Proizvodnja sojine omake na otoku Shodoshima

531

Shodoshima (oz. poslovenjeno Šodošima) je japonski otok. Dejansko “shima” v japonščini pomeni otok, torej je to otok Šodo (Shodo island po angleško). Kakorkoli, ta otok leži na jugozahodu japonske, v bližini kraja Okayama. Na splošno je Šodošima (Shodoshima) znana po nasadih oliv, kar je nekaj redkega na Japonskem, mlinih na veter, ki zelo spominjajo na Grčijo, lepih plažah, zanimivih soteskah, kjer se da tudi plezati … in po proizvodnji sojine omake. Za naju je bila slednja glavna atrakcija in razlog, da sva šla na ta otok.

Shodoshima (otok Šodo) – osnovne informacije

Kako na Šodošimo?

Midva sva šla na Šodošimo z javnim prevozom, torej z uporabo vlakov, avtobusov in trajektov. To je kar dolga in počasna pot, zato si posledično splača vzeti na Šodošimi dovolj časa. Povezav je več, midva pa sva razmišljala o teh možnostih:

1.) ker sva prihajala iz Osake, bi šla lahko s hitrim vlakom do kraja Himeji in tam na trajekt do Šodošime.

2.) Lahko greva s hitrim vlakom do Okayame in od tam na trajekt.

3.) Lahko v Okayami prestopiva na “navaden” JR vlak in se peljeva na otok Šikoku (po mostu), do kraja Takamatsu in od tam na trajekt.

Izbrala sva drugo možnost za pot na Šodošimo, tretjo možnost pa za povratek.

Torej, v Okayami sva na glavni železniški postaji kupila vozovnico za avtobus do pristanišča in za trajekt. Avtobus je vozil skoraj 1h do pristanišča, potem sva 45 minut čakala trajekt in potem je plovba trajala še okoli 1,5h do Šodošime, do pristanišča Tonosho.

Nazajgrede sva se v pristanišču Tonosho vkrcala na trajekt do kraja Takamatsu na otoku Šikoku. Ta vožnja je nekoliko krajša (in cenejša). Plovba je trajala okoli 1h, v Takamatsu pa sva šla direktno na vlak (karto sva imela že vključeno v JR pass) in v približno 1h prišla nazaj v Okayamo.

Kako po Šodošimi?

Najlažje in najhitreje bi bilo z avtomobilom. Ampak midva ga tu še nisva imela, zato sva se v pristanišču Tonosho poiskala avtobus in se z njim odpeljala do najinega cilja: proizvodnje sojine omake, ki je na drugi strani otoka. Vožnja je trajala še eno uro. Na splošno velja, da je južna stran otoka kar dobro povezana z avtobusi, ostali deli otoka pa malo slabše. Še dobro, a vseeno je najina pot res dolgo trajala.

Že kar tukaj povem, da je nama vožnja vzela čisto preveč časa in nama je bilo žal, da nisva šla na Šodošimo z avtom, saj bi tako videla in doživela veliko več.

Proizvodnja sojine omake

Midva sva šla na Šodošimo izključno zaradi ogleda proizvodnje sojine omake. Čeprav sva potem naknadno ugotovila, da je Šodošima res lep in zanimiv otok in nama je bilo žal, da si nisva vzela več časa. Z avtom bi morda videla glavne stvari v enem dnevu, z avtobusom pa bi potrebovala 3 dni. Kakorkoli, tule bom opisala ogled proizvodnje sojine omake, saj je bila to tista tazanimiva stvar.

Yamaroku proizvodnja sojine omake

Po priporočilu nekih YouTuberjev sva se odpravila do Yamaroku tovarne, ki je ena izmed proizvodenj sojine omake na tem otoku. Prijazna Francozinja, ki tu dela kot prostovoljka, nama je pokazala in razložila cel proces izdelave sojine omake. Prva stvar, ki nama jo je povedala, je ta, da po tradicionalnem postopku priprava sojine omake poteka 4 leta, v industrijskih obratih pa le nekaj mesecev.

Proizvodnja sojine omake se začne s kuhanjem (na pari) sojinih zrn in praženjem pšeničnih zrn. Ko sta ta dva procesa končana, oboje zmešajo skupaj in zmeljejo ter dodajo glivo kodži-kin (Aspergillus oryzae). To mešanico z glivo potem razporedijo v plitek sod ali na pladenj in sledi postopek, v katerem gliva izloča encim amilazo, ki pretvori škrob v glukozo. Postopek je enak kot pri proizvodnji riževega vina sake. Ta korak traja približno 2-3 dni, vmes pa je treba maso mešati ter vzdrževati primerno temperaturo in vlago.

Sledi premik mase v večje sode ter dodatek vode in soli, kvasovke pa so načeloma prisotne že v zraku (na stenah obrata, kjer proizvodnja sojine omake poteka). Kvasovke so tiste, ki poskrbijo za fermentacijo, saj spreminjajo glukozo v alkohol. Fermentacija poteka več let in na koncu je sojina omaka taka rjava gosta brozga, ki jo treba še prefiltrirati. Na koncu se sojino omako še pasterizira (prekuha na temperaturi okoli 60°C) in ustekleniči. Vedeti je treba, da končni proizvod vsebuje malo alkohola. Sicer le nekaj volumskih odstotkov, saj ga večina odpari, a vseeno. Nekaj novega, kajne?

Vanilijev sladoled s sojino omako

Ogledu je sledila še poskušina različnih sojinih omak (različno dolgo so bile v postopku fermentacije, različne vrste soje so bile uporabljene itd), na koncu pa sva si naročila še vanilijev sladoled s sojino omako. Precej nenavadna kombinacija, ampak presenetljivo dobra!

Celokupna izkušnja tega otoka Šodošima in ogleda proizvodnje sojine omake je bila bolj tako-tako. Res dolgotrajna je bila pot do sem, Šodošima pa ponuja še ogromno lepot, do katerih v kratkem času in brez avtomobila nisva mogla. Sam ogled proizvodnje sojine omake je bil pa tudi zelo kratek in če ne bi že prej bila na ogledu proizvodnje sake-ja, verjetno ne bi nič razumela. Tako da bi tole priporočala le, če si boste vzeli več časa kot midva. En dan pač ni dovolj, ker ga gre večina za prevoz. Kot vidite, ni vsaka izkušnja na potovanju, prvovrstna 🙂