Vzpon na Olperer mimo Olpererhütte

301

Že kar nekaj časa nazaj sem prvič videla fotografijo osebe na visečem mostu, pod njim jezera, v daljavi pa čudovitih gora. Po malo brskanja po spletu sem takrat ugotovila, da je bilo to posneto v bližini koče Olpererhütte na Tirolskem, v Avstriji. Dodano na seznam želja. In pri tem je dolga leta ostalo. Preprosto je tale Tirolska tako blizu, a hkrati tako daleč, da kar ni prišla na vrsto. V vmesnem času je koča oz. most postal že prava instagram senzacija in nama seveda ni bilo več do tega, da bi šla samo do koče po tisto slavno fotko. Ampak, ker je okolica zgledala res lepo, sva rekla, da greva vseeno v tiste konce. Le cilj si bova zadala malo bolj visokopotezen. Je v bližini koče kakšna konkretna gora? Je! Olperer z višino 3476m. Ok, to je to. Greva na Olperer, na poti pa si pogledava še tisti slavni most.

Vzpon na Olperer, 3476m, Tirolska

Čeprav naj bi bil Olperer kar priljubljena gora, je na spletu zelo malo podatkov oz. opisov vzpona. Iskala sva v nemščini in recimo da našla nekaj spodobnega. A vseeno daleč od tega, kar so npr. hribi.net. Pri nas imamo to res super urejeno. Prebrala sva, da je to alpinistični vzpon. Lažja smer gre po grebenu Riepengrat in potem po JV grebenu, malo težja smer pa po severnem grebenu. Izbrala sva seveda lažjo (jaz vseeno nisem tako zelo izkušena v alpinizmu). To je pomenilo pot do koče Olpererhütte, potem vzpon po grebenu Riepengrat, nekje tam naj bi bila ena krajša ferata, sledi prečenje snežišča/manjšega ledenika, na koncu pa plezanje po JV grebenu, ki pa je prav alpinistično plezanje (sicer lahko, a vseeno sta alpinistična oprema in znanje potrebna).

Prenočišče – tipična tirolska nastanitev

Tokrat nisva šla kampirat, ampak sva se odločila za tipično tirolsko nastanitev v njihovem Gasthaus – veliki hiši, ki je notri opremljena z lesom. Nastanitev se splača iskati v dolini Zillertal, npr. v kraju Mayrhofen in okolici. Najina nastanitev ni bila najbolj tipična, bolj moderna s starinskim pridihom. Je pa tule par primerov, ki so bolj tradicionalni in bi jih naslednjič rajši izbrala:

Pension Glockenstuhl

Gastehaus Pirker

Center Rooms and Apartments

Dostop do izhodišča: Schlegeis Strasse

Izhodišče za tole pot je konec ceste Schlegeis Strasse (klikni na povezavo za več informacij o stanju ceste ter cestnini). Gre za gorsko cesto, ki je odprta med sredino maja in sredino oktobra. Pa še to med 6h zjutraj in 18h zvečer. Pa seveda se plača cestnina za to cesto. Letos je bila cena 17€ na avto za en dan, cestnino pa se da plačati tudi preko spleta ali pa z gotovino na licu mesta. Nama je najbolj narobe hodila ura, ko se cesta odpre – šele ob 6h zjutraj. To je relativno pozno za kakšen resen vzpon v gore. Poklicala sem na kočo in izvedela, da je ponoči zapornico odprta, le počakat moraš na zeleno luč na semaforju pri zapornici, saj so deli ceste enosmerni. Ne vem, ali je potem plačilo cestnine sploh potrebno … midva sva jo plačala preko spleta, da se izogneva kakšni kazni. Malo čez 5h zjutraj sva bila pri zapornici, pritisnila sva na gumb, ki sproži odštevanje semaforja, počakala 5 minut na zeleno luč in se odpeljala do parkirišča ob akumulacijskem jezeru Schlegeis. Svetujeva parkiranje na drugem parkirišču, ki je najbližje začetku poti proti Olpererhütte.

Vzpon do Olpererhütte

Vzpon do Olpererhütte je res lahek. Dobro uro hoje (midva sva hodila 1h15min z zelo težkimi nahrbtniki), in približno 600  višinskih metrov vzpona. Pot je praktično tlakovana in gor sredi dneva hodijo trume ljudi. Tako zgodaj zjutraj na srečo še ne 🙂 Na poti ni kaj dosti naravne sence, zato vzpon sredi dneva in v hudi vročini odsvetujeva.

Poleg koče Olpererhütte je ta znameniti most Hängebrucke, s katerega je čudovit pogled na jezero spodaj in gore ter ledenike na drugi strani jezera. Zjutraj svetloba za fotografije ni ravno najboljša. Dejansko se splača fotografirat sredi dneva, ko sonce posije na jezero spodaj in ga obarva čudovite turkizne barve. Midva sva šla zjutraj samo mimo koče in dalje proti Olpererju.

Vzpon po Riepengrat

Od koče sva hodila še približno 1h do razcepa. Tam se pot za Olperer usmeri desno gor proti grebenu Riepengrat, naravnost pa gre pot do gore Riepenkopf, 2900m. To je lahko vaša alternativa, če želite vseeno malo več kot le instagramerski vzpon do koče, hkrati pa vam je Olperer preveč. Od koče Olpererhütte do Riepenkopf je približno 1,5h hoje in 500m vzpona.

