Iz ravninskega Urugvaja sva prišla v Brazilijo, o kateri sem vedela le to, da imajo lepe plaže in dobro sadje. Nikoli si Brazilije nisem predstavljala kot gorate države, a Rok je seveda našel planoto in dva izredno globoka kanjona v njej. Prvi kanjon je v nacionalnem parku Aparados da Serra, kjer je ozek kanjon Itaimbezinho globok približno 700m. Drugi park pa je Serra Geral z nekoliko širšim kanjonom Fortaleza, a globokim kar 900m!
Prvi stik z Brazilijo in že sva navdušena nad to noro pokrajino.
Aparados da Serra
Park Aparados da Serra je bolj turistično urejen, ima informacijski center, stranišča, piknik prostor, označene peš poti okoli kanjona in ograjene razgledne ploščadi. Odločila sva se,da prehodiva vse poti, saj so relativno kratke, ponujajo pa različne razglede na kanjon in na slapove, ki padajo preko celotne višine kanjona.
Prva pot se imenuje Cotovelo (kar pomeni komolec) in je dolga 3km, za kar sva midva potrebovala 1h v eno smer. Sprva sva hodila po gozdni potki in preko travnikov, brez razgleda, nato pa se je končno odprl razgled na kanjon. Ja, je nekaj posebnega, ko pred seboj vidiš 7km dolg in 700m globok kanjon ter slapove, ki divje bučijo preko roba. Za nameček pa so kanjon preletavali še brazilski bratranci kondorjev. Fenomenalni pogledi, resno.
Rok je čisto navdušen nad kanjonom v parku Aparados do Serra
Najbolj vodnat je bil slap Veu de Noiva, a tudi ta ni imel dovolj vode, da bi prišla do dna kanjona, pač pa se je na svoji poti spremenila v pršič.
Vse razgledne ploščadi so ograjene, tako da prav do dna nisva videla, pa tudi ne vem, če bi si želela preveriti to vrtoglavo višino.
700m strme stene. Noro!
Po isti poti sva se vrnila nazaj, nato pa šla še na drugo stran kanjona po poti Vertice (vretence), ki je bistveno krajša. S te strani sva videla slap Cascata do Ansorinhas. Kakšna masa vode je padala preko skal. Res neverjetno! A spet zaradi ograj nisva videla do dna kanjona oz. nisva videla celotnega slapu, kar je malo škoda.
Toliko slapu se je videlo, ostalo gre strmo dol v kanjon
Serra Geral
Naslednji dan sva se odpeljala čez drn in strn do naslednjega nacionalnega parka, Serra Geral. Tu ni nobene turistične infrastrukture, nobenega informacijskega centra in nobenih ograj. Tako sva lahko stopila prav na rob kanjona Fortaleza in pogledala čez. No, priznam, da nisva stopila, ampak sva se priplazila do roba in leže gledala čez. Veste kakšna vrtoglava višina je to 900m! Nekatere skale štrlijo čez rob kanjona – a to sva ugotovila šele potem, ko je šel Rok slikat malo od dlje in je videl, da pod skalo, na kateri sem stala, ni nič … samo 900m zraka. Nastane dobra fotka, to že, nočem pa razmišljat, kaj bi se zgodilo, če bi se ravno tisti dan ta skala odločila, da ima dovolj in se odlomila 🙂
Ne upam si bliže roba!
Sprehodila sva se še do slapu Cachoeira do Tigre Preto, kjer moraš zato, da slap sploh vidiš najprej peš čez ta slap. Bilo je kot v kakšnem filmu, kjer junak beži po džungli in naleti na reko, ki nato pada čez rob kanjona v obliki slapu. Mislim, da je bil zadnji tak film, ki sem ga videla novi Tomb Raider. Pač, noro. Sploh potem, ko gledaš slap od daleč in vidiš, kjer si malo prej hodil čez.
Tamle čez sva šla, čez slap.
Osnovne informacije
Oba kanjona spadata pod nacionalne parke, a vstopnine ne pobirajo nikjer. Se pa moraš ob vstopu v park registrirati. Odpiralni čas je od 8h – 17h vsak dan, torej fotografiranje sončnega vzhoda ali zahoda žal odpade.
Za dostop do kanjonov boste potrebovali svoj (terenski) avto, lahko pa greste tudi s kakšno izmed agencij, ki delujejo v kraju Cambara do Sul spodaj in imajo dnevne izlete do kanjonov.
Če bi morala izbirati, bi vam za ogled definitivno priporočila slednji kanjon, kanjon Fortaleza v parku Serra Geral. Tako globokega kanjona in sprehoda nad slapom pač ne doživiš kjer koli.
Poglej, kako majhen je Rok v primerjavi s kanjonom!