“To je ena izmed treh najobljših stvari, ki sem jih doživel v življenju,” je rekel sopotnik Tom, ko smo videli prvi izbruh vulkana Fuego v Gvatemali. In ko napišem izbruh, mislim dejanski izbruh: z grmenjem, dimom, pepelom, letečimi kamni in lavo! Vulkan Acatenango z višino približno 4000m je bil naša razgledna točka za ogled bruhajočega vulkana Fuego.
Najbolj nora stvar: videti izbruh vulkana. Vulkan Fuego, Gvatemala
Vulkan Acatenango in vulkan Fuego – kateri je kateri?
Najino potovanje v Srednjo Ameriko ravno sovpada s povečano aktivnostjo vulkana Fuego, ki se nahaja v bližini kraja Antigua v Gvatemali. Načeloma sva imela splanirano potovanje v državo Salvador, ampak, ko sva brala zapise popotnikov, ki so imeli v zadnjih dveh mesecih srečo videti izbruh tega vulkana, je bilo za naju odločeno: greva še v Gvatemalo! Najboljši razgled na bruhajoči vulkan je s sosednjega (dormantnega) vulkana Acatenango, visokega kar 3976m, kamor sva se tudi povzpela.
Razgled na vulkan Fuego, 3763m z našega baznega tabora
Vzpon na vulkan Acatenango
Pohod na vulkan Acatenango je dokaj kratek, z najino normalno hojo bi ga lahko izvedla v treh urah v eno smer, ampak izbruhe in žarečo lavo se najboljše vidi ponoči, zato sva se odločila, da greva na Acatenango prespat. Torej, prvi dan vzpon do baznega tabora in kampiranje na 3600m, od koder se lepo vidi bruhajoči vulkan Fuego, naslednje jutro pa vzpon na vrh Acatenanga in nato spust nazaj v dolino. Ravno zaradi prenočevanja sva za vzpon izbrala organiziran izlet. Ne zaradi varnosti (kot je bilo to v Salvadorju), pač pa zaradi udobja, ki ga agencija ponuja. Namreč za 300 Q (gvatemalskih kvecalov, kar je približno 34€) sva imela plačano vstopnino v nacionalni park Acatenango, urejene 3 obroke, ter nosače, ki so nesli naše šotore, spalne vreče in podloge za spanje. Tako sva midva nosila “le” svoje obleke, vodo in fotografsko opremo.
Vzpon na vulkan Acatenango
Priprava na vzpon
Na internetu sva brala zapise ljudi, ki so vzpon opravili in vsi so pisali, da je bila to najlepša, a hkrati tudi najtežja stvar, ki so jo naredili v življenju. Ampak to so pisali ljudje, ki ne hodijo veliko v hribe, zato naju ni bilo strah, sva se vseeno poskusila čim bolje pripraviti.
Prva stvar: oprema! Spakirala sva gojzerje, izredno tople (pohodniške) obleke, grelce za telo, pohodniške palice, termovke in “camelbag”, Frutabele ter ostale stvari za hojo v hribe.
Druga stvar: priprava na višino. Kaj dosti tu ne moreva narediti, le to, da se poskušava čimbolj aklimatizirati. Na misel mi je prišlo spanje na višini. Večina agencij poleg vzpona na Acatenango ponuja tudi prevoz iz bližnjega kraja Antigua do izhodišča. Ampak Antigua je na 1500m višine, dejnasko izhodišče, vas La Soledad pa na 2400m. Pisala sem vodiču, pri komer sva izlet rezervirala in vprašala po možnosti nastanitve v tej vasi. In na najino presenečenje naju je povabil k sebi domov! Več o tej izkušnji lahko prebereš v objavi: Bivanje pri domačinih v gvatemalskih gorah.
Vzpon na vulkan Acatenango ni bil tehnično zahteven
Do baznega tabora pod vulkanom Acatenango
Na predvečer vzpona vreme ni bilo preveč obetavno, saj je celo noč deževalo, se bliskalo in grmelo, na vrhu Acatenanga pa je zapadel sneg. Nekaj, kar se ni zgodilo že vrsto let. Na srečo, se je situacija do jutra umirila in lahko smo začeli z vzponom na Acatenango.
