Katarinino solo potovanje – prednosti, slabosti in občutki

1,3K

“Solo potovanje – to mora izkusiti vsak!” To frazo poslušam že več let in ves čas pomalem me je mikalo, da bi se odpravila na solo potovanje. Ampak zakaj bi šla sama nekam, če pa lahko greva z Rokom skupaj, se imava skupaj fino, si deliva lepe in težke trenutke, nova spoznanja in tudi stroške. Nekako se mi nikoli ni zdelo smiselno iti sama nekam. Ok, saj sem šla sama na kakšno konferenco, pa sama sem živela v tujini, kar je morda še en korak naprej od solo potovanja, ampak vseeno. V meni je ostajala želja po samostojnem potovanju.

Zakaj na solo potovanje?

Tisti, ki naju spremljate na socialnih omrežjih verjetno veste, da imava doma zajčico (oz. kunčico) Bibi, ki pa je na žalost trenutno zelo hudo bolna. Ker sva optimista in jo imava noro rada, se trudiva z njo in jo rihtava, kolikor se le da, da bi jo le morda pozdravila. In to potegne za seboj ogromno dela in ogromno skrbi. Toliko, da je ne moreva preložiti na mojo sestro ali pa starše, da bi skrbeli za zajčico v takem stanju, med tem ko bi midva potovala. Po prvem šoku ob novici glede njenega stanja, ko sva odpovedala sva potovanja in izlete, sva se potem odločila, da pa vseeno morava imeti nekaj od poletja in da se lahko malo zamenjava. Enkrat bo šel eden nekam, drugič pa drugi. Tako bo eden od naju vedno doma in skrbel za bolno Bibi. Jaz sem seveda tista, ki se ji pri nama bolj “mudi” potovat in sem si prva našla destinacijo za 3-dnevno potovanje.

Kam na solo potovanje?

Na izbiro lokacije je vplival čas potovanja (avgust, ko je najvišja sezona), dolžina potovanja (le za podaljšan vikend, da ne bom naprtila Roku preveč dela) in pa cena letalskih kart. Ena izmed najbolj ugodnih in zame zanimivih možnosti je bila Barcelona. Ampak ker sem tam že bila, sem se odločila, da skočim še v sosednjo državo – Andoro. Pa tam imajo hribe, kar je meni itak top.

Občutki na solo potovanju

Navdušenje

Ko sem si rezervirala letalske karte in potem še avtomobil, sem bila noro navdušena. Ha! Na potovanje grem in to kar sama! To, kar sem si že dolgo želela, se mi bo končno uresničilo. Pa še v novo državo grem in v Pireneje, kjer tudi še nisem bila. Pa v Španijo, kjer bom lahko vadila svojo španščino. Skakala sem od vesela.

Otožnost

Ko sem zadnji večer pred odhodom pakirala in delala check-in ter izpolnjevala milijon obrazcev za vstop v posamezne države, pa me je zajela žalost. Ponavadi sem vse to delala za oba, tokrat pa bom šla na pot sama. Ne bova si delila veselja, super razgledov, novih doživetij. “Kaj mi je tega treba?” sem se spraševala. “Ampak saj grem samo za 3 dni! Bom že preživela,” sem se tolažila.

Skrb

In tako sem odpešačila najprej sama sredi noči na železniško postajo v Ljubljani, se z GoOptijem odpeljala do Benetk, se vkrcala na letalo in pristala v Barceloni. Sama sem tudi najela avto. To je bila še najbolj “strašljiva” stvar. Do sedaj je bil Rok vedno glavni voznik avtomobilov, ki sva jih najemala, tokrat pa jaz, sama za vse: vožnjo, pregled stanja avtomobila, pregled pogodbe, plačilo varščine s kreditno kartico (še dobro, da imam sedaj svojo kreditno kartico!). Ampak je kar šlo! Odpeljala sem se z letališča, nikjer nisem butnila avtomobila – najbolj sem se namreč bala, da bom že na parkirišču pri obračanju naredila kakšno neumnost. Ja, včasih si res premalo zaupam.

Zmorem!

