Korona virus … samo še o tem beremo in poslušamo. Začelo se je kot neka gripa tam daleč na Kitajskem in ji nismo posvečali preveč pozornosti. Potem pa so se začeli odpovedi letov preko Kitajske, karantena za ljudi, ki so prišli iz province Hubej, prvi oboleli v Evropi … in kot bi dali vse skupaj na hiter posnetek imamo danes praktično po celem svetu karanteno, leti so odpovedani, javni prevoz ustavljen. Stvari so se zaostrile v parih dneh in tako se je številnim Slovencem spremenili potovalni plani. V tej objavi sva zbrala zgodbe slovenskih popotnikov, ki so se zaradi pandemije morali soočiti s takimi in drugačnimi težavami na poti nazaj v domovino. Njihova vrnitev v Slovenijo v času korona virusa je bila vse prej kot lahka. Od pregrešno dragih letalskih kart, policijskih kontrol, odpovedanih letov pa do zavrnjenega vkrcanja.
PS: Če ima še kdo zanimivo zgodbo o povratku v Slovenijo, naj nama piše in jo bova dodala v objavo 😉
Vrnitev Slovencev v domovino v času korona virusa – zgodbe popotnikov
Divji zaključek potovanja po Aziji in Oceaniji – Zala in Tadej
Sva Zala in Tadej in lani maja sva po šestih letih bivanja v Združenem kraljestvu naredila svoj “brexit”, pred vrnitvijo v Slovenijo pa sklenila, da odideva še malo odkrivat svet.
Po več kot pol leta potovanja (s transibirsko železnico preko Rusije, Mongolije, Kitajske, Malezije in nato po Novi Zelandiji, Cookovih otokih, Vanuatuju …) naju je začela zapuščati začetna energija in potovalna radovednost, zato sva konec februarja sklenila, da bo Avstralija najina zadnja postaja. Let 17. marca iz Melbourna preko Dohe v Zagreb je bil za naju cenovno in lokacijsko najbolj ugoden. Takrat se nama niti približno ni sanjalo, da se bodo razmere po svetu v nekaj tednih tako drastično spremenile, da bova do zadnjega v negotovosti, kako bo potekala najina pot domov.
Ostati v Avstraliji ali iti domov?
V zadnjih dneh pred odhodom sva iz različnih naslovov začela prejemati nasvete, naj raje ostaneva tam, kjer sva. Stopila sva v stik s predstavništvi Slovenije na Hrvaškem in v Avstraliji, kjer so nama dali spodbuden nasvet, naj se odpraviva domov takoj, ko lahko. Tistih nekaj dvomov, da brez potrebe rineva v težave (beri: domov), sva tako hitro odpravila in se podala na pot.
Namesto enega postanka na poti kar trije!
Let iz Melbourna do Dohe je bil maratonski. Najprej smo zaradi “medical emergency” pristali v Kuala Lumpurju (Malezija), tik pred ciljem pa naredili še en varnostni postanek v Muškatu (Oman), kjer se je moralo zamenjati celotno osebje. 24 ur na letalu je bilo še toliko bolj mučnih, saj nisva vedela, ali so se razmere v enem dnevu še zaostrile. Ob pristanku sva olajšano ugotovila, da je let do Zagreba še vedno “On time” in ob 2. uri ponoči smo brez težav zapustili Katar.
Ob prihodu v Zagreb smo morali vsi potniki pred izhodom iz letala izpolniti obrazec z našimi osebnimi podatki. Te sva morala posredovati tudi na letališki kontroli, kjer jih je poleg običajnega “od kje prihajate” zanimalo tudi ,kje in kdaj bova prečkala mejo s Slovenijo. Ker so ta dan omejili prehode iz Slovenije na Hrvaško sva do Bregane vzela Uber in se peš odpravila čez mejo. Na pozdrav slovenskega carinika: “Kam pa vidva?” sva z nasmehom na obrazu odgovorila, da greva domov. Pa nama je uspelo! Zalini domači so naju na slovenski strani pobrali z dvema avtomobiloma, z enim sva se vrnila midva, z drugim pa ona dva, doma pa so naju pričakala škatle in rolica toaletnega papirja.
Več o Zalinem in Tadejevem potovanju lahko preberete na njunem blogu Zala in Tadej, popotniške nasvete pa lahko poslušate tudi na njunem podcastu Vagabundi.
Nastrojenost do turistov v Vietnamu – Anže, Lovro in Rebeka
Proti koncu februarja smo se z dvema prijateljema odpravili na enomesečno potovanje po Vietnamu. Vsi trije trenutno preživljamo absolventsko leto, zato smo se odločili, da bomo del tega leta namenili raziskovanju sveta. Probleme z epidemijo korona virusa smo imeli že od samega začetka: dva tedna pred odhodom so nam odpovedali let, saj je ta potekal preko Kitajske. Na srečo smo dobili povrnjen denar in našli nove letalske karte za skoraj isto ceno.
Takoj ob prihodu v Vietnam smo opazili, da se izbruha epidemije zelo bojijo. Država se je zelo dobro izkazala pri ozaveščanju in sprejemanju preventivnih ukrepov. Vsi lokalni prebivalci so nosili maske, stalno so nam preverjali temperaturo pred vhodom v hostel ali trgovino, povsod so bila na voljo razkužila itd. Nastala je tudi pesem, ki je obnorela Vietnam in govori o tem, kako se zavarovati pred okužbo.
