Prihod nazaj domov – kakšni so občutki in kaj počneva

3,6K

Potovanje po Južni Ameriki je bilo spektakularno in nepozabno, ampak žal se vsaka stvar enkrat konča. In tako kot je bilo težko pustiti vse tu v Sloveniji in iti na pot, je bilo težko tudi pustiti “vse” v Južni Ameriki in priti nazaj domov. “Kje je sploh najin dom?”, sva se spraševala. Najin dom je bil toliko mesecev kar najin avto – majhen dom, ampak tako prijeten in tako poln doživetij. Kako bo, ko prideva v Slovenijo? Bo kaj drugače, bo naporno? Se bova sploh znašla? Tisoč in eno vprašanje in negotovost, večja kot takrat, ko sva odhajala.

Kje bova sploh živela?

Največji problem za naju ravno je bil ta: kje bova sploh živela, ko prideva nazaj v Slovenijo? Stanovanje, kjer sva bila pred odhodom na potovanje ni več na razpolago, vse najino “premoženje” je spakirano v škatlah pri Rokovih starih starših, najini domači živalci pa sta bivali pri mojih starših. Torej sva bila nekako razpeta med (preostali) dve lokaciji. Dolgo sva se otepala vprašanja o stanovanju, ker je bilo iz tujine težko karkoli res iskati, pa tudi nisva si predstavljala stanja v Sloveniji. Streznilo naju je, ko sva prodala avto. Takrat sva postala čisto prava brezdomca! Napisala sva sporočila vsak svojim staršem, če bi lahko vsaj za kakšno noč prišla nazaj domov v svojo otroško sobo. “Potem bova pa že naprej iskala,” sva si rekla. Izteklo se je tako, da sva šla k mojim staršem v Ljubljano. No, in zaenkrat sva še vedno tu 🙂 Spiva v moji otroški sobi. Jaz na svoji postelji, Rok pa na jogiju na tleh. Počasi voziva škatle z najino kramo iz tiste podstrehe na Gorenjskem in jih odpirava in pospravljava tule v Ljubljani.

Prodaja avtomobila

Odhod domov je bil postopen. Prvi korak je bil prodaja avtomobila. In bil je tudi najtežji oz. najbolj žalosten korak. Sprazniti najino Toyoto, ven odnesti vse najine stvari, jo sčistiti in potem prazno, brezosebno odpeljati novem lastniku … ni bilo lahko. Pač, navezala sva se na ta avto, bil je najin dom, razlog za vsa nora doživetja, najina spalnica, kopalnica, kuhinja … vse v enem. Več o prigodah okoli prodaje avtomobila pa piše v tejle objavi: Najina prodaja avotombila v Kolumbiji.

Ko sva se tisti dan po prodaji vrnila v apartma v Cartageni, sva bila malo zgubljena. Kam bi se dala, kaj bi sploh počela? Vedela sva, da morava spakirati, ampak ni bilo energije. Tako sva podaljšala bivanje v apartmaju iz 2 noči na 6 noči, da sva se toliko spravila k sebi, da sva lahko vse pospravila v nahrbtnike in potem odletela v Venezuelo.

Sedaj, ko gledava nazaj, se nama zdi, da je bilo zelo pametno, da nisva šla takoj po prodaji avtomobila domov. Tako sva žalost zaradi prodane Toyote zamenjala za navdušenje nad Venezuelo in je bil dejanski zaključek potovanja na otočkih Los Roques veliko bolj prijeten in sproščen.

Dan D: prihod v Slovenijo

Res hecno, ampak, ko sva odšla na potovanje, se prihoda tja ne spomnim, da bi bil kaj posebnega. Pač, takoj se je začelo dogajati in ni bilo časa za razmišljanje “O, kakšna sprememba je sedaj to.” Ko pa sva prišla domov, pa je bilo drugače. Nisva imela kaj početi in vse kar sva razmišljala je bilo “Kaj bova pa sedaj? Kakšno bo najino življenje od tu naprej?” in podobne stvari.

