Vzpon na goro Sinaj

1,2K

Gora Sinaj je verjetno najbolj poznana gora v Egiptu. Dviga se 2285m visoko na Sinajskem polotoku, na stiku Azije in Afrike. Gora Sinaj se v arabščini imenuje Jabal Mousa (kar v prevodu pomeni Mojzesova gora). Seveda, saj je ravno gora Sinaj poznana po tem, da so se tam odvijali biblični dogodki, povezani z Mojzesom. Na gori Sinaj je Mojzes govoril z Bogom preko gorečega grma, nekaj let kasneje pa je prav tako Mojzes na gori Sinaj prejel 10 zapovedi. Kasneje je bil pod goro Sinaj ustanovljen grški samostan sv. Katarine, saj so tam našli posmrtne ostane te priljubljene zgodnje krščanske svetnice. To je seveda le še dodalo k pomembnosti te gore.

Dandanes pa je gora Sinaj cilj številnih obiskovalcev Egipta. Vsak pride tja iz različnih razlogov – verskih, turističnih ali rekreativnih. Vsekakor je vzpon na goro Sinaj zanimiv izlet iz Sharm el Sheikha ali kakšnega drugega obmorskega mesta na Sinajskem polotoku, ki sem ga opravila tudi sama. V nadaljevanju vam predstavim svoj vzpon na goro Sinaj – kako sem šla gor, koliko časa je trajalo, s katero agencijo itd. Vse, kar morate vedeti preden se odpravite na goro Sinaj 😉.

Vzpon na goro Sinaj – vse kar moraš vedeti

Kje se nahaja gora Sinaj

Gora Sinaj se nahaja na jugu Sinajskega polotoka. Od Sharm el Sheikha do mesta St Catherine, ki je izhodišče za vzpon na goro Sinaj, je približno 210km (3h vožnje).

Kako na goro Sinaj – z agencijo ali sam?

Midva sva taka, da bi vse počela sama in če se le da brez agencije. A na goro se po mojem mnenju bolj splača z agencijo. Namreč, na goro Sinaj MORAŠ z vodičem. Za sam vzpon na goro Sinaj je beduinski vodič obvezen. Vodiči te sicer pričakajo na izhodišču, torej v kraju St Catherine, tako da v teoriji, bi do tja lahko prišel sam. Ampak kako? Javnega prometa ni, ostane samo taksi, ki pa zna biti drag in nezanesljiv. Pa še voziti se je treba v konvoju. Veliko lažje je torej, da se v Sharm el Sheikhu (ali kakšnem drugem obmorskem mestu) dogovoriš z agencijo, da ti organizira izlet oz. vzpon na goro Sinaj. Tako da te poberejo pred hotelom, te pripeljejo do izhodišča, kjer te pričaka vodič in te pospremi na vrh Sinaja. Navadno je v tak izlet vključen še ogled samostana sv. Katarine, ki je tudi zanimiv in vreden obiska.

Kdaj na goro Sinaj? Čez noč, podnevi? Poleti, pozimi?

Če boste malo brskali po spletu, boste hitro ugotovili, da večina agencij ponuja “sunrise tour”, torej vzpon na goro Sinaj ponoči – tako, da si na vrhu za sončni vzhod. To pomeni odhod iz Sharm el Sheikha nekje ob 21h, sledi 3h vožnje do izhodišča, vzpon po temi in čakanje na sončni vzhod na vrhu. Saj morda je lepo, ampak meni se je zdelo to čisto brez veze. Zakaj bi se vozila pol noči, prišla čisto nenaspana gor, na mrazu potem čakala sončni vzhod? Res, meni to ni bilo smiselno. Zato sem iskala agencijo, ki bi me peljala tja čez dan.

Našla sem Talaata, Egipčana, ki je poročen s Slovenko in ima svojo agencijo (gremovegipt.si), ki mi je ponudil tri možnosti:

• vzpon na goro Sinaj ponoči in sončni vzhod na vrhu, nato spust in ogled samostana sv. Katarine in povratek v Sharm el Sheikh. Trajanje izleta od 21h zvečer do 12h naslednji dan.
• vzpon na goro Sinaj popoldne, sončni zahod na vrhu, nato spust in nočitev v kraju St. Catherine. Naslednje jutro ogled samostana sv. Katarine in povratek v Sharm el Sheikh. Trajanje izleta od 12h prvega dne do 12h naslednji dan.
• vpon na goro Sinaj čez dan, obisk samostana sv. Katarine pred samim vzponom (saj se potem samostan zapre). Trajanje izleta od 6h zjutraj do 18h, vse v istem dnevu.

Zelo zanimiva mi je bila druga možnost, a zaradi pomanjkanja časa (oz. sem ga rajši namenila drugim ogledom v Egiptu), sem izbrala zadnjo možnost. Vzpon na goro Sinaj čez dan je smiseln v zimskih mesecih, ko vročina sredi dneva ni prehuda. V višku poletja zna biti čisto prevroče in se tole odsvetuje. Jaz sem bila tam marca in na vrhu je kar mrzlo pihalo. Hodila pa sem v majici z dolgimi rokavi.

Oprema za vzpon na goro Sinaj

Gora Sinaj je visoka 2285m, celotna pot pa poteka po peščeni oz. skalnati pokrajini. Gre torej za kar “orng” hribe. Priporoča se dobre pohodniške čevlje – sama sem šla v nizkih dostopnih čevljih, mislim, da bi zmogla tudi v kvalitetnih tekaških čevljih. Sandali ali mestne supergice niso primerne. Zaradi višine, je na vrhu tudi kar precej hladneje kot ob obali. V mesecu marcu sem hodila gor v dolgih hlačah in majici z dolgimi rokavi. S seboj pa sem imela pulover, jakno (tanjšo puhovko), kapo, rokavice. In zaradi vetra na vrhu mi je vse to prišlo še kako prav.

