Geotermalni Beppu in najboljši ramen v Fukuoki

493

Otok Kyushu (Kjušu) je najjužnejših izmed “taglavnih” japonskih otokov. Znan je predvsem po svoji divji naravi, po vulkanih, termalnih vrelcih, brbotajočem blatu in podobnem. Pot na Kyushu sploh ni bila v najinem prvotnem načrtu potovanja po Japonski, saj se nama je zdel predaleč od ostalih krajev, ki sva si jih želela pogledati. Ampak, potem sva bila dovolj hitra z ostalimi ogledi, da sva pridobila en dan. “Normalen” človek, bi pač malo popustil tempo potovanja, se malo spočil … ampak ne midva! Midva sva se podala še dlje na jug. Želja, kaj bi si pogledala na Kjušuju je bilo ogromno, ampak imela sva en dan in JR pass (vozovnico za vlak). Poiskala sva torej kraj, ki je bil najlažje dostopen z vlakom. In tako sva prišla v Beppu, slavno geotermalno mesto, kjer se iz vsakega jaška kadi sulfidna (žveplena) para, za vsakim vogalom nekaj brbota in je onsenov (toplih bazenčkov) neskončno. Dan pa sva potem zaključila v mestu Fukuoka (največje mesto na Kjušuju) z odličnim ramnom. Ampak gremo po vrsti, vam predstavim, kaj sva si pogledala in doživela v tem dnevu.

Beppu – geotermalni kraj na otoku Kjushu

Beppu se nahaja na vzhodni obali otoka Kyushu (Kjušu), čeprav ni posebno zanimiv kot obmorsko mesto. Tja se gre zaradi geotermalne aktivnosti, ki je v Beppuju zelo skoncentrirana. Beppu je relativno blizu Fukuoke in ima dobro ter hitro povezavo z vlakom. Posledično je tudi precej turističen, ampak ni bilo prehudo. Oz. dajmo tako reči: gneče ni bilo pretirane (potovala sva novembra), atrakcije pa so pač turistične. Niso to neki čisto naravni geotermalni bazenčki, ampak je okoli njih precej turistične aktivnosti. V nadaljevanju vam predstavim, kaj sva si ogledala v Beppuju v enem dnevu.

Beppu center za rokodelske obrti iz bambusa

Najin prvi postanek v Beppuju je bil rokodelski center, kjer izdelujejo in v muzeju predstavljajo izdelke iz bambusa. Muzeja si nisva šla pogledat, sva pa malo “pošnofala” po trgovinici, kjer so imeli razstavljene res prekrasne izdelke. Uhani iz pletenega bambusa, čisto tanke palčke (kot jedilni pribor), posodice, skodelice, ogrlice … Vse imajo iz bambusa in vse je res prekrasno in lepo. Midva sva nakupila kar nekaj palčk, ki sva jih potem doma podarila kot spominke. Jaz sem se tudi zelo ogrevala za uhane, a se na koncu premislila 🙂

Beppu jigoku (Beppu hells oz. termalni vrelci)

Glavna atrakcija Beppuja pa so seveda njihovi “jigoku” (džigoku), termlani vrelci. Vsega skupaj jih je 7 in midva sva si pogledala vse, razen enega. Ali se splača pogledati vse? Najin odgovor je: NE. Bova spodaj opisala te vrelce in povedala, katerega se splača pogledat in katerega ne. Še prej pa nekaj praktikalij: vstopnico za vseh 7 vrelcev lahko kupiš že v turističnem info center na železniški postaji in je nekoliko cenejša kot pa pri samem vhodu v vsak posamezen vrelec. Če pa želiš kupovati posamezne vstopnice, pa to lahko storiš samo pri vhodu. Vrelci so razdeljeni na dva sklopa. Večina jih je v predelu Kannawa, dva vrelca pa sta v predelu Shibaseki. Med njimi vozi avtobus precej pogosto, tako da lahko vse vrelce obiščeš v enem dnevu.