Letališče v Caracasu, Venezuela

Tale dan D je bil pravzaprav izredno dolg. Iz Venezuele sva vzletela zgodaj zjutraj po lokalnem času. Na letališču v Caracasu je treba biti 4h pred letom, pa še to je bilo komaj dovolj. Cel čas sva živčno čakala v neskončnih vrstah, šla skozi nešteto kontrol in ves čas pogledovala na uro. Tako sploh ni bilo časa za žalost ob koncu potovanja, pač pa je bila najina edina misel: “Ali bova sploh ujela letalo?” No, na srečo je imelo letalo zamudo, tako da sva imela celo čas za nakup zadnjih empanad za zajtrk. Pojesti pa jih nisva več uspela, ker sva se že vkrcevala na letalo.

Dolga pot do doma

Let iz Caracasa v Istanbul je trajal približno 12h. Že prej sva si splanirala, da morava nekje na sredi leta poskusiti zaspati, da tako ujameva slovenski čas. Upala sva, da se bova tako izognila jet-lagu. Seveda so bile to le pobožne želje. Namreč, sedela sva v bližini neke družine z veliko majhnimi otroci (nikoli nisva preštela vseh, ampak vsaj 4 so bili gotovo). Pa nimam nič proti otrokom na letalu. Nasprotno, lepo se mi zdi, da družine potujejo z majhnimi otroci. Ampak tile so bili pa svoja zgodba. Celih 12h je vsaj eden izmed njih kričal, drugi je skakal naokoli, tretji je butal v najine stole … Starša pa sta med tem s slušalkami na ušesih gledala vsak svoj film. Vsi najini poskusi spanja na letalu so se zaključili v nekaj minutah. Sva pač pogledala vsak štiri filme 🙂

V Istanbul sva prišla ob 5h zjutraj po lokalnem času in bila popolnoma uničena. Tako zelo sva bila utrujena, da sva si želela samo še domov. Na okence od Turkish Airlines sva šla vprašat, če bi lahko svoji karti do Benetk zamenjala za karti do Ljubljane. Nima veze, koliko je treba doplačat, samo da sva čim prej doma. Pa je bil let do Ljubljane čisto poln in sva morala v Benetke in nato z GoOptijem v Slovenijo.

Srečanje z domačimi

To je to, doma sva! Bila sva tako utrujena, da se sploh nisva točno zavedala, kaj to za naju pomeni. Po 9 mesecih sva bila spet v Ljubljani, na glavni železniški postaji – tam, kjer se je najina pot tudi začela. Bil je lep, topel poletni dan. Tega se spomniva in bila sva vesela, da nisva prišla v turobno vreme.

Dogovorjena sva bila, da naju pridejo iskat Rokovi starši. Kaj bova rekla, ko jih po toliko časa vidiva? A naju bodo veseli, bodo zadržani? Nisva vedela, kaj pričakovat 🙂 No, očitno je bilo, da so naju bili zelo veseli. Rokov oče je bil zgovoren kot še nikoli, celo pot do njihovega doma na Gorenjskem smo klepetali in najina trema je popustila. Šele nekaj ur kasneje sva ugotovila, da je bil najin prihod v Ljubljano sredi dneva na delovni dan in da je Rokov oče vzel dopust, da je lahko prišel po naju!

Po tipičnem kosilu (bučna juha, njami!) sva se vrnila v Ljubljano in obiskala še moje starše. Moja najmlajša sestrica je odrasla! Skoraj 17-letnica se je “potegnila”, nima več tistih okroglih otroških ličk, pač pa je postala prava dama. Ampak vseeno me je (tipično zanjo) objela tako močno, da so mi skoraj rebra popokala. Doma so naju pričakali tudi najina mačka (s pentljico za vratom v dobrodošlico nama) in zajčica. V naslednjih dneh sva se srečala tudi s starimi starši, ki so naju že kar močno pogrešali, midva pa sva bila vesela, da so vsi še pri dobrem zdravju. Obiskala sva tudi preostalo žlahto ter spoznala nečakinjo, ki se je rodila pred nekaj meseci.

Največje razlike med Slovenijo in Južno Ameriko

Prvi dnevi v Sloveniji so bili res nenavadni. Vse je bilo čudno, vse je bilo drugačno. In midva nisva vedela, kaj bi sploh počela sama s seboj, kam bi se dala. Tole so stvari, ki so naju najbolj presenečale oz. sva opazila, da so najbolj drugačne:

• Wc papir se spet lahko meče kar v WC školjko! V Južni Ameriki je namreč treba porabljen straniščni papir vreči v koš za smeti. V nasprotnem primeru se stranišče zamaši! Doma sva potem prve dni vedno iskala koš za smeti in na koncu z olajšanjem ugotovila, da ga ne potrebujeva več. Toliko časa sva potrebovala, da sva se navadila tega čudnega pravila v Južni Ameriki, sedaj pa sva morala to hitro pozabiti.