S seboj se splača imeti tudi zaščito pred soncem (sončna krema, sončna očala, kapa), dovolj vode in malico za na vrhu.

Vzpon na goro Sinaj – višinska razlika, čas hoje, teren

Izhodišče za vzpon na goro Sinaj je samostan sv. Katarine v kraju St. Catherine v Egiptu. To je na višini okoli 1500m, vrh pa je na 2200m. Na poti se torej opravi okoli 700m višinskih metrov vzpona. Čas hoje je okoli 2h, jaz sem hodila 1h40min, pa sem se kar nekaj ustavljala za fotografiranje.

Obstajata dve poti na vrh, ampak edina smiselna izbira je “Camel path” – kamelja potka, ki je pač lepa široka peš pot, po kateri hodijo tudi kamele (ki jih lahko “uštopate”, če bi želeli, da vas nesejo na svojem hrbtu gor do gore Sinaj – proti plačilu seveda). Tik pred vrhom se pot konča in sledi 700 stopnic. Ja, ni malo, ampak ni prehudo. Tu je treba pač peš. Nobena kamela vas ne bo nesla gor po stopnicah 😉.

Moj vzpon na goro Sinaj in obisk samostana sv. Katarine

Kot sem že omenila, sem šla na goro Sinaj z agencijo, ki jo vodi Talaat (gremovegipt.si). On je poskrbel za celotno organizacijo izleta.

Pot iz Sharm el Sheikha do St. Catherine

Ob 6h zjutraj je bil štart. Avtobus je prišel pome pred hotel (en dan prej sem Talaatu sporočila, v katerem hotelu prenočujem – bila sem v luškanem hotelu Sharm Inn Amarein), sledila je vožnja do obrobja mesta Sharm el Sheikh, kjer smo čakali, da se naberejo vsi avtobusi in policijski avto. Sledila je vožnja v konvoju. Spredaj policijski avto, za njim pa številni avtobusi s turisti. Vožnja je trajala približno 3h (z vmesnimi postanki). Vozili smo se skozi suho skalnato pokrajino, ki me je občasno spominjala na Wadi Rum v Jordaniji. Nora, zanimiva pokrajina!

Ogled samostana sv. Katarine

Poleg bibličnih dogodkov, je gora Sinaj oz. njeno vznožje znano tudi po samostanu sv. Katarine – najstarejšem še delujočem samostanu na svetu. To je samostan, kjer hranijo relikvije (posmrtne ostanke) svetnice sv. Katarine Aleksandrijske oz. sv. Katarine Sinajske. Hkrati pa je znotraj tega samostana tudi tisti “goreči” grm, preko katerega naj bi Bog govoril Mojzesu.

Ogleda samostana svoje zavetnice sem se seveda zelo veselila, čeprav je bilo vse skupaj precej turistično (veliko ljudi, veliko vodičev, vsak razlaga svoji skupini kar se da glasno …). Znotraj samostana smo si najprej pogledali cerkev sv. Katarine, ki je grška pravoslavna cerkev in kjer fotografiranje ni dovoljeno – zato ni pač nobene fotografije. Je pa cerkev precej lepa. Poleg cerkve stoji mošeja, ki so jo zgradili za Beduine, ki sicer živijo tu naokoli in so tudi zaposleni v samostanu (ki pa ga vodijo grški menihi). Na drugi strani cerkve pa v ogradi stoji tisti goreči grm. Spodnje veje so čisto gole, saj menda ljudje na veliko trgajo listke tega svetega grma 🙂

Vzpon na Sinaj

Po ogledu samostana, nas je zunaj pričakal mlad Beduin – vodič za vzpon na Sinaj. Sledilo je približno 2h hoje do vrha Sinaja. Nič težkega, nič zahtevnega. Veliko lepih razgledov, sama pot pa se je lepo, zložno dvigovala. Vodič je bil tam bolj za okras oz. zato, ker pač mora biti. Dejansko pot ni nikjer nevarna, da bi vodiča res potrebovala. Pa tudi njegova oprema ter znanje ni bilo za nikamor. Šel je zraven in za to zaslužil 20 USD 🙂 Tako pač je.

Na vrhu Sinaja stoji manjša cerkev, pod njo je Mojzesova votlina, prostor, kjer je Mojzes dobil 10 zapovedi, naokoli pa se ponudijo čudoviti razgledi. Same gole skale, večinoma v temni rdečkasti barvi daleč naokoli. Na vrhu sem si v zavetrju cerkve (drugje je res noro pihalo) privoščila malico z razgledom ter topel čaj, ki sem si ga zjutraj pripravila v hotelu. Res je pasal tale čaj, sploh, ker je bilo tako mrzlo in vetrovno na vrhu.

Povratek

Dol grede s Sinaja smo se spustili še malo hitreje. Pri samostanu nas je čakal avtobus, ki nas je potem po isti poti, spet v konvoju odpeljal nazaj v Sharm el Sheikh. Na avtobusu nas je pričakalo še kosilo, ki smo ga jedli potem med vožnjo, ko se avtobus divjal po sinajskih ovinkih 🙂 je bilo kar zabavno naciljati žlico z juho direktno v usta. Okoli 18h smo bili nazaj v Sharm el Sheikhu, kjer so nas spet odpeljali do hotela. Sledil je tuš ter zaslužena večerja. Bivala sem v res prijetnem in ugodnem hotelu Sharm Inn Amarein (preveri ceno na bookingu, jaz sem takrat dala manj kot 30€ na noč za sobo). Priporočam!