampak so samo še hodili gor. Nama je bila varnost res na prvem mestu in je Rok vseeno pridno vtikal varovala v razne razpoke, tako da sva bila ves čas zavarovana. Ta del je bil pravzaprav najlažji. Pa ne vem, ali zato, ker sem se do tu že vsega “hudega” navadila, ali je bil res toliko lažji.

Stetind, 1369m osvojen!

In tako sva prišla na vrh. Gor je že bila tista skupina plezalcev, ki je začela malo pred nama in naju (oz. mene) je na Halls Fortoppu malo spodbudila, da bo vse ok. Na vrhu pa so naju pričakali z veselimi vzkliki, navijanjem, čestitkami in “high five”. Morda zveni čudno, ampak če sem iskrena, prav prijalo je, da nama je nekdo tako čestital za osvojeno goro. Pa ne katerokoli goro, za osvojen Stetind, norveško narodno goro. Hura! Vse skupaj sva za plezalni del potrebovala 3h, s tem da sva se vmes na sedlu kar konkretno načakala.

Na vrhu sva pojedla eno jabolko in par koščkov čokolade, naredila nekaj fotk, potem pa se nama je že mudilo nazaj na Halls Fortopp. Zakaj? Ker so se v daljavi že nabirali temni oblaki. Dež je prihajal iz večih (če ne kar vseh) smeri. Joj, samo da naju ne ujame tu v tem plezalnem delu. Ja nič, počivala bova dol pri avtu, sedaj ni časa. Še en razgled naokoli, da sva vsrkala, kje sploh sva in že sva se začela spuščati.

Spust s Stetinda

Relativno hitro sva bila pri tisti blokadi Mysosten. Za dol se je ne pleza, pač pa se tam naredi spust po vrvi (abseil po domače). Vsi smo hiteli dol, ena skupina je plezala gor, tako da je bilo spet nekaj čakanja in umikanja. V tem času je Rok naštudiral taktiko, kako bova hitrejša. Mene je kar spustil dol po vrvi (kot je običajno, ko športno plezava). Ko sem stala na varnem, sem si spodaj naredila sidrišče in se privezala tja, potem pa se je Rok še abzajlal (spustil) dol.

Gledala sva oblake, dež na eni strani, mavrica na drugi, čisto črni oblaki na tretji, na naju pa je sijalo sonce! Noro 🙂 Sledilo je še zadnje plezanje, tokrat gor po tistem ozkem grebenu, kjer sem imela na začetku največ težav. Gor je seveda šlo brez problemov. No, razen, da sem z grozo opazovala približevanje oblakov in molila, da naju je ujamejo prehitro. In ja, morala bi poslušati Roka in zjutraj prej začeti z vzponom, sem si mislila. A kaj, ko je meni tako težko zjutraj vstat :).

Na srečo sva prišla na Halls Fortopp pred dežjem. Normalno bi si tu naredila še eno dolgo pavzo, pospravila opremo (jo lepo zložila), pojedla kakšen sendvič … Tako pa sva samo zmetala stvari v nahrbtnika, vrgla v usta košček proteinske ploščice in se hitro začela spuščati. Dež naju je ujel tik pred jezerom Svartvatnet. Tako sva bila že iz najhujše plezarije, pa tudi iz tistega strmega in izpostavljenega dela poti. Ostala nama je res samo še hoja do avta. Pač, oblekla sva si dežne jakne in hodila dalje. V potočku v tistem “magičnem” gozdičku sva dopolnila zaloge vode in se potem po približno 12h hoje in plezanja čisto premočena vrnila do avta. Tam je seveda ravno nehalo deževati, tako da sva se lahko v miru preoblekla in si skuhala neko instant večerjo. Za več nisva imela energije :).

Zaključek: Stetind po normalki

Za Roka je bilo tole super ampak skoraj malo premalo, prelahko. Pravi, da bo naslednje poletje našel enega soplezalca za tisti južni stolp Stetinda. Zame je bilo tole na koncu tudi super, ampak čisto dovolj oz. še malo preveč :). Vesela sem, da sem zbrala pogum in šla na Stetind. Vesela in hvaležna sem Roku za preudarnost in varnost, ki mi jo je zagotavljal na celotni poti. Ampak mislim, da še enkrat pa ne bi šla. Je bilo neponovljivo. 😀