Ne Kitajska, Evropa je kriva za epidemijo v Vietnamu
Ob koncu našega potovanja so se v Italiji razmere že zelo zaostrile in države po Evropi so začele zapirati meje in letališča. Tudi v Vietnamu je bilo po 28 dnevih brez nove okužbe spet potrjenih nekaj novih primerov okužb, ki so bili večinoma turisti iz Evrope. To se je odražalo v splošni paniki prebivalstva. Opazili smo da so nekateri lokalni prebivalci postali nastrojeni proti turistom; od raznih opazk do prepovedi vstopa v restavracije, hotele, hostle itd. Zaprle se so se tudi nekatere turistične atrakcije. Glede na celotno situacijo smo se odločili, da bomo naše potovanje zaključili prej, čeprav smo ga skrajšali samo za 2 dni.
Na začetku smo bili skeptični, če je to pravilna odločitev saj smo morali za karte plačati 565 evrov po osebi. Vendar se je to izkazalo, kot zelo dobra odločitev, saj so nam naše planirane lete odpovedali in bi tako ostali v Vietnamu z zelo okrnjenimi možnostmi vrnitve domov. Na letališče v Dunaju nas je prišel iskat eden od naših domačih in v Slovenijo smo se vrnili brez zapletov. Potovanje je bilo čudovito in na srečo smo lahko brez večjih problemov Vietnam doživeli v celoti. Zanimivo je tudi to, da nas je bilo bolj strah vrnitve domov, kot pa odhoda na potovanje, čeprav takrat v Sloveniji ni bilo ne duha ne sluha o korona virusu.
Anžeta, Lovra in Rebeko lahko spremljate na njihovih Instragramih.
500€ za letalsko karto iz Londona do Zagreba – Matic in Marketa
S punco Marketo, ki prihaja s Češke sva se v Veliko Britanijo preselila lanskega novembra. Ustalila sva se v Leedsu in si našla delo: Marketa kot prevajalka iz kitajskega jezika v manjši založbi, jaz kot specialni pedagog v šoli. Ostati sva nameravala do sredine julija. Do takrat bi zaključila delo, nato prepotovala Wales in Škotsko ter se potem vrnila domov. V Leedsu sva si ravno ustvarila prijetno življenje (našla sva novo stanovanje, v službi se je obetala prva povišica …)
Nenavadna strategija boja proti korona virusu v Veliki Britaniji
Korona virus sva spremljala od vsega začetka. Ko so se razmere začele zaostrovati v Italiji in sta Slovenija in Češka sprejeli številne ukrepe, pa je situacija v Veliki Britaniji ostala zlovešče mirna. Boris Johnson je kot njihov nacionalni pristop izbral strategijo razvoja množične imunosti, ki je predvideval, da se bo v sledečih mesecih s korona virusom okužilo nekje do 80 % populacije, kar bo pripeljalo do razvoja sposobnosti imunskega odziva na ta virus v splošni populaciji. Skladno s to strategijo so sprejeli le blage ukrepe: ko ste bili v Sloveniji že vsi doma, so se v Angliji izvajali koncerti, športne prireditve, petkova popivanja, šole, univerze in vrtci so ostali odprti… Zelo hitro nama je postalo jasno, da obstaja velika verjetnost, da bo zaradi neresnega pristopa situacija v Veliki Britaniji zelo težka in da je realna možnost, da se junija še ne bova mogla vrniti nazaj domov.
Tako blizu, a tako daleč
Začela sva iskati možnost za vrnitev. Na tej točki se nisva več mogla skupaj vrniti v Slovenijo ali na Češko, saj sta državi dopuščali le vrnitev svojih državljanov nazaj domov. Hkrati pa nisva želela, da bi eden od naju ostal sam v Veliki Britaniji. Odšla bova oba ali noben. Možnost se je ponudila v četrtek, 20. marca, ko so Marketi s češke ambasade sporočili, da ima prosto mesto na enem od repatriacijskih avtobusov naslednji dan. Tako se je začel najbolj stresen rojstni dan v mojem življenju: odločitev za odhod, hitro pakiranje, pogajanje z lastnikom stanovanja, nakup letalske vozovnice zase, nočna vožnja v London, čakanje na letališču. V tem trenutku je bila edina preostala možnost za vrnitev v Slovenijo let v Zagreb za približno 500€.
Zakompliciralo se je že pri »check in-u«, saj so trdili, da je let na Hrvaško dovoljen le njenim državljanom. Hiter klic na ambasado je potrdil nasprotno: Slovenci še lahko letimo v Zagreb, vendar moramo v 12 urah zapustiti Hrvaško in jim pustiti informacije, kje bomo prečkali mejo, kako bomo do meje prišli in kje bomo preživeli 14-dnevno karanteno. Ker Slovenci takrat niso smeli več prečkati meje iz Slovenije na Hrvaško, sem iz zagrebškega letališča do meje prišel s taksijem in jo prečkal kar peš. Na slovenski strani pa me je čakal moj brat.