Shibaseki – malo bolj odmaknjen predel z vrelci

Chinoike jigoku (torej vrelec Chioike, poslovenjeno Činojke) je bil najin prvi vrelec in nama je bil pravzaprav kar všeč. Gre za večje rdeče jezero. Ko napišem rdeče, res mislim konkretno rdečo barvo. Ne malo odtenka rdeče. Ne, orng rdeča barva je to! Ker je Shibaseki predel malo oddaljen od preostalih vrelcev, tu ni bilo pretirane gneče, okoli vrelca pa je speljana lepa sprehajalna pot. Nama je bilo pravzaprav zelo všeč. Nora rdeča barva, okoli pa rahlo tropsko zelenje. Tega priporočava.

Nasprotno pa gejzir Tatsumaki jigoku odsvetujeva. Gejzir bi bil lahko zelo zanimiv, ampak so ga tu zagradili. Namesto da bi bruhal več deset (morda celo sto?) metrov visoko, so nad gejzirjem naredili obok in tako se curek vode, ki bruha iz tal zaleti v tisti obok. Brez vese, resno.

Kannawa – bolj turističen predel z vrelci

Umi jigoku velja za najlepši vrelec in lahko bi se strinjala. Ta vrelec je take res lepe turkizne barve, iz njega pa se kadi bel dim. V tem sklopu je še par rdečih vrelcev, ki pa jim nisva posvečala posebne pozornosti, saj sva rdeči vrelec že videla.

Oniishibozu Jigoku je bil tudi zelo zanimiv, čeprav malo manj barvast. Tu je predvsem veliko blatnih bazenčkov (torej so sive barve), ki brbotajo. Lepo je videti mehurčke blata, ki počasi pokajo na površini.

Kamado Jigoku je najbolj turističen sklop vrelcev. Imajo en turkizno moder bazenček, en rdeč, več blatnih kopeli, lahko (proti plačilu) poskusiš tudi piti vročo mineralno vodo, notri tudi prodajajo nad naravno paro skuhano hrano (npr. jajca, koruzo ipd). Če se odločiš obiskati le en vrelec (oz. sklop vrelcev), je verjetno smiselno obiskati tega, saj združuje večino stvari, ki jih lahko vidiš pri ostalih vrelcih. Le da je res turističen in deluje kot nek zabaviščni park.

Shiraike Jigoku je bil najin zadnji obiskani vrelec. Morda nama zato ni bil nič posebnega, saj sva bila že malo utrujena. Tole je tak nežno zelenkast, mlečen vrelec, ki naju ni preveč navdušil. Saj je lep, ampak ni pa tudi nič posebnega. Je pa ta vrelec oz. njegova okolica zelo lepo urejena. Pristriženi grmički, urejene cvetlične gredice, mostički … S tega vidika je pa zelo lep.

Zadnji vrelec je Oniyama Jigoku, ki ga midva nisva obiskala, saj imajo tam neke vrste krokodiljo farmo. Že tako ali tako se nama ni zdelo ravno smiselno, kako so združili krokodile z vrelci, potem pa sva še prebrala, da živijo v precej majhnem prostoru, natrpani in da zanje ni pretirano dobro poskrbljeno. Midva tudi sicer ne obiskujeva živalskih vrtov in podobnih stvari, tako da sva tale vrelec gladko spustila.

Če bi šla še enkrat, bi obiskala Chinoike jigoku (vrelec z rdečim bazenčkom), Umi jigoku (vrelec z modrim bazenčkom) in Oniishibozu Jigoku (blatni vrelci).

Kopeli za noge

Kar tako naključno po mestu, predvsem pa okoli teh “džikokujev” (vrelcev) so številne kopeli za noge (foot bath). Kar tako, brezplačne. Plitek bazenček z zelo vročo vodo, ki te kar vabi, da svoje utrujene noge (oz. stopala) malo namočiš notri. Izkoristila sva praktično vsakega, ki sva ga videla tekom dneva 🙂 Ampak je res pasalo. Samo pozoren moraš biti, da se ne namakaš predolgo. Saj preveč izpostavljenosti vroči vodi tudi škodi.