• Tekom sprehoda po Ljubljani naju je takoj zmotilo, da sva razumela ljudi na cesti. Npr. čakala sva na prehodu za pešce in za nama se je nekdo pogovarjal. V tisti minuti čakanja sva izvedela, kdaj ima zobozdravnika in s kom gre na večerjo. Naslednji semafor sva izvedela od nekih najstnic, da je eno pustil fant ampak itak ni panike, ker je bila vse skupaj samo “zaj**ancija”. Ahhhh, ni mi treba vsega tega vedeti! V Južni Ameriki je bilo lažje. Špansko znava toliko, da sicer skoraj vse razumeva, ampak, če želiva, lahko odklopiva in slišane besede ne dobijo pomena v možganih.
• Podobno je bilo z radiem. Že na poti iz Benetk v Ljubljano smo v GoOpti kombiju poslušali Radio 1 in jaz sem postala čisto nervozna. Zakaj moram poslušati vse te neumnosti, vse reklame?! In ne morem jih preslišati, če so pa v slovenščini!
• Ko sva brezglavo hodila po Ljubljani sva bila najprej kar malo užaljena. Nihče naju ni pogledal, nihče se ni zmenil za naju. Vsi so samo hiteli mimo. V Južni Ameriki, sploh v zadnjih mesecih pa sva bila povsod prava atrakcija. Bila sva dva gringota, belca z modrimi očmi in svetlimi lasmi, ki sta očitno izstopala. Vsi so naju gledali in pozdravljali.

• V Ljubljani so bili vsi tako zelo resni. Kot rečeno, vsak se je brigal zase in šel svojo pot. Nasprotno pa se ljudje v Južno Ameriki več smejijo na cestah, včasih kaj zapojejo ali zaplešejo … ne vsi, seveda. Ampak je tega veliko več.
• V prvih dneh sva šla na banko, pa v trgovino, knjigarno itd. In kolikokrat sva se zalotila, da sva na koncu rekla “Gracias!” ali pa je bilo tako “Graaaa … hvala!” 🙂
• Voda je pitna! Prvo jutro sem na pipi doma nalila vodo v posodo in jo dala na štedilnik. Rok me je gledal: “Kaj pa delaš?” Moj odgovor je bil preprosto: “Ja, čaj bom naredila, pač vodo je treba prevret.” No, potem, ko sem naredila čaj, sem se nekje po tretjem požirku spomnila, da je pravzaprav voda tu pitna.
• En večer sva šla na sprehod. Po temi. Relacija Bežigrad – Šiška in to tam ob železnici. Mobitel sem vtaknila v ritni žep na hlačah in sva šla. Brez skrbi. Še par dni nazaj si verjetno sploh ne bi upala na sprehod ponoči, če pa že, pa gotovo brez mobitela na tako vidnem mestu. Ah, lepo je biti v naši varni državi!

Kaj počneva odkar sva doma?

Uvajanje

Ko je minil tisti prvi uvajalni teden, se je življenje nekoliko normalizirano. Normaliziralo v smislu, da sva se navadila na vse zgoraj opisane “nenavadnosti”, da po parkiriščih ne iščeva najine bele Toyote z rdečimi kanticami za bencin na strehi, ampak najino majhno cestno Hondo. Navadila sva se tudi nazaj na njen ročni menjalnik. Na to, da je avto le nekaj centimetrov od tal in da je treba biti previden pri vožnji čez robnike, pa se še nisva navadila 🙂

Prve tedne smo z mojo (srednjo) sestro vsak večer gledali filme. Bili smo klapa treh “izgubljencev” (tudi ona se je namreč ravno vrnila iz tujine, sicer je tam delala, ampak vseeno) in smo potem večere in noči preživljali na kavču, s kokicami in filmi 🙂 Med neodprtimi škatlami in nerazpakiranimi kovčki. Sestra ima še študentske bone in tako smo dostikrat izkoristili dostavo na dom ali pa sva se najavila k (starim) staršem na kosilo. Res, kar čudno nama je bilo kuhati v tako veliki in urejeni kuhinji. Po drugi strani pa tam ni bilo še nič najinih stvari in se nisva znašla.

