V Tokiu sva po spletu okoliščin pristala pri Slovencu po imenu Cveto. Ultra Gorenjec, ki je poročen z Japonko in že skoraj 40 let živi tukaj. Po gorenjsko zadržan, sumničav do dveh popotnikov, ki jima je vseeno dal v najem svojo sobo za goste, ko sta v zadnjem trenutku ostala brez nastanitve v Tokiu. No, pa se je po prvem klepetu vsaj malo odtajal in ker je velik ljubitelj gora (dela kot gorski vodnik), midva pa itak plezalca, skoraj alpinista, hribolazca, Rok je tudi Gorenjec … v glavnem, je Cveto le odločil, da sva primerna kandidata, da naju pelje na en izlet v bližnje hribe. Šli smo v predel Kuroyama na severo-zahodu Tokia. Niso to neki blazni hribi oz. gore. Ne, so bolj hribčki, ampak vseeno zelo lepi.
Čudoviti gozdovi na obrobju Tokia
Izlet iz Tokia v naravo – Kuroyama
Od njegovega doma, ki je zelo na obrobju Tokia smo se odpeljali stran od mestnega vrveža proti Kuroyami. Naš prvi cilj so bili slapovi, ki jih v GoogleMaps najdemo pod imenom “Kuroyama’s Three Waterfalls – Medaki and Odaki”. Že takoj, ko smo prišli do parkirišča, naju je pokrajina navdušila. Zavedati se morate, da sva do te točke že dober teden potovala po Japonski, a samo po mestih, tako da japonske pokrajine, gozdov še nisva kaj dosti videla. Tu pa je bilo vse zeleno, vlažno, hodili smo po gozdu iz visokih cipres, spodaj pa je bila skorajda tema, tako gost je bil ta gozd. Lepo v glavnem! Do samih slapov je bilo le par minut hoje, potem pa smo že ugledali lepe japonske mostičke in za njimi slapove.
Japonski mostiček pred slapom v Kuroyami
Po ogledu tega smo šli na ta-zaresen pohod. Gor v neke hribe, katerim imena niti ne veva. Vrh oz. naš cilj je bil pač nek “kucelj” sredi gozda, brez razgleda ali imena. Ampak sprehodili pa smo se do tja. Hodili smo približno 2h po tem res lepem gozdu, malo klepetali, vmes pa našli še zelo lepo japonsko svetišče, ki se menda imenuje “Mount Ōhira’s En no Gyōja Statue”.
Po povratku nazaj dol smo se ustavili še v eni res lokalni, tako ultra lokalni restavraciji. Občutek je bil, kot da smo prišli h nekomu domov. Lastnik je menda potomec samurajev, izredno visok gospod, ki ne govori niti besede angleško. Ampak tale Cveto itak zna japonsko, tako da se je on vse zmenil in nam naročil kosilo. Jedli smo v tradicionalni japonski hiši, hrana je bila pečena nad žerjavico, samo za nas seveda, saj smo bili edini gostje. Poleg pečenih rib, smo dobili še sake (japonsko riževo vino) ter cel kup neke fermentirane zelenjave – tipična japonska hrana, ki sploh ni bila slaba. Najedli smo se, da smo pokali po šivih, cena je bila zelo znosna, vzdušje pa čisto domače – japonsko domače, seveda. Lastnik ima menda na podstrešju cel kup samurajskih oklepov, ampak je bil preveč sramežljiv, da bi nam jih razkazal. Če boste hodili tam mimo, ga lahko vi povprašate, če vam jih pokaže. Ime restavracije je Youzantei, odprta pa je bolj kot ne takrat, ko je striček pač tam. Med vikendi navadno pride 🙂
