Roška pešpot – po sledeh medvedove šape v Kočevskem Rogu

3,2K

Roška pešpot je krožna gozdna pešpot skozi Kočevski Rog. Celotna dolžina je 64km in vodi iz Kočevja mimo številnih naravnih in zgodovinskih znamenitosti preko Velikega Roga (najvišja točka v okolici) nazaj v Kočevje. Kočevje oz. Kočevski Rog je poznan predvsem po velikem številu medvedov, pa tudi po volkovih, risih in drugih gozdnih živalih, zato naju je tale treking še posebno pritegnil. Itak, upala sva, da bova videla medveda. Kaj mislite, ali sva ga? Piše v nadaljevanju ?

Roška pešpot – osnovne informacije

Roška pešpot je dokaj nova markirana pot skozi Kočevski Rog. Osnovne informacije o poti najdete na spletni strani Kočevsko in v zgibanki Zavoda za gozdove – obje nama je zelo pomagalo pri planiranju najinega trekinga. Nekaj informacij bom navedla tukaj, za več pa le poglejte omenjeni povezavi.

Torej, Roška pešpot je dolga 64km in je mišljena, da se prehodi v 3 dneh. Prvi dan naj bi se šlo od Kočevja do koče na Luži, kjer je možnost prenočevanja. Koča je v lasti Zavoda za gozdove, zato se je treba z njimi vnaprej dogovoriti za ključe. Kontakt je na zgoraj navedenih spletnih straneh. Prvi dan je približno 18km hoje in 400m višinske razlike (vzpona). Drugi dan velja za najbolj zanimivega, saj se hodi po najbolj odročnem delu Kočevskega Roga. V drugem dnevu naj bi se prehodilo 23km in približno 700m vzpona od koče na Luži pa do kmetije Rajhenav. Kmetija ponuja sobe in tudi hrano strežejo. Spanje in morebitne obroke morate naročiti vnaprej, telefonska pa je tudi na spletni strani Kočevsko. Tretji in zadnji dan je dan povratka do Kočevja. Od Rajhenava preko Oneka je do Kočevja 19km hoje in približno 250m višinskih metrov vzpona.

Celotna pot je označena, a ne z navadno markacijo, pač pa z zeleno-belo medvedovo šapo. Označbe so zelo pogoste in izgubiti se je praktično nemogoče. Vedeti pa je treba, da v Kočevskem Rogu načeloma ni signala za telefon, zato si morebitno navigacijo pripravite vnaprej.

Najina Roška pešpot od Luže do Rajhenava

Zaradi pomanjkanja časa in slabega vremena, sva se odločila, da bova prehodila samo 2. dan Roške pešpoti, to je del od koče na Luži pa do kmetije Rajhenav. Ta del je menda najbolj zanimiv, najbolj odročen in možnosti za srečanje živali je največ.

Logistika

Ker je bila najina pot enosmerna in ker seveda po Kočevskem Rogu ni javnega prometa, sva se dogovorila s prijatelji, da gremo skupaj hodit in da pustimo en avto na koncu poti (Rajhenav), drugega pa na začetku (koča na Luži). V družbi sva šla tudi zato, ker je vseeno fino, če nas je več, če bi slučajno srečali medveda ?

Tako smo se v petek popoldan midva in prijatelj Aleš odpeljali iz Ljubljane v Kočevje, tam prevzeli ključe od gozdarske koče na Luži, nato pa se odpravili v Kočevski Rog do omenjene koče. Tomaž in Tadeja sta se na pot podala nekoliko kasneje in šla direktno do kmetije Rajhenav, kjer sta pustila svoj avto. Mi pa smo se potem odpravili ponju in ju pripeljali do prenočišča. Opozorili so nas, da je res pametno pustiti avto nekje na varnem, nekje, kjer so v bližini ljudje. Namreč Kočevski Rog pogosto prečkajo imigranti in se je že zgodilo, da je kje kaj zmanjkalo. No, pa tudi Romi živijo v bližini in menda so tudi že vdrli v kakšen avto. Naša avtomobila sta bila na varnem in ni bilo težav.

Hrano za večerjo, zajtrk in vse malice naslednji dan smo imeli s seboj, kosilo po koncu hoje pa smo naročili na kmetiji Rajhenav.

