Blejski vintgar – pozabljen od Slovencev?

3,7K

Na razpolago imava dokaj lep, topel in sončen pomladni vikend. Ne da se nama kaj dosti … malo se naju loteva spomladanska utrujenost, splanirano imava že potovanje za prvomajske praznike, besno iščeva letalske karte za najino letošnje glavno potovanje … pa še toliko je za pospravit doma! Nekaj je zagotovo: ta vikend ne greva nikamor daleč. Morda na krajši sprehodek nekam v naravo. Pa še to samo zato, ker je sončno vreme in nočeva imeti v ponedeljek slabe vesti, da nisva izkoristila lepega vikenda. Kam, kam, kam bi šla? Rok je nedavno na YouTube našel nek video o kanadskem popotniku, ki je obiskal Blejski vintgar inse je navduševal nad njegovimi lepotami. Ok, pa pojdiva preverit to zadevo.

Blejski vintgar

Blejski vintgar je soteska v bližini Bleda, ki jo je izdolbla reka Radovna. Vintgar je dolg 1,6km in tekom celotne dolžine soteske je speljana tudi lesena sprehajalna pot. Tekom poti lahko vidimo številne slapove, brzice in tolmune reke Radovne.

Kar sva videla v Blejskem Vintgarju, naju je navdušilo! Čisto sem že pozabila na zlato pravilo: pomlad je najboljši čas za obisk slapov in sotesk! Zakaj? Ker se sneg v hribih topi, kar pomeni ogromno vode v dolini! In res v Blejskem vintgarju je voda kar drla skozi ožine. Bilo je noro!

Naj še omenim, da je Blejski vintgar uradno še zaprt zaradi obnovitvenih del, vendar to obiskovalcev sploh ni ustavilo. Pač malo bolj previdno smo stopali na delih, kjer ograje še niso končane, ali kjer kakšna letvica na mostičku manjka. Ampak ni bilo nič nevarnega.

Kar pa me je izredno presenetilo, so bili obiskovalci. Srečala nisva niti enega Slovenca! Sami tujci! Morda sva imela samo tako “srečo”. Ampak priznam, da sem v zadnjih letih tudi jaz kar malo pozabila na Blejski vintgar, verjetno z menoj vred še kdo izmed “domačinov”. Ker je vintgar res lep, priporočam vsem, ki ste malo pozabili na ta skriti biser, da se tja odpravite še preden pride glavna poletna sezona in z njo trume turistov. Sprehod skozi vintgar ni dolg in tudi ne fizično naporen. Pot v eno smer se malo spušča, povratek je torej lahek vzpon, ampak res komaj opazen! Midva sva za ogled potrebovala približno uro in pol (vključno z daljšimi postanki za fotografiranje).