Tudi Marketa se je po 20 urni vožnji srečno vrnila domov. Upava, da najhujše hitro mine, da Marketi čim prej uspe priti v Slovenijo 🙂 Marketo lahko spremljate tudi na Instagramu.
Sanjski Filipini, šok v Vietnamu in predčasno domov – Urška in Nejc
Sva Urška in Nejc in že lep čas razmišljala o tem, da bi dala realno življenje pa pavzo in se za nekaj mesecev podala v Azijo. Pred božičnimi prazniki sva pomahala v slovo službam, 9. februarja pa poletela na Filipine, kjer sva nameravala preživeti en mesec.
Filipini so bili zakon 🙂
Dnevi na Filipinih so minevali in vedno bolj je bila prisotna korona. Ko sva se premikala med otoki, sva ob vkrcanju na trajekt zmeraj morala izpolniti formularje, na katerih sva navedla, da v zadnjih 14, 30, ali celo 90 (!) dni nisva bila na Kitajskem, v Hong Kongu, na Tajvanu, v Južni Koreji, na Japonskem … In seznam držav se je iz tedna v teden daljšal. Kmalu se mu je pridružila tudi Italija. Na vsaki takšni “postaji” so nama merili tudi temperaturo. To je bilo včasih smiselno, včasih manj. Enkrat so nama namerili 32 stopinj in nikomur se ni zdelo, da je to kaj čudnega 🙂 Kakorkoli, izpolnjevanje obrazcev in merjenje temperature se je iz dneva v dan širilo – iz pristanišč in letališč, tudi v hotele in turistične znamenitosti. Preden si lahko vstopil, si moral izpolniti obrazec in prestati njihovo preverjanje zdravstvenega stanja.
Ko se plošča obrne za 180°
12. marec je bil za naju zadnji “normalen” potovalni dan pred viharjem, ko sva iz Filipinov preko Singapurja potovala proti Vietnamu. Doma se je stanje iz ure v uro slabšalo. Prejemala sva različna sporočila od domačih in prijateljev, ki so segala vse od prošnje, naj ostaneva, kjer sva, ker v Evropi ni več varno, do tega, naj greva absolutno čim prej domov.
Ko sva prispela v Vietnam, naju je zadelo s polno močjo. Tam prav zares nisva bila dobrodošla. Reailty check za naju, ki sva pravkar prišla s Filipinov, kjer so se nama ves čas smejali, bili neskončno prijazni in naju oboževali prav zato ker sva tujca. 48 ur kasneje se je plošča obrnila za 180 stopinj – tokrat nisva dobrodošla točno zato, ker sva tujca.
Nikjer ni več varno
Hitra odločitev je padla: odletela sva v Bangkok in si dala še nekaj dni časa za premislek. Ko mesece načrtuješ potovanje, kot sva ga midva, se je res težko z danes na jutri sprijazniti, da ga je konec in da se je svet dejansko znašel sredi najhujše pandemije, kar je pomnimo. V Bangkoku je življenje še delovalo dokaj normalno. V primerjavi z Vietnamom so se nama tukaj še smejali in naju prijazno nagovarjali. Ampak zdaj midva več nisva bila sproščena. Vedela sva, kako resna je situacija doma in kako hitro se virus širi. Skrbelo naju je za domače. Hkrati nisva mogla biti prepričana, ali nisva morda prenašalca tudi midva. Težko se brez slabe vesti sprehajaš po mestu, če nisi absolutno prepričan, da ne ogrožaš lokalnih prebivalcev, ki pogosto nimajo dostopa do kakovostnega zdravstvenega sistema.
V nekaj dneh sva v mislih predelala tisoč scenarijev in šla s prstom po zemljevidu prav po vseh koncih sveta v upanju, da najdeva košček, kjer je še ok. Ampak spet reality check – NIKJER več ni ok. Prav povsod je situacija hudo resna in postaja iz dneva v resnejša. Nikjer nisi varen in nikjer ne moreš z gotovostjo trditi, da ne ogrožaš drugih.
Kocka je padla, potovanja je konec. Takoj sva začela iskati lete, a je bilo letov iz ure v uro manj. Rezervirala sva polet iz Bangkoka prek Dubaja na Dunaj in plačala okoli 300€ na osebo. Imela sva srečo, vse je šlo gladko in živa in zdrava sva prispela na Dunaj, kjer nama je prijateljica prijazno odstopila stanovanje za štirinajstdnevno karanteno.
Urško in Nejca lahko spremljate na njunih Facebook profilih.
Ostajata v Ekvadorju – Anja in Barbara, The Bike Wanderers
Sva Anja in Barbara. Dve punci iz Štajerskih koncev. Konec Oktobra 2018 sva se odpravili na pot. Takšno malce odštekano. Kolesarsko. Po Južni Ameriki. Najina pot se je začela na skrajnem jugu Argentine, v mestu Ushuaia, kjer sva se usedli na najini kolesi in začeli poganjati pedala proti severu. Na poti sva že več kot 17 mesecev. V tem času sva kolesarili skozi Argentino, Čile, Bolivijo, Peru ter Ekvador. Za nama je prevoženih 12.000km.
Situacija v Ekvadorju
Trenutno se nahajava v glavnem mestu Ekvadorja, Quitu. Tudi tukaj smo zaradi širjenja koronavirusa vsi v karanteni, ki je zelo stroga, saj je gibanje na ulicah dovoljeno zgolj med 6h in 14h. Ljudje se karantene držijo in ostajajo doma, kar je zelo pozitivno glede na to, da samo mesto šteje slabe 3 milijone ljudi.