Onsen (japonski spa) – Hyotan onsen

Če sva že v geotermalnem kraju, bi pa poskusila še japonski onsen, sva si mislila. Onsen so bazenčki z naravno toplo, termalno vodo. Na Japonskem zelo pogosta zadeva, ki pa imajo tudi kar kompleksna pravila obnašanja. No, pa vedeti je treba, da se v onsenu kopaš nag – skupaj z vsemi drugimi obiskovalci. Za prvič sva se odločila, da si ne bi delala sramote in sva si v Hyoutan onsen resortu v Beppuju rezervirala privatni onsen. To je pomenilo, da sva dobila manjši bazenček na prostem, napolnjen z vročo termalno vodo, ki je bil le za naju. Tudi garderoba spredaj je bila le za naju. Cena je bila približno 15€ za 1h najem. Za prvič je bilo super. Malo zasebnosti, brez strogih pravil, kam daš brisačo, kdaj se stuširaš in kdaj ne …

Nasveti za obisk Beppu-ja

Tule pa je še nekaj najinih nasvetov za obisk Beppuja:

• en dan je za ogled glavnih znamenitosti dovolj
• na glavni železniški postaji imajo turistični informacijski center, kjer vam uredijo rezervacije onsenov, prodajo vstopnice v vrelce, ponudijo tudi vozovnico za avtobus, pa še brezplačen wifi je na voljo.
• na glavni železniški postaji so tudi omarice za shranjevanje prtljage. Midva sva namreč prišla z vso najino prtljago in sva jo za čas ogledov v Beppuju tam shranila.
• Beppu sicer ni veliko mesto, a so znamenitosti ravno toliko narazen, da bo treba avtobus. Nama se je splačalo kupiti dnevno vozovnico za avtobus, saj sva izkoristila kar nekaj voženj. Vprašajte v info centru po cenah in razdaljah in se potem odločite. Zaposleni so zelo prijazni in ustrežljivi.

Fukuoka in kje je najboljši ramen

Po vseh ogledih in namakanju v onsenu v Beppuju sva se odpeljala nazaj v Fukuoko. Tam sva imela rezervirano prenočišče in v osnovi je bil to samo kraj, kjer bi prenočila, naslednji dan pa se odpeljala nazaj v Tokio. Ampak Fukuoka je znana po res okusnem ramnu. In kljub pozni uri in utrujenosti sva to morala preiskusiti.

Najprej sva se odpravila v eno zelo priznano (menda) in veliko restavracijo. Ampak je bila zunaj res dolga vrsta, malo je že začenjalo deževati in ni se nama dalo 1h čakati na dežju, mrazu pa še noro utrujena sva bila. Greva drugam! Ampak kam? To restavracijo sva imela med priporočili, druge pa ne. Malo sva brskala po GoogleMaps, brala ocene in se odločila za Shin-Shin restavracijo. Še malo dodatne hoje – po celem dnevu na nogah se nama sicer res ni dalo hodit … ampak ok, za ramen sva se potrudila. Prišla sva do te druge restavracije in tudi tam je bila vrsta. Pa ne, no! “Kako dolgo bo trajalo?” sva takoj vprašala “redarko”, ki je stala pred restavracijo. “Kakšno uro,” je bil njen odgovor. Rok je obupano stal v vrsti, jaz sem še iskala, kam bi šla, spraševala, če lahko dobiva ramen-to-go (za seboj) in kar naenkrat sva bila na vrsti za vstop v restavracijo! Čakala sva le kakšnih 20 minut. Juhej!

Naročila sva “navaden” ramen in v vmesnem času, ko sva čakala, da ga dobiva predse, opazovala soseda, parček, ki je sedel nasproti naju, kako se ramen sploh pravilno jé. Onedva sta s palčkami rezance naložila na keramično žlico in jih potem z žlico pojedla. Z žlico sta tudi zajemala juho, s palčkami pa sta jedla ostale stvari iz juhe (meso, jajce itd). Sam ramen je bil pa odličen! Kremast, polnega okusa, noro, res! Jaz sicer ne jem mesa, ramen pa je mesna juha. Ampak sem poskusila in priznam, da je bilo noro dobro.

Misija torej uspela, v Fukuoki sva jedla odličen ramen, potem pa je bil čas samo še za posteljo in spanje po napornem, a polnem dnevu.