Najina izkušnja Roške pešpoti

Zagotovo si bova najbolj zapomnila prvi večer, še preden smo začeli hoditi po Roški pešpoti. Namreč, takrat smo videli eno res posebno žival, pa tudi sama koča na Luži je bila zelo zanimivo doživetje.

Koča na Luži

Do koče na Luži smo prišli ravno, ko se je večerilo. Tako smo si kočo ogledali še z dnevno svetlobo in kaj hitro ugotovili, da je lokaciji primerna – zelo preprosta. Elektrike ni, so pa na voljo plinske svetilke oz. sveče. Na voljo je štedilnik na drva in peč ter tudi drva so bila pripravljena. Kopalnice seveda ni. Zunaj pred kočo je vodnjak, kjer je bilo treba kot v kakšni risanki vedro spustiti v globine vodnjaka, zajeti vodo, potem pa ga z navijanjem verige potegniti gor. Bila je prav posebna izkušnja, ko smo to delali že v trdi temi. Ko se je stemnilo, smo tudi ugotovili, kaj pomeni izraz “TEMNO KOT V ROGU”. Zunaj je bilo res čisto, čisto temno. Po eni strani magično, lepo, po drugi strani strašljivo.

V koči smo pojedli večerjo, potem pa se odpravili proti Rajhenavu, kjer sta nas že čakala Tomaž in Tadeja. In ta vožnja je bila zagotovo najboljši del celotnega izleta. Toliko živali, kot smo takrat videli …

Kočevski safari

Poskušala se bom spomniti vseh živali, ki smo jih videli, ko smo se po čisti temi peljali iz koče na Luži nazaj v Kočevje in nato do Rajhenava. Imeli smo tudi možnost, da bi se peljali direktno po gozdni cesti skozi Rog, vendar ponoči nismo želeli na slepo zaupati navigaciji in smo šli rajši naokoli. Še dobro!

Že ko smo odhajali iz koče, smo slišali skovikanje sove, ki je nato letela nizko nad avtomobilom. Čez nekaj metrov nam je cesto prečkala postavna košuta. Zame je bilo to prvič, da sem videla košuto in seveda sem bila čisto navdušena – kako občutno večja je od srn. Upali smo, da ji bo sledil še kakšen jelen s svojim rogovjem, a je bila očitno tale košuta še samska 🙂 Nekaj ovinkov kasneje so nam pot prečkale še srne in med njimi en srnjak. Tudi to žival sem prvič videla v divjini!

Sledila je vožnja skozi Kočevje, potem pa spet skozi manjše vasice proti Rajhenavu. Tam smo ob poti osvetlili jazbeca, ki je najprej hodil ob cesti, nato pa se skril v podrast, potem nam je pot spretno prečkala še podlasica – mogoče je bila kuna ali pa dihur, nekaj temu podobnega. Karkoli je bilo, je zelo hitro teklo čez cesto 🙂 Nazadnje pa smo tik pred ciljem videli po cesti teči še eno precej veliko žival. Sprva sem mislila, da je divja svinja, potem pa so avtomobilske luči le obsvetile tudi glavo in videli smo okrogla ušesa. Bil je medved!!!! Pravzaprav medvedji mladič. Hlačal je pred avtomobilom po cesti, čez nekaj časa pa se je odločil prečkati cesto. Takrat smo ga lahko videli še od strani preden se je skril v bližnji gozd.

Lahko si predstavljate, kako navdušeni smo prišli v Rajhenav. Uboga Tomaž in Tadeja sta nas tam čakala in sta zamudila vse te čudovite živali. A nimaš kaj, tako je pri “safariju”, moraš biti ob pravem času na pravem mestu.