Drugače je trenutno tukaj okuženih nekaj čez 1000, največ v obalnem mestu Guayaquil, kjer se je vse skupaj tudi začelo. Midve sva bili na srečo takrat v gorovju, natančneje v turističnem mestu Cuenca. Za tem nama je uspelo prekolesariti še del Andov, kolesarili sva tudi mimo najvišje gore v Ekvadorju Chimborazo (6270m) in kazalo je dobro – da se bova lahko virusu izognili. Čez kakšne 3 tedne bi morali prečkati mejo in vstopiti v Kolumbijo, a se je situacija hitro obrnila na glavo. Zaradi poostrenja razmer sva tako odkolesarili kar po avtocesti Panamericana oz. štiripasovnici do glavnega mesta, kjer bova sedaj počakali v upanju, da se zadeve kmalu umirijo.
Kolesarki Ano in Barbaro lahko spremljate na Instagramu (@thebikewanderers) ali Facebooku, kjer sta situacijo v Ekvadorju tudi podrobno predstavili. Držimo pesti, da jima uspe prikolesariti do severa Kolumbije!
Predčasno zaključena praksa na Portugalskem – študentka Maruša
Sem Maruša in v Lizboni sem opravljala Erasmus prakso. Do konca prakse sem imela samo še 3 tedne, a sem pomislila, da se mogoče takrat ne bo več možno vrniti, zato sem prakso zaključila predčasno. Situacija v Lizboni na začetku pojava korona virusa sploh ni bila tako zaskrbljujoča kot v Sloveniji, saj se je vse odvijalo precej bolj počasi. Želela sem čim bolje izkoristiti vse proste dni. Tako sem odšla en vikend v Seviljo (konec februarja, ko tam ni bilo še nič hudega), potem naslednji vikend na jug Portugalske, zalomilo pa se je zadnji vikend, ko sem odšla v Porto.
Zadnji izlet
V Porto sem šla že kar v četrtek po službi. V petek je bilo v Portu, kot da ni nič, kljub temu, da so že imeli nekaj potrjenih primerov okužbe. Ulice polne turistov, restavracije, bari čisto polni, vse turistične znamenitosti polno zasedene. Tudi na walking tour-u nam je vodič ponujal ostale ture, a le dobrih 10 minut zatem je dobil klic, naj tega ne ponuja več, saj naj bi z naslednjim dnem za vsaj dva tedna zaprli vse vinske kleti, muzeje …
Isti dan sem dobila še email od univerze, da priporočajo Erasmus študentom vrnitev domov. V Portu bi sicer morala ostati do nedelje, vendar se je situacija začela bliskovito spreminjati. Začela sem prejemati razne informacije: da se ukinjajo letalske povezave, da se bodo zapirale meje, potem sem prejela še obvestilo, da bo tudi pisarna, kjer sem opravljala prakso, zaprta vsaj en teden. Po pogovoru z ostalimi študenti, ki so se najprej malo posmehovali, sem se odločila, da bom res prej odšla domov.
V dveh dneh se je vse končalo
Porto sem zapustila v soboto, ko sem si a hitro in od zunaj pogledala še nekaj znamenitosti. Na poti nazaj sem že kupila letalsko karto za na Dunaj, uredila prevoz z Dunaja, odpovedala stanovanje v Lizboni, ter se dogovorila z delodajalcem o prenehanju prakse (vse to v manj kot 3 urah). Ko sem prišla zvečer v Lizbono, sem na hitro sprakirala stvari, naslednje jutro pa že odšla na letališče. Nikjer nisem imela nobenih zapletov, ne na letališču v Lizboni, niti na Dunaju. S kombijem smo hiteli proti Sloveniji, saj nam je voznik rekel, da se bo verjetno meja zaprla ob polnoči. Mi smo šli mimo na srečo že ob enajstih. Sicer sem bila razočarana, da sem odšla domov predčasno ter da so se mi uničili marsikateri načrti, vendar sem bila vesela, da sem lahko doma v teh “hudih” časih.
Marušo lahko spremljate na njenem Instagram pofilu.
V Iranu začela svoje polletno potovanje in ga tudi končala – Eva in Rok
Sva Eva in Rok. Letos se nama je ponudila priložnost za daljše potovanje, ki sva si ga že nekaj časa želela. Nameravala sva začeti v Iranu in se nato po kopnem v šestih mesecih vrniti domov. Tako sva sredi februarja zapustila domovino in se podala na pot. Tri tedne sva spoznavala, raziskovala in se čudila. Presunila naju je lepota iranske narave, bogata zgodovina dežele, gostoljubnost domačinov in njihove od naših tako drugačne navade.
