Drevesa araucarias (Araucaria araucana), z angleškim imenom monkey-puzzle tree in slovenskim aravkarija ali čilska smreka, so zaradi svoje hecne oblike poznana tudi kot rastlinski približek ognjemetov. Rastejo na čilski strani Andov tako kot pri nas smreke, park Nahuelbuta pa je zadnje območje pred Pacifikom, kjer ta drevesa še uspevajo v taki meri, da tvorijo gozd.
Pazi ta nora drevesa za nama!
Lokacija
Nacionalni park Nahuelbuta v Čilu se nahaja približno 650km južneje od Santiaga. Najbližje večje mesto je Los Angeles (ne tisti iz ZDA, ampak mesto v Čilu, ki se izgovori »los anheles«). Od Los Angelesa proti zahodu se peljemo do mesta Angol, kjer se asfaltirana cesta konča in sledi še debelih 45km makadama. Dostop do parka je zaradi slabe ceste in strmih klancev mogoč le s terenskim vozilom (oz. pogonom na vsa 4 kolesa).
Makadam, makadam, makadam … in klanci!
Kot večina nacionalnih parkov v Čilu, tudi tukaj pobirajo vstopnino. 5000 CLP (čilskih pesosov, kar je približno 6,5€) je cena za tujce in 3000 CLP za domačine. Ker imava čilsko davčno številko, imenovano RUT, (ki sva jo potrebovala za nakup avtomobila), sva se spogajala za nižjo ceno – tisto za domačine. Jupi! Se je le splačalo hoditi po uradih toliko časa 🙂 Še namig: če pridete dovolj zgodaj zjutraj (okoli 8h), greste v park lahko zastonj, saj ni še nikogar, ki bi pobiral vstopnino 😉
Po tale razgled sva prišla v park
Vzpon na Piedra de Aguila (park Nahuelbuta)
Znotraj parka je veliko pohodniških poti. Najlepša je pot na Piedra del Aguila, 1379m visok vrh s prej omenjenimi drevesi in razgledi na Pacifik na eni strani in vulkani v Andih na drugi. Začetek poti je pri informacijskem centru v parku oz. v bližini kampa (GoogleMaps to lokacijo najde, medtem ko je Maps.me ne). Vzpon je lahek, ni preveč strm, poleg tega pa gre pot ves čas po gozdu – primerljivo z našo Šmarno goro. Hoje je približno za 1h do vrha, vmes pa lahko občudujemo čudovit gozd. Praktično vsa drevesa so preraščena z dolgimi lišaji, kar menda nakazuje na zelo čist zrak. Spodaj rastejo listavci coigue (Nothofagus dombeyi), nato pa se postopoma gozd spremeni v iglastega, kjer rastejo le še drevesa araucarias.
Pot skozi listnati gozd (spodnji del vzpona na Piedra de Aguila)
Drevesni ognjemeti. A niso hudi, no?
Načeloma v parku živijo pume, lisice in jelenjad. Midva nisva imela sreče z nobeno od teh živali, je imel pa Rok, ki se že tako ali tako grozno boji pajkov, bližnje srečanje z enim zelo velikim in kosmatim primerkom. Nič hujšega, le pajek je stal sredi potke in potem sta oba čakala, kdo bo naredil prvi korak.
Pajkec!!!!
Bolj ko sva se bližala vrhu, več teh hecnih dreves je bilo opaziti. Visoka debla z vzorcem šestkotnikov in preraščena z lišaji, na vrhu pa veje, ki segajo proti nebu. Kot bi kaktusi želeli postati smreke. Na vrhu se gozd konča in stopimo na skale, od koder se odpre nor razgled. Kamor pogledaš, vidiš ta drevesa, ki se razpirajo navzgor, kot zaradi vetra obrnjeni dežniki. In pa pogled na številne vulkane, vse pobeljene s snegom – med njimi sva že izbrala enega, na katerega se želiva naslednji teden vzpeti (sporočiva kasneje, če bo vzpon uspel). Na drugi strani pa se vidi Pacifik, ki je tudi deloval tako zelo mikavno, da sva se že začela pogovarjati, če bi zavila še malo na morje 🙂
Lišaji! Preraščajo praktično vsa drevesa
No, na morje (še) nisva šla, proti vulkanom pa že 😉 Takoj naslednji dan sva se namreč sprehajala po čisto črni in pusti vulkanski pokrajini okoli kraterja Crater Navidad.
Za konec pa še nekaj dodatnih slik:
