Park Conguillio – mešanica alpskih pogledov in vulkanske pokrajine

Park Conguillio so nama vsi hvalili. Domačini so ga priporočali, Izraelec na motorju, ki sva ga spoznala v Santiagu (istočasno smo kupovali vozila) pa je ves čas ponavljal, da mora nujno v park Conguillio, ker je to nekaj najlepšega v Čilu. Nama pa se je po fotografijah in opisu zdelo, da ni nič posebnega, nič drugačnega, kot sva vajena od doma (ok, razen vulkana, ampak teh sva tudi že nekaj videla). No, ampak, ker sva imela ravno še en dan časa in ker sva bila ravno v bližini sva se odločila za obisk. Sedaj lahko trdiva, da je bilo ta odločitev ena boljših do sedaj. Park, vsaj njegov severni del, rahlo spominja na Bohinj: jezero, visoke gore naokoli, le ljudi je bilo manj 🙂 In čeprav pogled na jezero in gore ni nič novega za naju, je še vedno fascinanten.

večer ob jezeru Congiullio

Večerni pogled v parku Conguillio

Park Conguillio – dostop

Nacionalni park Conguillio ima dva dostopa: severnega in južnega. V primeru severnega se v park večinoma spuščaš, če pa prihajaš iz juga, pa se v park vzpenjaš. Strmi klanci in makadamska cesta naredijo vožnjo po parku kar zahtevno, a če ni ravno med dežjem, je pot prevozna tudi z navadnim avtomobilom. Vsekakor pa je bolje izbrati dostop s severa.

terenski avto na gozdni cesti

Dostop v park Conguillio s severa

Ob vstopu v park se plača vstopnino: 6000 CLP (približno 8€) za tujce oz. 4000 CLP (približno 6€) za domačine. Tudi tokrat sva izkoristila dejstvo, da imava čilensko davnčno številko in si izborila ceno za domčine. Pri teh pogajanjih vedno »v ogenj« pošljem Roka, ker je boljši in trši pogajalec. Čeprav zna samo par španskih besed, vedno pride ven nasmejan in z vstopnico za Čilence.

terenski avto na črnem pesku

Dostop v park Conguillio z juga

Vzpon do vznožja Sierra Nevada

Ja, tudi v Čilu imajo gorsko verigo, imenovano Sierra Nevada. Vzpon na te gore je tehnično zahteven in zahteva alpinistično znanje, pot do vznožja pa je lahka in dostopna za vsakogar. Gre za približno dvourno hojo (v opisu poti sicer piše 3h, ampak midva sva šla res počasi in sva hodila le 2h), kjer naredimo 600m višinske razlike. Sprva je šla pot skozi listnat gozd (listavci se imenujejo coigue – žal ne vem slovenske besede za to), nato pa se počasi prevesi v iglasti gozd. Ampak to niso iglavci v smislu smrek in borovcev. Ne, tu spet rastejo aravkarije. To so tista hecna drevesa, ki bolj spominjajo na kaktuse, kot pa na iglavce. Prvič sva jih videla v parku Nahuelbuta par dni nazaj, sedaj pa se nama kažejo ves čas.

Prvi “mirador” – razgled na poti pod Sierra Nevada

Pot je zelo jasno označena in ima ves čas table, ki sporočajo, koliko smo že prehodili in koliko je še treba. Ob spodnjem delu poti so številni miradorji (razgledne točke), kjer se odpira res čudovit razgled na jezero Conguillio in vulkan Llaima (3125m) v ozadju. Ko pa enkrat pridemo na greben in ven iz gozda, pa se odprejo razgledi na drugo stran proti Sierra Nevadi. To je res nekaj veličastnega! Črna skala, na vrhu še prekrita s snegom, izpod katerega tečejo številni potočki. Le-ti se kmalu spremenijo v slapove in padajo preko vertikalne skale v dolino. Z enim pogledom sva zajela preko 20 slapov. Kot Log pod Mangartom spomladi. … aja, saj je tukaj sedaj tudi pomlad 🙂 (december v Čilu je tako kot pri nas junij!).

Slapovi, kamor seže pogled!

