Doživetje bivanja pri družini lastnika agencije GilmerSoy, s katero sva se vzpela na vulkan Acatenango, je bilo nekaj posebnega. V vasi La Soledad, v Gvatemali, na višini 2400m sva edina tujca, gringota, kot nam tukaj rečejo in posledično prava atrakcija za domačine. Še bolj posebno pa je bilo videti, kako ti ljudje živijo.
Vas La Soledad, majhna in skromna vasica v gvatemalskih hribih
Hiša vodiča Gilmerja je sicer za tukajšnje okoliške standarde dobra, velika in bogata, za naše standarde pa čisto neprimerna. Že res, da je hiša velika, a nima nobene izolacije! Nahaja pa se na 2400m, kjer se pozimi shladi tudi pod ničlo! Okna so vsa enoslojna, vrata ne tesnijo. Centralnega ogrevanja še nimajo in si ga sploh ne predstavljajo. Tekoče vode tudi ne, vsaj ne dovolj za celo vas. Živijo ob štedilniku na drva, ki je hkrati njihova peč, miza za druženje in seveda – štedilnik.
Štedilnik, center dogajanja
Posodo in obleke perejo zunaj z deževnico, ki jo ujamejo v večje sode. Tudi kotlička nimajo nad straniščem, pač pa en velik sod in vedro. “Ko opraviš svoje, zajami vodo in poplakni,” nama je razložil Gilmer. Midva sva pridno pokimala in poskušala skriti presenečenje.
Dvorišče, ki je hkrati tudi pralnica perila, pomivalnica posode
Ampak ne glede na to, v kakšnih razmerah živijo, so nama ti ljudje postregli z večerjo in naslednje jutro še z zajtrkom! Nama je bilo kar nerodno! Za tistih par evrov, ki sva jih plačala za nastanitev, sva dobila veliko več, kot sva upala. Dobila sva sobo, pol-penzion in pa izkušnjo življenja v vasi, ki se je ne da oceniti.
Večerja, preprosta, a okusna!