No, ampak potem je kar steklo. Našla sem pot do nastanitve v Barceloni, našla sem parkirišče, našla sem avtobus do mesta, ogledala sem si nekaj znamenitosti Barcelone … No, saj se znajdem sama! Z Rokom sva skupaj že toliko časa in tudi že toliko časa potujeva sama, da sva se res navadila eden na drugega in si nezavedno porazdelila vloge na potovanju. Tokrat pa sem ugotovila, da tudi sama čisto dobro funkcioniram in sem kar ponosna nase.

Zakaj je solo potovanje super?

Meni je bilo najbolj všeč ravno zgoraj opisano. To, da sem sama uspešno prepotovala do Andore in nazaj. Zame je bila to neke vrste osebna potrditev, da kljub temu, da sva z Rokom skupaj že več kot 10 let (če sem prav računala, sva skupaj že 14 let!), da znam funkcionirati kot samostojna oseba. Včasih sem bila izredno samostojna in svojeglava, z leti, ko sva bila skupaj, pa se je to kar malo izgubilo (kar ni nujno slaba stvar).

Sedaj pa da naštejem še tiste morda bolj očitne prednosti solo potovanja: super je bilo, da sem si pogledala stvari, ki so mene zanimale, spustila tisto, kar me ni zanimalo, šla na plažo, ko mi je pasalo in tudi šla iz plaže ko se mi ni dalo več biti tam (kar je bilo tudi po nekaj minutah :)). Všeč mi je bilo, da sem jedla, ko sem bila lačna. Namreč, ko sva z Rokom skupaj na potovanju, se mi zdi, da kar naprej jeva 🙂 Dostikrat sploh nisem zares lačna, ampak pač jem, ker sva skupaj na npr. kosilu. No, tokrat pa sem jedla toliko in takrat, ko sem bila res lačna. Res super je bila ta svoboda – naredila sem to, kar se mi je tisti trenutek zdelo najboljše.

Slabosti solo potovanja

Prvi pomislek pri solo potovanju je osamljenost, ampak v 3 dneh se nisem zares počutila osamljeno pa tudi vmes sem se dobila z znanko, tako da mi družbe sploh ni manjkalo. Verjetno bi to bolj opazila pri kakšnem daljšem potovanju.

Druga slabost pa je to, da si sam za vse. Sama sem morala voziti cel čas, sama sem morala vse splanirati, sama sem morala nastavit navigacijo, poskrbet, da sem vstala dovolj zgodaj in nisem zamudila letala itd. Za vse sama. To je bilo kar naporno.

In še tretja stvar: ko gre kaj narobe … tudi takrat si sam oz. odvisen od pomoči tujcev ter mimoidočih. Imela sem situacijo, ko se moj najeti električni avto ni hotel polnit v Andori. Kaj narest? Ljudje v Andori se niso izkazali za pretirano prijazne, znanka, ki je bila takrat ob meni, ni bila preveč iznajdljiva, tako da sem bila spet sama za vse. Na srečo v Andori delajo tudi kakšni priseljenci in v hotelu je bil izredno prijazen receptor iz Argentine, ki je priskočil na pomoč, pa na srečo obstaja internet in klic domov, da je Rok svetoval, kolikor je lahko na daljavo. Ampak v takih situacijah je vedno lažje, če imaš še nekoga in skupaj tuhtata, kako in kaj. No, ampak stvar se je rešila (bom več o izkušnji z električnim avtomobilom napisala v naslednji objavi), jaz pa sem se tudi nekaj naučila.

Bi šla še kdaj na solo potovanje?

Bilo je zanimivo in poučno, tako, da je moj odgovor pritrdilen. Še kdaj bi šla na solo potovanje, če bo priložnost. Vsekakor pa rajši potujem skupaj z Rokom (ali kakšnim dobrim prijateljem/prijateljico, sestro), tako da bo najbrž solo potovanje bolj za tiste čase, ko Rok ali kdo drug ne bo mogel zraven. Sem pa definitivno vesela za to izkušnjo. Občutek svobode in pa dejstva, da zmorem tudi sama vse, je fenomenalen.