Pot se zaključi pri enem slapu in s pogledom na vulkan ter jezero spodaj. Izredno lepo in vredno napora – čeprav zares naporna ta pot tudi ni.

pohodnik preči snežišče

Zadnji del poti je bil še po snegu

Jezera in lagune parka Conguillio

Največje jezero v parku je istoimensko jezero Laguna Conguillio, ob katerem je tudi center za obiskovalce in kamp. Ob najinem obisku (sredi decembra) je voda že dovolj topla, da so se najpogumnejši šli kopati – tudi Rok, seveda. Sicer pa se da najeti kajak in iti veslat. Sva imela namen, samo potem sva bila prelena in sva popoldneve rajši preživela na obali ter brala in delala načrte za naprej.

Ležerno popoldne ob jezeru Conguillio

Če se od jezera Conguillio peljemo dalje proti jugu, pridemo do majhnega, a izredno lepega jezerčka globoke smaragne barve. Imenuje se Laguna Arcoiris in je nastala tako, da je bližnji vulkan Llaima ob enem izmed svojih izbruhov reki Rio Allipen z lavo zaprl pot. Prav zanimivo je videti črno gmoto strjene lave, ki na eni strani visoko zapira laguno.

Tretje jezero je Laguna Verde, ki pa je že čisto sredi vulkanske pokrajine. Tudi ta je nastala podobno kot prejšnja, razlika med obema lagunama je le v tem, da je prejšnja laguna sredi gozda in ima lavo samo na eni strani, Laguna Verde pa je sredi čisto črne vulkanske pokrajine.

 

Vulkan Llaima in posledice njegovih izbruhov

Vulkan Llaima s svojimi 3000m dominira parku na južnem delu. Lahko bi rekla, da je čisto pravi vulkan. Ima tipično stožasto obliko, ki je trenutno še pokrita s snegom, okolica pa je popolnoma črna od strejene lave. Zadnji izbruh je bil leta 2008, torej 10 let nazaj in ogromen del park (praktično celoten južni del) je bil takrat uničen. Kar danes vidimo, je neke vrste črna puščava. Kamor seže oko je sama črnina (razen zasneženega vulkana, ta je bele barve). Rok je najino Toyoto malo peljal na off-road »sprehod« po črnem pesku in vijugal med črnimi skalami, jaz pa sem se igrala puščavnika in se peš sprehajala po tej črnini. Res nora pokranjina, nori pogledi in noro doživetje.

terenski avto v puščavi - črni zaradi vulkana

Črna, vulkanska puščava

Zanimivo je edino dejstvo, da je tu, kljub temu, da je bil zandji izbruh le 10 let nazaj, med skalami že videti zametke življenja. Na določenih mestih mah in lišaji že preraščajo skale, v pesku pa so že pognali prve bilke neke suhe trave. Če to primerjam z vulkanom Lonquimay in kraterjem Navidad, kjer je lava nazadnje bruhala 20 let nazaj, je tam bistveno manj življenja. Praktično ga ni čisto nič. Okoli kraterja Navidad je res sama samcata črna pustinja.

Katarina – puščavnik

 

Tu sva si prvič tudi vzela par dni prosto. Hodila sva v hribe, prebrala Lonely Planet za prihajajoče kraje in predvsem uživala v sončnih zahodih za zasneženimi hribi. Tu se je Rok tudi prvič sprostil in prvič zares vzel v roke fotoaparat Z6. Njegovega »velikega« brata Z7 sva že testirala, tokrat pa ima Rok v roki Nikon Z6. S seboj imava nekaj fiksnih leč (brez zoom-a) in en zoom objektiv. Za prvi test foto opreme naj bodo te fotografije dovolj zgovorne o res dobrem dinamičnem razponu, kaj več pa v Patagoniji, ki prihaja.

Najin svet na steni v Ljubljani se je pretvoril v kristalno kroglo. Fotografija lagune Conguillo skozi to kroglo 🙂

Čeprav sva sprva omahovala, češ, ali je park res vreden obiska, sedaj lahko trdiva, da je gotovo bil vreden. Pa še »najinega« Izraelca, ki nama je park tako zelo spromoviral, sva srečala tam 🙂

 

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!