Cerro Castillo, najlepši špičak Patagonije

Na kaj pomislite, ko slišite besedo Patagonija? Na špičaste vrhove parka Torres del Paine? Večina ljudi namreč Patagonijo povezuje ravno s temi ikoničnimi vrhovi. A povem vam, da je Patagonija še veliko več kot le Torres del Paine. Midva se trenutno potikava po severni Patagoniji v Čilu, kjer poteka znana cesta Carratera Austral. Muhasto vreme, slaba cesta, visoke cene … zakaj, bi kdo sploh hotel sem? Zato, ker ko se vreme le uredi, so pogledi tu naravnost božanski! Eden izmed takih pogledov »za dol past« je tudi Cerro Castillo.

Cerro Castillo, gora v čilu

Cerro Castillo, Čile

Park Cerro Castillo

Nacionalni park Cerro Castillo je bil ustanovljen šele nedavno, leta 2017, zato o njem ni veliko napisanega na spletu ali v vodičih. Ne spomnim se točno, zakaj je meni ta park zbudil pozornost. Nekaj je bilo na imenu ali pa v skopem opisu v Lonely Planetu, da me je pritegnilo. Nato je Rok izbrskal še plezališče v bližini in tako je bilo odločeno. Greva v park Cerro Castillo.

Park se nahaja 100 km južno od kraja Coyhaique, ki je edini večji kraj na celotni Carrateri Austral. To je mesto, kjer imajo kaj več kot le minimarket in kjer je bencin po normalni ceni. Ko sva se vozila iz tega kraja proti parku, so se za vsakim ovinkom odpirali novi čudoviti pogledi. Tako zelo lepo je bilo, da je bilo težko verjeti, da je sploh resnično. In na enem ovinku se odpre pogled na goro, ki je bila vizualno čisto drugačna od ostalih. Večina gora v okolici je rjave barve in bolj zaobljenih oblik, brez izrazitih vrhov. Ta gora pa je bila poponloma črne barve, na vrhu čisto nazobčana ter deloma še prekrita s snegom. Če sva se prej po poti še spraševala, kateri je ta hirb Cerro Castillo, nama je bilo ob pogledu na to veličastno črno in špičasto goro takoj jasno. To je to, to je »najin« Cerro Castillo.

Cerro Castillo, gora v Čilu

Pogled na Cerro Castillo iz Carratere Austral

Vzpon na Mirrador Cerro Castillo

Seveda nisva šla v park samo gledat teh lepot. Na navigaciji maps.me sva našla potko, ki vodi do Mirrador Cerro Castillo. Pisalo je, da je na poti približno 1000m vzpona in da se hodi okoli 2h. Zveni primerno za naju. Ker takrat še nisva vedela, kako zgleda ta Cerro Castillo, vedela sva le, da je visok 2675m, sva si po tihem mislila, da bi pa mogoče lahko šla tudi na vrh. Namreč, tu v Patagoniji so vsi »trekingi« zasnovani tako, da hodiš malo naokoli, do kakšnega miradorja (razgledne točke) ali pa med jezeri. Praktično nikoli pa se ne vzpnemo na vrh. Za slovenskega gornika je to kar malo brezveze, ker pač, bodimo realni, šteje osvojen vrh, ne osvojena razgledna točka nekje na pol poti.

No, ko sva ugledala goro Cerro Castillo, nama je bilo seveda takoj jasno, da tja gor midva ne bova šla, saj bi za vzpon potrebovala alpinistično znanje in izkušnje. Torej, greva samo do Mirdaroja, nekaj bo že za videti.

pogled na Cerro Castillo

Takole se nama je kazal mogočni Cerro Castillo skozi oblake in za gorami.

Pot je sprva lepa položna stezica, ki vodi preko travnikov in skozi gozd, dokler se ne obrne strmo navzgor in se začne dvigovati direktno proti gori. Na tem delu ni več gozdu, ki bi naju varoval pred vetrom, pač pa so le še skale, preko katerih je treba pridi do vrha. Večkrat je bilo treba prečiti melišče in na splošno je zadnji del zelo izpostavljen. Maps.me navigacija se je tu rahlo vštela, saj je bilo hoje do vrha 2,5h z najinim tempom. A vseeno, ko sva prišla na vrh, je bil ves trud v trenutku poplačan. Nisva vedela, kaj pričakovati razen nekoliko bližjega pogleda na impozantno goro Cerro Castillo, a kar sva videla, naju je »sezulo«.

Ženska pohodnica v Patagoniji

Vzpon se je začel kot lepa potka skozi gozdove in travnike.

Laguna Castillo

Ko sva stopila do končne točke najinega vzpona, vsa utrujena od hoje in vetra, ki nama je vzpon še oteževal, se nama je odprl nor pogled. Spodaj sva videla najlepšo modro laguno, nad njo so bile črne vertikalne skale, po katerih tečejo slapovi iz ledenika nad skalami. Nad ledenikom pa se je ponosno dvigal vrh Cerro Castillo z vsemi svojimi špičkami. Noro! Laguna je ledeniškega izvora, saj se polni z vodo iz ledenikov le nekaj metrov više. In posledično je ta laguna najlepše modre barve, kar sva jih kdaj videla. Barva je globoka modra s pridihom turkizne.

Ženska pred Cerro Castillo

Waw! Ni drugih besed, samo WAW!

Rok je izjavil: »Jezero Sorapis v Dolomitih nima za burek v primerjavi s tem!« In res, do sedaj sva mislila, da je italijansko jezero Lago di Sorapis, ki sva ga obiskala junija lani, nekaj najlepšega, kar sva videla. A sedaj lahko poveva, da je Laguna Castillo še 100x lepša. Kar sedela sva tam in občudovala ta prizor. Pogled nama je drsel od mogočne špičaste gore preko ledenikov do noro morega jezera in potem nazaj gor. Eden izmed pohodnikov, ki je sedel v najini bližini, si je odprl vrečko čipsa in gledal razgled ter jedel čips, kot da sedi pred TV. Uživancija na polno 🙂

 

Da bi bilo vse skupaj še bolj kičasto, pa nas je preletaval še kondor (ogromen andski ptič). Edino močan patagonski veter je malo kvaril romantiko celotnega razgleda.

 

Alternativa Torres del Paine

Torej, če si kdo želi videti špičaste patagonske gore, pa mu ni do gneče okoli Torres del Paine, naj le pogumno zavije na Carratero Austral v Čilu in se zapelje do parka Cerro Castillo. Cesta do sem sploh ni tako zelo slaba, vstopnine v park pa niti v najvišji sezoni (januarja) niso pobirali. Pa tudi če bi jo, je bistveno nižja kot pa tista za Torres del Paine, saj znaša le 5000 CLP (kar je približno 6€).

Cerro Castillo

Zaljubljena v Patagonijo! Noro lepa je.

 

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!