Nad 4000m! Vulkan Pichincha

Mesto Quito je stisnjeno na planoto med ekvadorske vulkane. Najbližji in najlažje dostopen je vulkan Pichincha, ki ima več vrhov. Najvišji je Guagua Pichincha na višini 4784m. Na taki višini še nisem bila, zato je bilo logično, da bom tekom konference v Quitu poskusila osvojiti vrh.

Vulkan Pichincha

Vulkan Pichincha

Vzpon na vulkan Pichincha

Z gondolo Teleferico na 4000m

S prijateljico Nives sva imeli eno dopoldne prosto tekom konference in odločili sva se, da greva na vulkan Pichincha. Vreme je bilo lepo, aklimatizirani na visoko nadmorsko višino sva bili za silo, pohodniško opremo sva prinesli že od doma … Torej, vsi pogoji so izpolnjeni, lahko greva.

Na vse zgodaj zjutraj sva se kar s taksijem odpeljali do spodnje postaje žičnice Teleferico, ki je že nad 3000m (center Quita je na 2800m). Vozovnica za gondolo stane 7 USD za turiste, za domačine pa je polovico cenejša. Žal pa začne obratovati šele ob 9h zjutraj, zato sva morali najprej malo čakati in posledično tudi nisva mogli začeti res zgodaj zjutraj, kot bi si želeli. Zgornja postaja žičnice je že na konkretnih 4100m višine! Da bi se najini telesi vsaj malo privadili na to višino, sva se kakšne pol ure zadrževali na vrhu Teleferica. Malo sva pešačili okoli, se raztegovali, občudovali razglede in se fotografirali.

pogled na Quito s teleferico gondole

Razgled na Quito z zgornje postaje gondole Teleferico

Vzpon na Pichincho

Ko se nama je zdelo, da sva pripravljeni in da že malo lažje dihava, sva začeli z vzponom. Moram povedati, da pot ni nič kaj konkretno označena, nobene table, nobene markacije, kot smo to vajeni pri nas v Sloveniji. Vedeli sva, da je vrh nekje na desno od zgornje postaje žičnice, našli sva potko in ji sledili. Pred nama sta se vzpenjala še dva planinca, kar nama je dalo vedeti, da sva verjetno na pravi poti. Hitro sva ju ujeli in potem smo skupaj nadaljevali pot.

ženska na zgordnji postaji Teleferico

Tekom “aklimatizacije” na zgornji postaji gondole. V ozadju naju že čaka Pichincha

Hoja ni bila naporna. Pot je lahka in ne preveč strma. Kot bi šel na Veliko planino. Okolica pa je me zelo spominjala na kakšne avstrijske planine, najbolj na tirolsko pokrajino. Trava je bila požgane rjave barve, tako kot tudi pri nas v glavni poletni vročini. Edino rastline so bile drugačne, kot smo jih vajeni v gorskem svetu. Bolj so spominjale na kaktuse. Upala sem tudi, da bomo na poti srečali kakšno lamo, ki se menda potikajo po teh planinah. A žal so se to ponedeljkovo jutro skrivale.

rastline v paramo

Travnata pokrajina na 4000m se v Ekvadorju imenuje paramó

Težav s pomanjkanjem kisika presenetljivo nisem imela. Edino kar sem občutila, je bil močno povečan srčni utrip, kadar se je pot začela bolj strmo vzpenjati. Ampak sva pač po takem vzponu malo počivali, da se je utrip umiril, malo popili, predvsem pa sva se ves čas izdatno mazali s sočno kremo. Sonce tu je res izredno močno! Razloga sta dva: višina in posledično bližina soncu in pa lega – na ekvatorju, kar pomeni, da sonce sije še bolj direktno, torej močneje.

skupina planincev pod vulkanom Pichincha

Na poti sva srečali še dva planinca (Italijana in Avstrijca), s katerima smo potem skupaj nadaljevali vzpon

Pot navzdol je bila veliko lažja 🙂 Ker se nama je mudilo na konferenco, sva kar tekli dol! Kot sem že rekla, večina spodnjega dela tega vulkana je travnatega in prav nič nevarnega. Groba ocena pravi, da sva pritekli v dobre pol ure do zgornje postaje žičnice.

vulkan Cotopaxi

Razgled na vulkan Cotopaxi je bil izjemen.

Čeprav so naju popoldan glavoboli čisto zdelali (verjetno zaradi velike višinske razlike), je bil vzpon na vulkan Pichincho ena najboljših stvari, ki sem jih doživela v Ekvadorju. Hoditi po taki višini, ki pri nas, v Evropi, pomeni samo še golo skalovje, v Ekvadorju pa je to še območje bujnega gorskega rastja, je res neverjetna zadeva.

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!