Situacija v Iranu
Že od samega začetka potovanja po Iranu sva sem in tja zasledila novice o virusu. Ljudje so naju spraševali, kaj počneva tukaj v teh čudnih časih, zakaj ne nosiva mask in rokavic. Na začetku situacije nisva jemala resno. Mislila sva si, da vsi skupaj pretiravajo, da se bodo razmere kaj kmalu umirile in bova lahko potovala dalje. Prvi hladen tuš za naju je bila novica o zaprtju iransko-armenske meje, ki sva jo imela namen prečkati. Odločila sva se, da kljub vsemu še malo počakava in upava na najboljše. Dan kasneje sva prenočila pri družini v vasici blizu čudovitega mesta Shiraz. Skupaj smo preživeli prijeten večer, nato pa je čez noč v iranske in svetovne medije prišla novica, da se število smrtnih žrtev v enem dnevu iz 54 povečalo na 210. Fant, ki naju je prejšnji večer pripeljal domov, naju je s težkim srcem prosil, če lahko odideva, saj je njegove starše zelo strah. Novica je bila kasneje sicer označena za lažno, a panika je bila v polnem razmahu.
Iz Irana v Milano – kje je hujše?
Takrat sva se začela zavedati resnosti položaja. Ko sva zapustila družino sva takoj poklicala slovensko veleposlaništvo v Teheran. Svetovali so nama, naj čim prej prideva v prestolnico, od koder bova lahko odletela na varno. Še isti dan sva z notranjim letom pristala v Teheranu. Dva dni kasneje sva s pomočjo ambasade in prijateljev iz agencije Po svetu kupila stand by karti za Milano. To, da bova letela iz enega žarišča epidemije v drugega ni pretehtalo dejstva, da bova veliko bližje domu. Tako sva 4. marca zjutraj varno prispela v Slovenijo. Ta izkušnja je vsekakor potrdila slogan najinih potovanj: Ne gre vedno vse po planu, se pa dogaja! Iran je naju je navdušil v vseh pogledih in tja se absolutno še vrneva.
Roka in Evo lahko spremljate na Rokovem Instagram profilu (@rokskrlep).
Ko se v Mjanmaru začnejo težave – Lucija in Anže
Sva Lucija in Anže in sva se ravno vrnila z daljšega potovanja po Aziji. Anže se je na pot odpravil že sredi oktobra, jaz pa sem se mu pridružila sredi januarja. Sam je prepotoval Kitajsko, Južno Korejo, Japonsko, Filipine in Brunej, skupaj pa sva si ogledala še Malezijo, Singapur, Bangladeš, Vietnam, Kambodžo, Laos in Mjanmar. Odhod nazaj domov sva načrtovala 24.3.2020. Karte za let iz Bangkoka preko Moskve do Zagreba so bile kupljene že začetek januarja. Novice o koroni sva spremljala od začetka, jih pa nisva jemala preveč resno, ker se nama niso zdele aktualne za dežele, po katerih sva takrat potovala. Po novicah sodeč sva se premikala po deželah ravno tako, da sva “pobegnila” pred virusom, preden je ta zarohnel nad deželo.
Za prestop v Bangkoku sta potrebovala zdravniško potrdilo
Najin prvotni načrt je bil, da potovanje zaključiva na Tajskem, z dvodnevnim ogledom Bangkoka. 5 dni pred predvidenim odhodom sporočili, da je let iz Moskve v Zagreb odpovedan, 2 dni pred načrtovanim odhodom pa še, da je let iz Mandalaya (Mjanmar) v Bangkok odpovedan. Ker pa je bil let iz Bangkoka v Moskvo potrjen (in na koncu tudi izveden), sva iskala možnosti, da bi domov priletela na relaciji Mandalay-Yangon-Bangkok, potem iz Bangkoka v Moskvo in iz Moskve v Zagreb preko Amsterdama. Leti so bili potrjeni, vendar pa sva tik pred nakupom karte dobila obvestilo, da tudi le za tranzit na letališču v Bangkoku potrebujeva potrdilo, da sva COVID-19 negativna. Ta test je v Mjanmaru skoraj nemogoče opraviti. En dan pred predvidenim letom v Bangkok sva le izvedela, da testa o negativnosti za tranzit ne potrebujemo več, zahtevan je le certifikat Fit to fly. Vendar pa je bilo žal prepozno, da bi si karkoli od tega še uspela uredit.
Stanje v Mjanmaru
Situacija v Mjanmaru se je čez noč začela drastično spreminjati, ko so potrdili prva dva primera okužbe. Že pred tem so marsikje po Mjanmaru izvajali preventivne ukrepe, obvestila o pravilnem umivanju rok in razkužila sva imela na voljo vsepovsod. Zdaj pa so kar naenkrat vsi začeli nositi maske, police v trgovinah so bile izpraznjene, temperaturo so nama merili na nepričakovanih krajih, izvedela pa sva tudi, da se hoteli zapirajo za turiste in da je vojaška oblast zaprla določene ceste. Po dodatnem pogovoru z zanesljivo osebo iz Mjanmara, ki naju je opozorila o resnosti situacije in da obstaja možnost oboroženih spopadov znotraj dežele, sva sklenila, da čim prej odideva nazaj domov. Res si nisva želela ostat ujeta v revni deželi, kjer je vojska na oblasti.
Kupila karte za predzadnji let s Qatar airlines
Tako sva takrat na vrat na nos kupila letalski karti in odletela nazaj v Yangon, da izkoristiva možnost boljših letalskih povezav nazaj do Evrope. Takoj po pristanku v mestu sva odšla naravnost do pisarne letalske družbe Qatar in upala na najboljše. Imela sva “srečo” – dobila sva karti za predzadnji predviden let Qatarja v tej sezoni, ob nakupu kart sva namreč spotoma še izvedela, da do konca maja družba ne bo več izvajala letov. Odštela sva mastno štirimestno vsoto za dve karti do Zagreba preko Dohe. Let je bil predviden čez 4 dni, midva sva skoraj ves čas preživela le v hotelu in trepetala ob misli, da bi nama še ta let odpovedali. V tem času sva pisala slovenski ambasadi v Pekingu. Prijazno so se odzvali in nama poslali dokumente, ki naj bi nama olajšali prehode čez meje.
Bo let za domov ali ga ne bo?
29.3. zjutraj sva te papirje morala pokazat že takoj pri check-in-u, vendar je uslužbenka že takoj klicala sodelavce, da preverijo, kaj je narobe z dokumenti. Po nekaj minutah smo le ugotovili, da Slovenijo in Slovaško zamenjujejo po vsem svetu. Končno sva se lahko vkrcala na letalo. Med 14-urnim čakanjem v Dohi sva bila spet v negotovosti glede zadnjega leta, ker ga na spletni strani sploh ni kazalo, in sva hodila na informacije preverjat, če je že kaj novega. Na srečo je šlo očitno le za napako v sistemu, ampak oddahnila sva si šele, ko sva sedela na zadnjem letalu tega potovanja.
Težave še v Sloveniji
Ravno to noč so v Sloveniji uveljavili še zakon o prepovedi prehajanja med občinami, kar nama je še rahlo zakompliciralo pot nazaj. Pa sva potem odšla s taksijem kar do mejnega prehoda Dobovec (pri Rogaški Slatini), da naju je tam prijatelj brez kršitve zakona lahko pobral. Čez mejo sva seveda morala peš. Ko sva prišla do slovenske strani, pa so naju cariniki takoj opozorili, da morava stat 2 metra narazen! Čeprav se mi je to zdelo rahlo smešno, ker sva dva meseca bila vsak dan skupaj, sem pohitela par korakov naprej. Vprašali so, od kod sva prišla in če imava kakšne znake bolezni. Nazadnje so naju le spustili naprej z opomnikom, naj odideva domov v samoizolacijo.
Po vseh teh zapletih in negotovosti sva si tega samo želela in sva prav vesela, da sva končno na varnem doma, v svoji hiški, iz katere naju nihče ne bo pregnal. Anžeta in Lucijo lahko spremjate na njunih Facebook profilih oz na Lucijinem Instagramu.
Divja Argentina in hektična pot domov – Špela in Jernej
Sva Špela in Jernej. Odločila sva se, da s preurejenim avtomobilom prepotujeva večino držav Južne Amerike. Na pot sva se podala v začetku decembra 2019, pred tem pa sva zelo intenzivno varčevala denar za ta podvig in tik pred odhodom zaprla samostojni podjetji. Potovanje sva začela v Čilu, kjer sva tudi kupila avto. Nato sva nadaljevala v v Argentino, vmes skočila za en teden v Urugvaj, pa spet nazaj v Argentino. Najin načrt je bil, da se odpraviva naprej proti Boliviji, Peruju, Ekvadorju, najino polletno potovanje pa zaključiva v Kolumbiji.
Že sproti so naju prijatelji obveščali, kakšno je stanje s korona virusom doma, midva pa do tistega odločilnega dne tega še nisva čutila. Nahajala sva se na severu Argentine, blizu mesta Salta in za vsak slučaj sva si kupila nekaj mask in razkužilo, ki ga sva ga komaj še dobila. Ko sva se naslednji dan zbudila, se je zdelo, da je svet okoli naju povsem drugačen. Hodila sva po mestu in ljudje so se naju izogibali, namenjali so nama čudne poglede. Kmalu sva ugotovila, da domačini za virus v Argentini krivijo turiste. Zavedla sva se, da lahko to vpliva na najino potovanje.
Argentina je divja, tu ni heca
Tukaj so stvari drugačne, kot so doma. Ko zavlada panika med temi ljudmi, je bolje, da te tam ni. Decembra so se v Čilu divjali protesti in videla sva, česa vsega so sposobni ljudje tukaj. Ko vladata panika in bes, nimajo razuma. Večina ljudi je revnih, zelo revnih. Ne govorim o tem, da ne hodijo na počitnice, govorim o pravi bedi, ljudje spijo na ulicah. Nimajo niti pitne vode in hrane. Za izgubiti nimajo praktično nič in takih se je treba bati. Zdravstveni sistem je slab. Kdo jim bo pomagal, če se jim ”zgodi Italija”?
Situacijo sva razložila prijateljem v Sloveniji, ki naju niso razumeli. Tisti, ki tega ni videl na lastne oči, situacije tukaj ne bi nikoli razumel. Vsi so nama svetovali, naj ostaneva, kjer sva. “Nikjer ni slabše kot v Evropi, ne hodita sem, imata srečo, da sta kjer sta, ne zganjajta panike, pomirita se”, so bili nasveti, ki sva jih poslušala.
Ukrepati je bilo treba hitro
Kaj narediti? Za to potovanje sva garala dolgo časa in si organizirala življenje v Sloveniji tako, da se nadaljuje šele junija. Za seboj imava nepozabne tri mesece potovanja in pred nama je še pol celine. Iti domov ali nadaljevati potovanje? Virusa ali česa podobnega se ne bojiva, bojiva se ljudi v tej situaciji in zelo slabega zdravstva. Sklenila sva, da tukaj trenutno nimava kaj več iskati, Andi ne bodo šli nikamor. S težkimi srci in cmokom v grlu sva se odločila za povratek domov.
Pot do Buenos Airesa je bila vse prej kot lahka
Takoj sva se odpravila nazaj proti glavnemu mestu Argentine. Pred nama je bilo 1600 km, ki naj bi jih prevozila v dobrih dvajsetih urah, torej dva dni vožnje. Ura je bila šest popolne, ko sva naletela na policijsko kontrolo. Policaj je imel kirurške rokavice in je od avta držal varnostno razdaljo. Vedela sva, da sva v godlji – v parih urah so se stvari v državi konkretno spremenile. Uredbe niso začele veljati tako kot v Evropi s predhodnimi opozorili, stvari so se spreminjale iz ure v ure brez kakršnihkoli predhodnih informacij. Vse turiste, ki so v državi manj kot 14 dni, so poslali v karantene. Domačini pa so dobili navodila, da prijavijo vsak tuj avto ali turista policiji.
Policaj nama je povedal, da vožnje ne smeva nadaljevati. Razložila sva mu, da bi rada prišla do Buenos Airesa, da imava karte za letalo, ki naju bo peljalo nazaj domov. Po posvetu z nadrejenim je ugotovil, da sva v državi že dovolj časa in da karantena za naju ni potrebna. Povedal nama je še, da na poti do Buenos Airesa ne smeva prespati, voziti se morava celo noč. Ura je bila sedem zvečer in pred nama je bila še več kot 1000 km dolga pot. Noč je bila dolga, vreme katastrofalno in proti cilju sva se premikala zelo počasi. Vsake toliko sva naletela na vojaško blokado, ki je blokirala ceste v mesto. Ko sva se približala mestom, so se pred nama vozili policaji in naju “spremili” mimo mesta. Tako so se prepričali, da ne bova zavila v mesto.
Ko sva prišla v Buenos Aires, sva bila najsrečnejša človeka na svetu. V državi so zavladala drugačna pravila. Ne samo ceste med provincami, blokirane so vse ceste v državi. Prepovedano se je peljati v avtu po cestah. Imela sva srečo, da sva ravnala, kot sva.
Vsak dan nove težave
Argentina je ukinila vse lete v Evropo. Družina doma nama je iskala letalske karte in našla pregrešno drago (več kot 2000€ skupaj) možnost za pot domov preko Brazilije. Vsak od naju je imel ločen let domov. Dveh enakih kart žal ni bilo več. Jernej naj bi letel Iz Buenos Airesa v Rio de Janeiro, v Lizbono in potem na Dunaj. Jaz pa iz Buenos Airesa v Sao Paulo in potem v Lizbono, od kjer bi skupaj letela na Dunaj. Deset minut pred vkrcanjem na Jernejevo letalo so mu let odpovedali. Na letališču sva se dogovorila, da Jerneju zamenjajo let in leti v Sao Paulo. V vsej živčnosti in zmedi so pol ure preden bi se jaz vkrcala na letalo, domači nekako našli novo karto za Jerneja iz Sao Paula do Lizbone, ki je stala 1400€ in tokrat naj bi oba šla na isto letalo.
Medtem, ko sva letela proti domu, so naše in avstrijske oblasti napovedale zaprtje meje iz Slovenijo v Avstrijo. Domači v Sloveniji so se hitro organizirali in nama še pred zaprtjem meje odpeljali avto na dunajsko letališče. Po 28 urah sva prispela na Dunaj. Jernejeva prtljaga je izgubljena, ostala je v Buenos Airesu, saj ni bilo časa, da jo naložijo na letalo, ko je zamenjal let. Zdaj je tudi Brazilija zaprla svoje meje. Kdaj in če bo še kdaj videl svoje stvari, ostaja skrivnost. Važno je, da sva v Evropi. Misija je končana uspešno.
Iz srca sva hvaležna vsem, ki so sodelovali na kakršen koli način in nama pomagali pri vrnitvi domov. Brez njihove požrtvovalne in nesebične pomoči ter koristnih nasvetov bi se danes skrivala nekje v mrzlem grmovju.
Še bolj napet opis njunega povratka domov pa tudi ostale zgodbe iz Južne Amerike lahko preberete na Špelinem in Jernejevem blogu Planet za doživet.
Iz Peruja domov z evakuacijskim letom – Domen in Samo
Zdravo, sem Domen in v soboto 28.3.2020, se mi je z evakuacijskim letom uspelo varno vrniti iz Peruja v Slovenijo. Letos sem absolvent, zato sem se odločil izkoristiti zadnjo priložnost za daljše potovanje. Sredi januarja je bil čas za pot v Kolumbijo, marca pa se mi je v Ekvadorju pridružil prijatelj Samo. V času mojega odhoda je bil korona virus samo »nova gripa« na Kitajskem.