Okoli 8h zjutraj sva se dobila z ostalimi sopotniki in skupina 14 pohodnikov ter 3 vodičev smo se začeli vzpenjati proti vrhu vulkana. Iz 2400m smo morali priti na 3600m, kjer nas je že čakal bazni tabor. Čas vzpona naj bi bil med 3 in 7 ur, odvisno od hitrosti hoje. Mi smo šli IZREDNO počasi. Za najine pojme prepočasi. Ravno, ko smo ujeli ritem hoje, smo se ustavili in naredili pavzo. Tako smo res potrebovali 6h, a smo na vrh prišli prav vsi in to brez kakršnih koli težav (čeprav me je iskreno skrbelo za nekatere punce, ki so hodile z nami).
Razgled s prvega postanka, po 20 minutah hoje!
Pot pelje skozi 3 različne rastlinske pasove: hrastov gozd in nasade koruze, tropski gozd (cloud forest) ter alpsko rastje, kot ga poznamo pri nas (borovci in mah). Ves čas smo hodili v megli oz. oblakih, kar je bilo super, saj ni bil vroče. Malo manj super pa je bil razgled, ki ga praktično ni bilo.
V baznem taboru nas je že pričakal zakurjen ogenj, vodiči pa so takoj začeli pripravljati večerjo. Mi smo se ta čas greli ob ognju in se veselili vsakega premika oblakov, ki so se do sončnega zahoda že razkadili. Sledilo je opazovanje sosednjega vulkana in druženje ob ognju z vročo čokolado in marshmellow-si. To kar je sledilo, je bila najboljša potovalna izkušnja do sedaj.
Bruhajoči vulkan Fuego
Celoten vzpon sva naredila samo iz enega razloga: da bi v živo videla izbruh vulkana. In ko smo prišli do baznega tabora, sva razočarana ugotovila, da se vulknana Fuego sploh ne vidi, saj je bilo toliko oblakov. Da je vulkan res aktiven, nam je sporočalo le grmenje, ki je naznanjalo izbruhe. Rok je trdil, da je to zagotovo nevihta, ki se približuje.
Prvi izbruh vulkana Fuego je bil deloma skrit za oblaki
Ampak na srečo, se je med večerjo začelo jasniti in do sončnega zahoda smo že videli vulkan ter tudi nekaj izbruhov. Večinoma sicer samo puhanje črnega dima z vrha vulkana, enkrat pa je celo nekaj malega lave špricnilo ven. Bilo je noro! Prvič videti nekaj rdečega, ki leti iz vulkana … waw! Vendar pa se je pravi šov začel šele s temo.
Sprva se je videlo je dim, ki je puhal iz vulkana
Ponoči pa smo ob vsakem izbruhu videli tudi lavo. Veliko lave. Najprej je letela v zrak, potem pa tekla po vulkanu navzdol. Enkrat na eno stran, drugič na drugo … vulkan je čisto ponorel in bruhal na 30 minut! Nekaj časa sva sedela zunaj pred šotorom in opazovala dogajanje, Rok je seveda fotografiral.
Noro doživetje: izbruh vulkan Fuego
Potem sva imela dovolj in šla spat. Ampak nisva veliko spala, ko pa naju je na pol ure zbudilo glasno bobnenje, tresenje tal in vzkliki sopotnikov: “Waw! Noro”. Tako sva vsakič skočila pokonci in opazovala dogajanje. Rok je imel fotoaparat kar postavljen ob izhodu iz šotora in je ob izbruhu le pritisnil na sprožilec 🙂 Enkrat, ko je vulkan bruhal na vso moč in je šla lava več sto metrov pod vrh, je Rok že začel razmišljati, če je vse skupaj sploh še varno in če se ne bi rajši začeli spravljati v dolino :). In tako je šlo celo noč: mraz, poskus spanja, malo dremanja, ropot in izbruh, fotografiranje in občudovanje lave ter ponovi vajo.