Kakorkoli, midva sva se na tem razcepu usmerila proti Olpererju in začel se je tisti bolj naporni del najine poti. Greben je sestavljen iz velikih granitnih skal, ki ležijo kar tako, ena čez drugo. Pot tu ni več označena, samo še kamniti možici nakazujejo smer. Možnih poti je ogromno, kamorkoli že zaviješ, pa moraš pač plezat čez te velike skale. Tu gre res počasi in noge kar trpijo 🙂 Za ta del sva potrebovala slabi 2h.

Prečenje ledenika oz. snežišča Schneegupf

Sledilo je prečenje manjšega ledenika oz. snežišča, imenovanega Schneegupf. Za to sva imela s seboj cepin in dereze. A se je  vse skupaj že toliko stalilo, da se da sneg in led enostavno prečiti na eni manjši snežni zaplati, večino pa se da obhoditi. Tudi tu je več možnih poti, izbereš pač tisto, ki se ti zdi najbolj varna. Verjetno v spomladanskih mesecih ali pa kasneje jeseni, ko je že kaj novega snega, tole izpade drugače. Zato bi vseeno priporočala, da imate s seboj cepin in dereze, ker je težko oceniti trenutno stanje. Za ta del sva potrebovala še približno 1h.

Plezanje po JV grebenu na Olperer

Po snežišču naj bi bila krajša ferata, potem pa se začne alpinistično plezanje. Zato sva imela s seboj tudi samovarovalni komplet, ki je kar težka stvar. A so očitno jeklenico odstranili in ferate ni več. Sedaj je treba tudi tisti del preplezati. Tako sva se pod grebenom navezala na vrv, se opremila z vso potrebno alpinistično opremo, tisto, česar nisva potrebovala, pa sva pustila v nahrbtniku. Tu moram poudariti, da je ta del res plezalen in je vrv potrebna. Greben je izredno ozek in izredno izpostavljen. Nekaj ljudi se je tu obrnilo, ker pač niso imeli opreme. Nekaj jih šlo gor tudi tako – brez vsega, a če vprašate naju, je to zelo nespametno.

Kakorkoli, malo sva morala počakati, da so se različne naveze umaknile. Eni so plezali gor, drugi so se že vračali in je bilo kar malo zmede na začetku. Potem pa je “zlaufalo”. Rok je plezal naprej, jaz za njim. Vrh in greben sta bila v megli, tako da razgledov ni bilo kaj dosti. Pa glede na to, da meni grebeni nikoli niso prijetni, je bilo čisto fino, da se ni videlo preveč dol v globino. Je bilo s tega vidika malo lažje plezat 🙂 Je bilo pa zato toliko bolj hladno, pa še pihalo je. Kakorkoli. Po približno 6h hoje in plezanja sva prišla na vrh Olpererja. Pod velikim križem sva popila malo čaja in pojedla en Snickers (Rokova obvezna sladica za v gore), potem pa kar hitro dol, ker naju je itak že zeblo.

Spust do koče Olpererhütte in nesojena fotografija

Ko sva prišla iz grebena dol, sva pobrala svoje stvari, pospravila plezalno opremo in se začela po isti poti spuščati. Vreme se je začelo popravljati, oblaki so se dvigovali in kazali so se čudoviti razgledi. Škoda sicer, da jih nisva imela že na vrhu, a tudi malo nižje ni bilo nič slabše. Na drugi strani grebena je smučišče Hintertux, v avgustu sicer samo oris smučišča in ogromen ledenik, pred nama pa so se več čas kazale čudovite gore, ledeniki in ledeniška jezera. Tudi dolgrede je bilo plezanje čez tiste skale na grebenu Riepengrat naporno, a vsaj vedela sva, da se vračava dol 🙂

Do koče sva prišla precej utrujena in lačna. Najprej torej malica: juha, dunajski zrezek in Almdudler (avstrijska pijača) –  da sva prišla malo k sebi. Potem pa sva se želela it fotografirat na tisti slavni most. Ampak kakšna vrsta! Pa sami “instagramerji”. Poziranje na 1001 način, obleke, krila, vonj po “zelenem” (trava, ki jo je nekdo očitno kadil v vrsti) … pa to ni za naju! Sva stopila na skalo poleg mostu in tam naredila fotko, potem pa se lepo mirno vrnila dol. Če si kdo res želi fotografije na mostu, bi priporočila dopoldanske ure, ne prezgodaj, ker takrat še svetloba ni prava in ne prepozno, ko se nabere že preveč ljudi.

Zaključek in najino mnenje o Olpererhütte in gori Olperer

Za naju je bil tole super vzpon. Čudoviti razgledi in ravno prav naporno. Vzpon na Olperer ni za vsakogar, saj zahteva alpinistično znanje. Poleg tega je Olperer visok 3470m, kar je že nekaj. Mene tokrat glava ni bolela zaradi višine, sem pa čutila, da težje diham oz. sem hitreje zadihana. To se je začelo poznat nad okoli 3000m. Rok pa je imel tokrat kar močan glavobol, ki je popustil, ko sva se spustila nižje.

Kot sem že omenila v tekstu, je lahko nekoliko nižja gora Riepenkopf alternativa za tiste, ki bi vseeno šli še malo hodit, ne pa prav na Olperer. Sama koča Olpererhütte je pa kot naša Šmarna gora. Res lahek sprehod do gor, razgledi čudoviti, edino res je obljudena. Če bi šla samo do koče, bi se počutila malo brez veze. Seveda je to najino mnenje in bi imel morda kdo drug drugačno izkušnjo.