Nacionalni park Retezat – najlepši treking v Romuniji

2,K

Romunija ima prekrasne gore in razgledi so povsod fenomenalni. Ampak en nacionalni park je pa še posebno lep: RETEZAT. Pot do tja je bila dolga in naporna, ampak, ko sva bila pa enkrat tam, je bilo pa vredno. Taki razgledi, da dol padeš. Gore, ledeniška (noro modra) jezera, roza rožice, ki so ravno cvetele, žuborenje potočkov … čudovito!

Nacionalni park Retezat (Parcul Național Retezat)

Kje sploh je nacionalni park Retezat?

Najlažje bo, da daste kar v Goole in vam bo povedal 🙂 Če pa poskusim opisati z besedami pa je to zahodnem delu Romunije, v bližini kraja Petrosani. Gre za precej odročen del Romunije, ki je posledično tudi težko dostopen.

Dostop do parka Retezat – najina nočna mora

Ko sem začela brat o parku Retezat, me je hitro vse skupaj minilo. Povsod je pisalo “3h hoje do izhodišča/kampa” ali pa “5-6h pešačenja do koče, od tam pa potem naprej po parku”. Toliko hoje se nama je zdelo brez veze, pa tudi časa nisva imela tako veliko. Skoraj sem obupala, potem pa sem vprašala znanko iz Romunije, ki je specialist za pohodništvo. Ona res pozna vse gore tam okoli. In mi je povedala, da se da z avtom priti do enega kampa, ki je tudi izhodišče za najlepši del parka (po njenem mnenju). To izhodišče se imenuje Poiana Pelegii. Cesta sicer ni najboljša, ampak se da … Pogledala sva nekaj videov na YouTubu, pisala sva rangerju nacionalnega parka. Vsi pravijo, da ni najlažje, ampak se da. Nihče pa ni vedel, da imava midva Hondo Civic, ki je izredno nizek avto.

Do manjše vasice Brazi, je cesta čisto normalna (za romunske standarde). Od tam dalje je cesta sicer asfaltna, ampak z veliko luknjami in odlomljenim kamenjem na cesti. Pri jezu Gura Apelor pa se “zabava” začne. Pogled na lepo jezero je še zadnja lepa stvar, potem pa naju je čakalo 18km izredno slabe makadamske ceste – vsaj za najin avto. Vozila sva več kot 2h, se izogibala luknjam in lužam ter ves čas merila centimetre. Ma kaj centimetre, milimetre pod avtom! Rok je bil na koncu čisto izmučen, jaz pa posledično tudi.

Če imate vsaj malo višji avto, kot je najina Honda, ne bi smelo biti težav. Idealno je seveda imeti SUV, ampak tudi “navadni” avtomobili so bili parkirani na koncu.

Brezplačno kampiranje, Retezat, Romunija

Za vstop v park Retezat se plača 10 RON (2€) vstopnine na osebo in 15 RON (3€)  za avto. In to je to. Potem si lahko notri v parku en teden in tam brezplačno kampiraš na označenih kampih. Kampi so zelo preprosti, ampak razgledi so pa fenomenalni. Midva sva spala pred kampom Poiana Pelegii. Pred kampom pomeni, da nisva bila prav v kampu. Kamp je namreč od parkirišča oddaljen cca 10 minut hoje in bi morala tja nest vso kamping opremo. Zato sva prespala kar v avtu (no, pa tudi zato, ker nisva prišla čisto do parkirišča, saj je bila na cesti ena tako velika skala, da nisva mogla mimo nje. Ups :)). Potem tekom najinega pohajanja po parku pa sva šla še mimo kampa pri jezeru Bucura, ki je bil veliko bolj poln, saj je tik pod hribi.

Najlepši treking v Romuniji

Najin treking v parku Retezat je potekal od Poiana Pelegii pa do jezera Bacul – to je največje izmed ledeniških jezer, od tam sva potem nadaljevala po krožni poti okoli ledeniških jezer (Circuitol Lacurilor), se vzpela na goro Judele in se potem po isti poti vrnila dol. Sedaj pa nekoliko bolje opišem ta treking.

