Na Skuto in na Štruco (2532m in 2457m)

S Skuto imava eno slabo izkušnjo in zato sem imela kar malo treme pred vzponom. Štiri leta nazaj – julija, po mojem zadnjem izpitu na podiplomskem študiju, sva si vzela prost dan in se podala na Skuto. Malo naivno sva šla gor, ne da bi preverila razmere po poti. Na melišču, ki ga je treba prečiti, je bila velika zaplata snega, ki je nisva mogla varno obhoditi. Poskušala sva namesto čez melišče preplezati eno skalo, ampak tam je pa mene zagrabila panika. Držala sem se skale, pogledala sem nazaj dol in videla daleč v dolino. Takrat sem ugotovila, da nisem privezana, tako kot po navadi pri plezanju, padem pa lahko reg globoko dol. Panika, jok, nisem si upala ne naprej ne nazaj … ne vem kako, ampak Rok me je nekako spravil s tiste skale dol in potem sva se samo še obrnila nazaj.

jutro v gorah

V hribih se dela dan, v hribih žari …

Tokrat sva preverila, da snega ni več, vreme je bilo stabilno, torej ni-da-ni, Skuta bo najina! Ob pregledovanju možnosti za vzpon, sem takoj odstranila pot čez Žmavčarje. Tam smo hodili par let nazaj, ko smo šli silvestrovat v bivak pod Skuto. Tista pot je tako zelo strma, da si je nisem želela ponoviti. Torej nama je ostala le še pot mimo Cojzove koče na Kokrskem sedlu in bivaka pod Grintovcem.

V Koncu – Cojzova koča (Kokrsko sedlo)

Ne vem, zakaj sem mislila, da bo pot na Cojzovo kočo kaj manj strma, kot tista čez Žmavcarje. No, vam povem, da ni. Ravno tako je praktično ves čas gor, gor, gor, direktno gor. No, ok, dela serpentine, ampak je strma za znoret. In vleče se! S hojo sva začela nekaj pred 6h uro zjutraj, še v temi (ja, dnevi konec septembra so že občutno krajši!). Prvi del poti sva prehodila s svetilkami, potem pa sva imela priložnost občudovati čudovit sončni vzhod, ki se ga doživi le v gorah. Po dveh urah sopihanja v hrib sva prišla do že dobro poznane Cojzove koče. Vojaških 10 minut za čaj in že sva šibala dalje.

gore ob sončnem vzhodu in luna

Prvi sončni žarki so obsijali gore

Cojzova koča – bivak pod Grintovcem

Oznake na poti in opis poti na hribi.net si tu niso čisto enotni. Je do bivaka 1h ali 2h hoje. Ali nekaj vmes? Midva sva pot prehodila v eni uri, zato sva imela čas in si tam privoščila prve sendviče na poti ter pogled na Skuto.

Ker so bili zadnji dnevi izredno hladni, sva se tudi oblekla temu primerno – kot medveda! Jaz sem imela pod pohodniškimi hlačami še smučarske pajkice in na sebi termo majico, spodnjo majico, pulover … seveda pa sem pri tej pretirani skrbi za tople obleke pozabila na zaščito pred soncem. Ko sva prišla do bivaka, mi je bilo že tako vroče, da sem pajkice slekla, Rok je hodil le v majici s kratkimi rokavi pa tudi jaz bi, če bi jo imela. A sem imela le majico z dolgimi! Na poti do bivaka se je sonce že močno uprlo v skale in začelo pripekati. Takrat sem se šele spomnila na sončna očala in kremo za sončenje.

ženska kaže na goro Skuta

Pogled na Skuto iz bivaka pod Grintovcem

Bivak pod Grintavcem – vrh Skute

Kmalu za bivakom sva prišla na tisto melišče, kjer sva se pred 4 leti obrnila in tokrat sva ga prečila brez večjih posebnosti. Pa tudi opazila sem, da pogledi z melišča sploh ne segajo dol do Kamniške Bistrice, kot se mi je zdelo takrat, ko sem delala paniko na tisti skali, pač pa le nekaj deset metrov dol, kjer se melišče zaključi v kotanji. Torej, strah za prazen nič.

Melišču je sledil nekoliko bolj plezalen del, a brez jeklenic in klinov. Vse se da preplezati s pomočjo naravnih oprimkov na skalah. Meni je bil to res lep del poti. Veliko ljubše mi je plezati po skalah kot pa po jeklenicah. Na tem delu poti sva srečala dve zanimivi bitji: prvi je bil zgovoren planinec, ki nama je posodil sončno kremo in naju rešil opeklin, hkrati pa nama v parih minutah povedal še cel kup koristnih informacij o fotografski in pohodniški opremi. Aja, pa povedal nama je še bližnji hrib, Štruca, kamor se lahko vzpneva. Drugi zanimiv primerek pa je bil mogočen kozorog, ki je sicer zelo neodgovorno prožil kamenje, a je bil tako zelo lep, da mu odpustim 🙂

Za pot od bivaka do vrha sva potrebovala 2h in tako sva bila na vrhu Skute v 5h 15min, z vsemi postanki vred.

Skuta pogled na goro

Pogled na Skuto

Skuta – Štruca

Ker ima goro tako hecno ime in tudi imenu primerno obliko, pa še ob poti je, sva se seveda vzpela še nanjo. Vrh Štruce je od poti na Skuto oddaljen le 5 minut, vendar pa ni nikjer nobene oznake. Vsekakor pa vrha ni težko najti, pomagajo pa tudi opisi na hribi.net: Štruca.

Šturca – V Koncu

Pot dol se vedno vleče. Nama so jo tudi tokrat spet popestrili kozorogi. Prej sva videla le enega, tokrat pa celo družino, dva odrasla in dva mladiča. In kako hecen je bil en kozorog, ki je zazehal in se pretegnil! Nikoli si nisem predstavljala take živali, da bi zehala, kaj šele, da bi se pretegovala kot mačka! Tam sva ga gledala in se mu do solz nasmejala 😀

Nad tisti meliščem, kjer me je prvič zagrabila panika, sva srečala še dva pohodnika, ki sta se ravno vzpenjala. Ravno, ko smo se umikali drug drugemu, je eden izmed njiju nerodno stopil na eno skalo, se od nje odrinil in jo pri tem poslal dol po melišču. Predstavljajte si skalo v velikosti nogometne žoge, ki leti dol po skalah in melišču! Bilo je grozljivo. Vpili smo in na srečo pravočasno opozorili pohodnike nižje spodaj. Na srečo nihče ni bil poškodovan, ampak videti tako skalo, kako leti, kakšno hitrost in kakšno moč ima … to je bilo pa tudi prava lekcija o (ne)varnosti pri hoji v hribe.

ženska gleda gore, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe

Razgled z vrha Skute proti vzhodu

Po prehojenih 1800m višinske razlike sva z razbolelimi nogami prišla nazaj do avta, ampak izredno zadovoljna, da sva v letošnji sezoni osvojila še Skuto.

 

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!