Južna Ruta 40 in jama z odtisi rok – Cueva de las Manos

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Na čilski stani Andov poteka cesta Carretera Austral, njen argentinski ekvivalent pa je Ruta 40. Čeprav sta geografsko blizu, je med njima ogromna razlika. Ruta 40 se dejansko razteza čez celotno dolžino Argentine, od meje z Bolivijo na severu pa do meje s Čilom na skrajnem jugu. Na severu je Ruta 40 še zanimiva in lepa, saj poteka po Puni (argentinska visokoležeča planota na okoli 3000m), na sredini gre ob jezerih in gozdovih okoli krajev Bariloche, El Boson itd. Bolj ko gremo proti jugu, bolj enolična postaja pokrajina, cesta pa je le še ravna pot proti obzorju. Vsake toliko ti na cesto skoči kakšen gvanako, vsake toliko je na cesti kakšna luknja, sicer pa je vse izredno enolično.

Ruta 40, Argentina je ravna cesta sredi patagonske stepe

Sončni zahod na Ruti 40 je bil naravnost dih jemajoč. 

Sončni zahod

A tudi ta ravnina, ta suha patagonska stepa in ravna cesta imajo svojo lepoto. To so sončni zahodi in sončni vzhodi. Le-ti so na ravninah še posebno magični, trajajo dlje, barve pa so še posebno lepe. Prvi dan sva se na pot odpravila dokaj pozno, okoli 19h. V Patagoniji ni to nič posebnega, saj dnevi trajajo do približno 22h. Na nebu so bili oblaki in močno je pihalo (tipično vreme v Patagoniji). A po nekaj kilometrih ravne ceste, so se oblaki nekoliko razredčili in sonce je lahko deloma posijalo skoznje. In takrat se je čarovnija začela. Barve in oblike oblakov, kot jih še nisva videla. Ravna cesta je omogočala občudovanje teh lepot tudi vozniku (oz. meni, voznici), Rok, ki je tokrat za spremembo sedel na sovoznikovem sedežu pa je itak imel polne roke dela s fotografiranjem.

Odročnost

Mejo med Čilom in Argentino sva prečkala na mejnem prehodu Paso Roballos, ki je milo povedano sredi ničesar. Tam gori ni telefonskega signala, cariniki so podatke iz najinih potnih listov vpisovali v zvezke in ne v računalnike, cesta je makadamska in daleč naokoli je sama pustinja.

Toyota 4runner na makadamski cesti v Patagoniji

Cesta med Čilom in Argentino – sredi ničesar

Dolgo pred mejo in dolgo po meji ni nobene bencinske črpalke, zato sva že prej natočila gorivo v rezervne kanistre, ki jih voziva na strehi avtomobila. Po prevoženih približno 200km v Argentini sva prišla do prve bencinske črpalke. Če ne bi imela navigacije, bi jo verjetno zgrešila, saj je to dejansko samo črpalka za gorivo, nobenega velikega znaka, nobenega nadstreška, nobene trgovine poleg. Ampak težava je bila, da kljub temu, da sva prišla tja znotraj delovega časa, na črpalki ni bilo nikogar. Našla sva napis, da naj poiščeva Daniela z zeleno Toyoto :). Povprašala sva naokoli mimoidoče, kdo bi bil Daniel in kje je. »Verjetno doma na kosilu,« se je glasil odgovor. Pa sva počakala, da se je Daniel najedel in prišel odklenit črpalko. Seveda na najini poti do črpalke tudi ni bilo nobene banke, bankomata ali menjalnice, da bi dobila argentinske pesose. A Daniel je imel rešitev tudi zato. On nama lahko zmenja dolarje za pesose. Odlično! Zamenjali smo po uradnem tečaju in tako ne le, da sva dobila gorivo, v tem majhnem kraju sredi ničesar sva zamenjala še denar.

Gorska cesta iz Čila v Argentino

Druga težava je bilo dobiti hrano. Na tej dolgi in dolgočasni poti ni kaj dosti trgovin, nama pa je zmanjkalo kruha za zajtrk, poleg tega pa zaradi prečkanja meje nisva imela tudi nič svežega sadja in zelenjave. Trgovine nisva našla prav nobene, namesto tega sva v obcestnem hotelu kupila »torta frita«, cvrt kruh, podobno kot krofi. Ni bilo ravno po najinem okusu, a vsaj približno podobno kruhu je bilo. Toliko, da sva preživela pot do naslednjega večjega kraja približno 600km južneje.

Sredi ničesar pa srečaš gaucho-ta in njegove konje

Jama s prazgodovinskimi odtisi rok – Cueva de las Manos

Edina turistična znamenitost na tej dolgi in sicer puščobni Ruti 40 so jame z odtisi rok, Cueva de las Manos. Gre za odtise rok in poslikave živali na stenah kanjona, ki datirajo tudi 9000 let nazaj. Fascinantno je, da so se ti odtisi ohranili toliko časa, kljub temu, da so vsi narejeni z naravnimi barvami. Najpogostejša je bela barva, ki so jo dobili tako, da so glino zmešali z nekim (neznanim) topilom/vezivom in nato napihali na steno. Sledita rdeča in oranžna barva, ki prihajata iz hematita, črno so dobili iz zemlje, kjer prevladuje mangan. Zelena je najbolj redka barva na stenah, saj baker, osnova za to barvo, naravno ni prisoten v teh krajih, pač pa je najbližje najdišče več 100km daleč. Ob ogledu nam je vodička povedala številne interpretacije, kaj naj bi odtisi rok in poslikave na stenah pomenili. Lahko, da so to res obredne, ritualne poslikave, lahko so se pa samo otroci igrali – tako kot smo mi, ko smo bili majhni porisali vse tapete pri babici 🙂 Vsekakor pa so jame zanimiv postanek na poti po Ruti 40.

odtisi rok na steni v Argentini

Odtisi rok, stari tudi 9000 let!

 

PREBERI ŠE  Mestni vodnik: La Paz, Bolivija

 

Komentiraj

Lahkih nog naokrog