Poiana Pelegii – Lacul Bucura (jezero)

Ok, midva sva začela hodit že malo pred Poiana Pelegii, ampak tisti del poti je bil samo po cesti in nič posebnega. Za vse, ki boste uspeli z avtom do označenega parkirišča, pa se pot začne tu.

Od parkirišča je treba najprej čez potoček, mimo kampa in potem je treba slediti pravi barvi in obliki markacij. Bodite previdni, ker so si precej podobne. Pot se zložno dviguje, večinoma je speljana skozi gozd, le zadnji del je že nad gozdno mejo. Pri tem pa je treba preko velikih skal, korenin in potočkov. Ampak ni nič pretežkega. Hodila sva približno 1h in na poti naredila okoli 430 višinskih metrov.

Cilj je jezero Bucura, največje izmed ledeniških jezer v nacionalnem parku Retezat. Tik pred jezerom sva prišla do sedla oz. manjše ravnice, kjer se odprejo prekrasni pogledi. Globoka modrina jezera, nežno roza obarvana pobočja gora (zaradi cvetočega rododendrona) in pa visoke ter mogočne gore. Tu ob jezeru je tudi preprost kamp, kje bova naslednjič prespala, od tu pa potem delala ture po parku Retezat 😉

Lacul Bucura – krožna pot okoli jezer (Circuitul Lacurilor)

Od jezera Bucura se da nadaljevati v različne smeri, se vzpeti do različnih gora ali pa iti preprosto krožno pot okoli jezer. Ta krožna pot (Circuitul Lacurilor) traja približno 1h do 1,5h, na poti pa se naredi približno 200 višinskih metrov. Nič pretežkega. Pot je skalnata – ne v smislu, da bi bilo treba plezat po skalah, le hodit je treba po velikih skalah, zato gre morda nekoliko počasneje.

Tu sva šla mimo veliko res lepih jezer: jezero Ana, Viorica, Florica in do jezera Taul Agatat. Prejšnja jezera so bila lepa, tole zadnje pa je bilo “za dol past” lepo. Namreč, jezero Taul Agatat je bilo večinoma še pod snegom, oz. če se bolje izrazim. Sneg je bil na dnu jezera, čez pa je bilo manjše jezero stopljenega snega. Delovalo je, kot da je tam kotanja, kjer se je sneg začel topiti, voda pa ni odtekla, pač pa je ostala na snegu. In ta voda oz. nastalo jezero je bilo tako zelo lepe turkizne barve! Nad njim pa se je visoko dvigovala gora Turnul Portii.

Proti vrhu Judele (2398m)

Pri tem zadnjem jezeru bi se morala obrniti nazaj in nadaljevati krožno pot okoli jezer, ampak naju je nekako premamila gora Judele, visoka skoraj 2400m. Mimoidoče planince sva vprašala, če se da gor oz. ali je še kaj snega na poti. Pa so rekli, da ne bi smelo biti problemov. Pogumno sva nadaljevala pot. Glede na navigacijo sva imela od jezera Taul Agatat pa do vrha Judele samo 45 minut hoje in samo še 200 višinskih metrov. Spet nič posebnega.

A kaj kmalu sva spet hodila po snegu, pa vmes malo kamenja in skal, malo trave in spet sneg: tokrat je bila zaplata snega na strmem pobočju, ki sva ga morala prečiti. Začela sva lezti nekje naokoli, pa čez neke skale … Ni bilo ravno varno. Ko sva prišla do še naslednjega snežišča, v daljavi pa sva videla še enega, sva se premislila. Nima smisla, ni varno hodit tule, ko pa nimava opreme (derez). In tako sva si kakšnih 15 minut pod vrhom privoščila malico z verjetno najlepšim razgledom v Romuniji, vmes sva opazovala še eno veliko skupino gamsov, ki se je spuščala po sosednjem hribu dol, v daljavi nekje so “žvižgali” svizci … Kaj češ lepšega 🙂 Tudi če nisva osvojila vrha, bila sva navdušena.

Čeprav pokrajina ni bila posebno ekstremna ali nova za naju, sva bila vseeno navdušena. Pogledi so sicer spominjali na naše gore ali pa morda na slovaške Tatre, a vseeno – midva sva ljubitelja gora in tam se počutiva najboljše. In v Romuniji naju je najbolj navdušil park Retezat. Ko se vrneva v Romunijo, gotovo spet prideva sem!