vzpon na Monte Coglians – najvišja gora Karnijskih alp

1

Spomnim se večera pri znancih v Tolminu. Malo starejši par, generacija najinih staršev. Ponudila sta nama prenočišče, ko sva imela v Tolminu in okolici več zaporednih potopisnih predavanj. Ob večerji smo se pogovarjali in omenila sva, da poleg potovanj tudi zelo rada hodiva v hribe, pa tudi plezava in se lotiva kakšne ferate. In takrat je gospod omenil ferato na Coglians, da ta je pa res super. Prvič sem slišala za Coglians, a sem si odprla zavihek v brskalniku na telefonu, v Google vpisala Coglians in kliknila na stran hribi.net, kjer je bil opis vzponov. Bila je jesen in v najboljšem primeru bi se tja vzpela naslednje leto. In res. Zavihek je ostal odprt vse do naslednjega poletja, ko sva se odločila za vzpon na Monte Coglians, najvišjo goro Karnijskih Alp.

Karnijske Alpe in Monte Coglians

Najprej par besed o Karnijskih alpah, ki so – kot se nama zdi – precej nepoznane. To je gorovje med Julijskimi Alpami in Dolomiti. Delita si ga Italija in Avstrija. S tem da so gore na južni, italijanski strani bolj položne, na avstrijski pa precej odsekane (podobno kot Karavanke). Monte Coglians je z višino 2780m najvišja gora Karnijskih Alp in leži točno na meji med Italijo in Avstrijo. Monte Coglians je italijansko ime, v nemščini pa se gori reče Hohe Warte.

Vzpon na Monte Coglians

Zaradi nekaj zdravstvenih situacij v prvi polovici leta, se nisem čutila sposobno za to res hudo, a tudi dolgo in naporno ferato na Monte Coglians. Namreč, ferata je ocenjena z oceno D (kar je zelo težka ferata). Izbrala sva “normalko”, navadno, a vseeno zahtevno pohodniško pot na vrh.

Izhodišče: Rifugio Tolazzi

V soboto popoldan sva se odpeljala proti Italiji, do izhodišča za Monte Coglians, to je gorska koča Rifugio Tolazzi. Vožnje je približno 3h. Prespala sva kar v avtu na parkirišču pred kočo. In nisva bila edina. Poleg naju je bil parkiran še en slovenski avto, v katerem so prav tako spali pohodniki.

Naslednje jutro – malo nenaspana – sva vstala zgodaj, še v temi. Namreč tole je južna pot, ki je sredi poletja lahko prav “peklenska”. Torej, zgodnji štart je bil nujen.

 

Pot do koče Rifugio Marinelli

Prvi del poti gre po gorski cesti in v osnovi se nama ni ljubilo hoditi. Razmišljala sva, da bi s seboj pripeljala kolesi in ta del prekolesarila. Pa vendar se na tej cesti naredi okoli 700 višinskih metrov, kar je za kolo kar veliko. Naslednja ideja je bila najem električnih koles. Ampak to je bilo pa že malo prekomplicirano, tako da sva na koncu kar lepo pešačila. Bila sva še malo zaspana, zato sva hodila nekoliko počasneje. Do koče Rifugio Marinelli sva potrebovala 1h40min. Tam sva si privoščila malo počitka, zajtrk, užila sva prve razglede … potem pa dalje.

Od Rifugio Marinelli do vrha Cogliansa

Prvi del poti je bil torej tehnično lahek, drugi del pa sprva tudi. Od koče sva zagrizla v strm hrib, a hodila sva po travnatem pobočju, kjer je Rok sproti še nabiral rožice za čaj (in pri pospravljanju le-teh izgubil vse sendviče – jap, pobočje je strmo in sendviči se lahko odkotalijo kar daleč!). Na vmesnem sedelcu pa se pokrajina popolnoma spremeni. Prej travnato pobočje zamenjajo skale, same skale. Sprva se še da normalno hoditi, potem pa je treba potko iskat, sledi hoja po melišču, ki je bila res smotana. Namreč, kamenčki niso čisto nič stabilni in se stalno kotalijo dol, pobočje je pa res strmo. Tako, da je kar težko stopiti in obstati na mestu. Čisto na koncu je bilo še malo poplezavanja in že sva bila na vrhu! Za tale drugi del sva potrebovala 2h, kar sploh ni tako zelo veliko, čeprav se nama je zdelo, da sva počasna. Vzpela pa sva se še za cca 700 višinskih metrov.

Na vrhu je križ in zvonec, ter seveda razgledi. A pri močnem vetru, je bilo najprej težko ujeti vrvico, da bi sploh pozvonila 🙂 Vrvica je plapolala vodoravno in previsoko, da bi jo lahko kar prijela. Sva morala malo čakat, da je kakšen sunek popustil in se je vrvica malo spustila. Razgledi pa … spodaj v Avstriji je bila megla! Kakšna škoda! Pa menda so prekrasni razgledi na severno stran. Nimaš kaj. Pojedla sva malico, potem pa se pobrala z mrzlega vetra.

Spust s Cogliansa

V osnovi si mislimo, da je spust, torej hoja navzdol vedno lažja. A ni nujno tako, sploh če je treba stopati res previdno. Zato sva tisti plezalni del šla res počasi, na melišču pa sva si “privoščila”. Če se na melišču za gor res namatraš, so melišča super za dol. Saj lahko samo tečeš po pesku (seveda je treba biti previden in tega ne priporočava neizkušenim). Na travnatih pobočjih nižje spodaj so nama družbo delali svizci, ki so veselo žvižgali. Od koče Rifugio Marinelli proti avtu pa sva tudi ubrala eno bližnjico, da ne bi še enkrat hodila po cesti. Pa sva se znašla na zelo zaraščeni potki. A je bila vseeno bolj prijetna kot cesta, po kateri so sedaj hodile že množice nedeljskih izletnikov.