Počasno in udobno življenje

Počasi sva začela čistiti stanovanje, oprala sva nekaj rund perila, začela voziti škatle z najinimi stvarmi in se nekako vseljevati v stanovanje. Lepe dni sva sprva izkoriščala za izlete v hribe, plezat sva šla, pa na ferato v Kranjsko Goro … Dobila sva se s prijatelji in začela uživati v normalnem življenju. Takem, kjer imaš vedno dovolj hiter internet, da v parih minutah zloadaš film, da imaš vedno telefonski signal, da je trgovina 100m stran in kadarkoli zmanjka česa za pod zob, lahko samo z eno kartico v žepu skočiva nekaj kupit.

Težave z zdravjem najinih živali

Hitro pa so se začele tudi težave. Najprej sva opazila, da najina mačka zelo malo je, pa še tisto kar poskusi pojesti, ji polovica zleti iz ust. Prvi obisk pri veterinarju, drugi obisk pri veterinarju, tretji obisk pri veterinarju, napotnica za CT glave in sedaj čakamo na operacijo. Menda ima kronično vnetje srednjega ušesa in nekje tam v nekem kanalu se je nabrala tekočina (na srečo še ni tumor – kar so sicer sprva sumili!), ki jo je treba operativno odstraniti. O stroških rajši sploh ne bi govorila, ker gredo v nebo.

Par dni kasneje sem opazila, da je najina zajčica nekam nesimetrična, jo malo pretipala in začutila bulo na licu. Pa sva še njo peljala k veterinarju. Pri njej so takoj vedeli kaj je: hudo vnetje v zobnem kanalu. Takoj so jo obdržali na kliniki, izvedli operacijo, odstranili kar dva zoba in jo potem še 2 dni zadržali tam. Tudi to ni bilo poceni, poleg tega pa morava sedaj 2x na dan zajčici dajati antibiotike, tako da naju je to malo priklenilo na dom. Ideje o nekajdnevnem oddihu na morju so šle po vodi, plani, kako bomo šli z mojo sestro, preden gre nazaj na faks, še na kakšen roadtrip to Evropi tudi.

Ampak po eni strani tole čisto paše. Dobro nama dene, da se malo umiriva, da imava čas napisat kaj za blog 🙂 še vedno odpirava škatle in si poskušava ustvariti nov in prijeten dom. In ker sva sedaj več v Ljubljani, sva se odločila za tečaj španščine, da svoje pridobljeno znanje iz Južne Amerike malo urediva in utrdiva.

Najboljše pri vsem tem pa je, da sva doma, da uživava vse prednosti življenja v Sloveniji, udobje, varnost, logičnost, čistočo, bližino narave … hkrati pa sva na počitnicah. Imava čas, ni treba v službo, zjutraj se ne zbudiva z budilko.

Kaj pa služba?

Najpogostejše vprašanje, ki ga dobiva od staršev pa tudi številnih drugih: “Kaj pa služba, a že delata?” Ne, nimava še službe. Rok je sicer imel ustni dogovor, da se vrne na staro delovno mesto, a ni prepričan, če to res velja, jaz pa sem itak dala odpoved. Torej, si bova najverjetneje morala oba poiskati novo zaposlitev. Vendar ni še prišel čas za to. Morava se toliko ustaliti, da lahko v miru začneva iskati primerno delo. Prijateljica, ki je pred leti tudi šla na enoletno potovanje, mi je svetovala, da naj si vzameva dovolj časa pri iskanju službe in da najdeva nekaj, kar nama bo res všeč. Ker po takem potovanju, po toliko mesecih svobode, dinamičnega življenja, je res težko pasti nazaj v neko rutino. Vsekakor pa bova službo gotovo iskala, saj sva rada arhitekt oz. (bio)kemičarka.

Kaj pa naslednje potovanje?

Naslednje potovanje je bilo že skoraj splanirano, bila sva tik pred nakupom letalskih kart, sedaj pa je malo na pavzi. Čakava, da bosta najini živalici ozdraveli. Ker prihajajo najini rojstni dnevi in obletnica poroke vseeno upava, da bova lahko praznovala kje na lepšem. Kje bo to, pa se bova verjetno odločila zadnji trenutek. A brez skrbi, ne bova dolgo doma 😉