Lava se je na čase valila res daleč dol po pobočju vulkana Fuego
Najbolj mrzla noč do sedaj
Zvečer, ko se je stemnilo, je v baznem taboru pod Acatenangom postalo res mrzlo. Oblekla sva se čisto vse, kar sva imela, se zavila v spalno vrečo in poskusila ne zmrzniti. Rešili so naju grelci za telo. Brez njih bi se celo noč tresla od mraza, tako pa sem celo uspela nekoliko zaspati – kolikor mi je pač bruhajoči vulkan pustil 🙂 Čisto za predstavo, kako mrzlo je bilo, bom naštela sloje oz. obleke, ki sva jih imela ponoči na sebi: ene tanke in ene debele nogavice nato pa noge zavite v deko iz flisa (tisto, ki sva si jo “sposodila” na letalu). Pod pohodniškimi hlačami sva imela še termo (smučarske) pajkice, na rokah rokavice, na glavi kapo, za vratom šal in čez nos še eno rutko. Na telesu pa sem imela: spodnjo majico, majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, termo majico, pulover iz flisa ter soft-shell jakno. In taka sem bila v spalni vreči, zavita do vratu … pa mi ni bilo čisto nič vroče! Komaj sem čakala, da budilka odzvoni 3:30, ko se je začel naš zadnji del vzpona: na vrh Acatenanga.
Takole direkten pogled smo imeli iz našega baznega tabora na bruhajoči vulkan Fuego
Vzpon na vrh Acatenanga, 3976m
Za večino je bil to najtežji del. Meni osebno ni bil nič posebno težak, le glava me je nekoliko bolela (verjetno zaradi višine in mrazu). Je pa res, da gre pot direktno na vrh, brez kakšnih ovinkov, podlaga je izredno sipek vulkanski pesek, na delih pa celo še sneg. Nama so pohodniške palice močno olajšale ta vzpon.
Pogled proti zahodu: vulkani Toliman, Atitaln, San Pedro in ostali, ki se vijejo v gvatemalski vulkanski verigi
Na vrhu se je pa razgled odprl na vse smeri neba! Na bruhajoči vulkan Fuego, dormanten vulkan Agua, za katerim se je prikazovalo sonce, na drugi strani pa jezero Atitlan ter ostale vulkane v gvatemalski gorski verigi. Z eno besedo: čarobno! Mrzlo za znoret (Rok pravi, da ni čutil prstov na nogi, jaz pa ne na roki) ampak res lepo! Čeprav, najboljši del celotnega izleta je bilo nekaj drugega – bil je bruhajoči vulkan Fuego.
Sončni vzhod izza vulkana Agua
Agencija ali samostojni vzpon na vulkan Acatenango?
Načeloma bi lahko šla na vulkan Acatenango tudi sama, v lastni režiji. Izhodišče je tukaj: 14.53356,-90.88165 nato pa samo slediš poti oz. ljudem, ki hodijo gor. Ampak to bi bil potem enodnevni izlet. Za prenočevanje v baznem taboru potrebuješ agencijo, ker sam svojega šotora ne boš imel kje postaviti. Vse ravne površine (ki jih je zelo malo) so namreč zasedene s šotori agencij. Če še kdo torej želi na vulkan Acatenango, toplo priporočava agencijo Gilmer Soy. Cena je najnižja od vseh ponudnikov v okolici, vodiči so domačini, del denarja pa gre za pomoč lokalni skupnosti – ravno sedaj pripravljajo ureditev tekoče vode za celo vas. Tako poleg doživetja zase, poskrbiš še za izboljšanje življenja Gvatemalcem pod vulkanom.
Mraz gor ali dol, videti bruhajoči vulkan, dejansko lavo, ki teče po pobodčju, je bilo neverjetno in neponovljivo doživetje. Počutiva se izredno priviligirana, da sva bila lahko priča temu. Doživeti življenje v vasi pri domačem vodiču, pa je dalo še piko na i.
Za konec pa še najina fotka naslednje jutro, ko sva bila na vrhu vulkana Acatenango