Celodnevna hoja po Roški pešpoti

Naslednje jutro smo se odpravili na pot od Luže do Rajhenava. Roška pešpot na tem delu vodi skozi čudovite gozdove. Na nekaterih mestih je še cvetel čemaž in tam je povsod dišalo po česnu, gozdna tla pa so bila prav pravljično bele in zelene barve. Ker smo začeli zjutraj, smo imeli srečo, da smo ob poti videli nekaj srnic in enega srnjaka. Ampak skupina petih ljudi vseeno hodi kar precej glasno, zato smo verjetno vse medvede prestrašili. Videli pa smo številne iztrebke, ki so po Tomaževih besedah (Tomaž je oskrbnik v živalskem vrtu in poznavalec živali) pripadali risu. Ok, nismo ravno videli risa, ampak že dejstvo, da je tam hodil le nekaj ur pred nami, je bilo vznemirljivo 🙂

Veliki Rog, 1099m

Po približno 3h hoje smo prišli na vrh, na najvišjo točko: Veliki Rog na približno 1100m. Tam je postavljen lesen razgledni stolp in od tam se ponuja čudovit razgled na okolico. Na eni strani se vidi Kočevje, na drugi strani pa Novo mesto. Na severu pa je pogled segal vse do Kamniških Alp. Bilo je čudovito in vredno vsega truda. Od tam je šla pot večinoma samo še navzdol. Najprej smo šli mimo Žage Rog – to so ruševine približno 100 let stare žage, ki je bila največji lesno-predelovalni obrat na tem področju. Tu so se žagala drevesa iz Kočevskega Roga, preden so jih prodajali v Avstrijo, Italijo in Španijo.

Pragozd Rajhenavski Rog

Sledila je pot ob pragozdu Rajhenavski Rog. Vstop v pragozd ni dovoljen, saj je ravno to namen ohranjanja pragozdov: brez prisotnosti človeka, naj se narava sama ureja. Pragozd je tako poln podrtih in trohnečih dreves, ampak ravno to mu daje svoj čar. Nama je bil to najlepši del Roške poti.

Kraljica Roga

Zadnji del poti, ko smo bili že utrujeni, nam je popestrila Jelka – kraljica Roga. Kočevski Rog je znan po veliki populaciji jelk. Ali se še spomnite: ima jelka storže gor ali dol? Katera – jelka ali smreka – ima iglice okoli in okoli in katera le levo-desno? Naj vas takoj podučim, kar smo prebrali. Jelka ima iglice le v dve smeri, storži pa rastejo navzgor. Kraljica Roga se imenuje ena posebno velika (55m) in debela jelka (okoli 5m obsega), ki naj bi bila tudi že precej stara – več kot 100 let. Res je veličastna! Hkrati pa je bil to dober izgovor za postanek ?

Rajhenav

V Rajhenav, našo končno točko tega trekinga, smo prišli po približno 8h hoje (in občasnih pavz). Tam nas je na kmetiji pričakal zgovoren in nasmejan štajerski par. Sem sta se preselila pred več kot 20 leti, sedaj pa se preživljata s kmetovanjem (imata posebno sorto bikov, konje, koze, kokoši, ogromno pašnikov in travnikov …) in deloma s turizmom. Za pohodnike, kot smo bili mi, pripravljata kosilo, zajtrk ali večerjo in ponujata tudi možnost prenočišča. Potrdiva lahko, da je bilo kosilo tam odlično. Ravno prav smo se okrepčali, da smo potem “zmogli” še pot nazaj.

Rajhenav je bila nemška vas, kjer je živelo okoli 250 Kočevarjev. Danes pa sta prebivalca vasi le še dva: zgoraj omenjeni par, ki skrbi za kmetijo. Tokrat smo se z avtom, ki smo ga prejšnji večer parkirali tu, odpeljali skozi Kočevski Rog, po bližnjici, ki jo je navigacija Nokia Here odlično našla. Cesta je sicer makadamska, a zelo dobro vzdrževana. Pelje skozi gozd in spet smo uspeli videti nekaj živali, ustavili pa smo se še pri grobišču povojnih pobojev, imenovanem Pod macesnovo gorico.

Zaključek

Roška pešpot je bila super. Tekom najinega potovanja po Južni Ameriki sva naredila kar nekaj večdnevnih trekingov in že takrat sva razmišljala, če bi lahko kaj podobnega naredila tudi v Sloveniji. Kolikor je nama znano, je Roška pešpot trenutno edina taka označena večdnevna pot v Sloveniji. Pelje nas v globine Kočevskega Roga. V mir in tišino gozdu, če imamo srečo pa tudi med številne zanimive živali. Nama je bil pohod po Roški pešpoti zelo všeč in ga priporočava vsem ljubiteljem trekinga.