V Južni Ameriki se nato prvi mesec potovanja ni »nič dogajalo« glede virusa. Vsaj zame prvi »dokaz korone«, je bil prehod meje iz Kolumbije v Ekvador. Na kolumbijski strani meje je bilo zapisano vprašanje, ali si v zadnjih 14 dneh obiskal Kitajsko. V marcu so se pojavili prvi primeri okužbe v Južni Ameriki. Pri prestopu meje med Ekvadorjem in Perujem so na seznam »nevarnih držav« že dodali Italijo.
Ko mi je Iberia odpovedala povratni let Madrid – Benetke, sem začel razmišljati, kako se bom vrnil v Slovenijo. Samo pa je še vedno načrtoval svoje potovanje, saj je imel za razliko od mene večino potovanja še pred seboj.
Odločitev za vrnitev domov
Vendar si je Samo zaradi naraščanja primerov okužbe z virusom v Južni Ameriki in slabšega zdravstvenega sistema v teh državah, tudi odločil predčasno končati potovanje. Tako sva v nedeljo 15.3.2020, začela iskati način, kako se varno vrniti domov. Vse je dodatno oteževalo dejstvo, da velika večina letov iz špansko govorečega dela Južne Amerike v Evropo leti v Madrid. Sama nisva želela prestopati kjerkoli v Španiji, saj so že takrat grafi rasti okuženih in umrlih napovedovali hujšo krizo kot Italiji. Torej je bilo najprej potrebno najti let iz Peruja v Brazilijo, od koder je TAP še vedno normalno letel v Evropo.
Kljub petim različnim bančnim karticam nama nakup kart preko spleta ni uspel. Karte sva tako po treh urah čakanja kupila na letališču, potem pa še v hostlu karti za let do Dunaja. Skupaj sva plačala 750 evrov na osebo za 4 lete. Z ogromno porabljenimi živci sva si le »zagotovila« varno vrnitev domov. Pote pa je predsednik Peruja čez dve uri v javnem nagovoru po televiziji napovedal takojšnjo uvedbo karantene z začetkom v ponedeljek ob polnoči. Vsi načrti o predčasni vrnitvi v lastni režiji so tako splavali po vodi.
Tako nama ni ostalo drugega kot da sva se javila slovenskemu ministrstvu za zunanje zadeve, kjer te uvrstijo na listo ljudi za »evakuacijo« iz tujine. Imela sva srečo, saj sva obtičala v najboljšem hostlu do sedaj.
Zaostrovanje ukrepov
Kljub zaostrovanju ukrepov perujske vlade (uvedba policijske ure med 20:00 in 5:00, skrajšanjem delovnega časa trgovin na 8:30 do 16:30, vojska na ulici že od ponedeljka) nam v hostlu ni bilo slabo. Bili smo na boljšem kot večina državljanov Peruja, kot tudi mnogo Slovencev doma. Vse se je spremenilo samo pol ure po obisku našega častnega konzula v hostlu.
V hostel je prišla policija z uradniki iz več ministrstev v spremstvu treh pripadnikov specialnih enot v skoraj polni bojni opremi. Vse so »spodili« iz skupnih prostorov v spalnice. Hostlu so naložili toliko kazni, da so nam čez uro sporočili, da jutri zapirajo vrata. Takoj se je pojavila težava, saj lastniki AirBnb nastanitev stanovanj niso več oddajali Evropejcem. Ostali so samo še drugi hostli, redki s še prostimi posteljami.
Iz naše ambasade v Buenos Airesu so naju obvestili, da so v dogovarjanju s drugimi evropskimi državami o sedežih za 9 Slovencev ujetih v Peruju. Tako me je v sredo poklicala gospa Petra iz ambasade ter povedala, da sva oba s Samotom na seznamu za petkov evakuacijski let do Avstrije. Ni nama preostalo drugega kot upanje, da se z letom kaj ne zaplete. Perujska vlada je namreč zelo komplicirala z dovoljenji za pristanek.
Pot domov
V soboto zjutraj sva se s taksijem odpravila na zbirališče pred avstrijsko ambasado, kjer naj bi srečala še eno Slovenko. Na poti so naju dvakrat ustavili policisti, vendar so bili zadovoljni s pojasnilom, da gremo na zbirališče za evakuacijski let. A kljub temu te vsakič stisne. Ko smo vsi izpolnili dodatne formularje in se strinjali s plačilom 800 evrov za letalsko karto, se je konvoj šestih avtobusov v spremstvu policije odpravil proti letališču. Pred letališčem smo nato čakali dve dodatni uri, saj leti pred nami še niso vzleteli. Končno smo se skozi vhod vojaške baze na letališču odpeljali do šotorov zunaj letališke stavbe. Tam smo opravili običajne postopke na letališču ter tik pred vstopom na letalo tudi merjenje temperature.
Končno nazaj na evropskih tleh
V soboto ob 13h smo tako na veliko olajšanje vseh, varno pristali na letališču na Dunaju. Na zadnji postaji pred carino so ponovno merili telesno temperaturo. Nekatere so tudi spraševali ali so v zadnjih 24 urah kašljali.
Na opustelem letališču na Dunaju smo tako vsi trije Slovenci kupili karte za vlak do Spiefelda in po dveh prestopanjih končno prispeli v bližino Slovenije. Sledil je še dvokilometrski nočni »pohod« do starega mejnega prehoda Šentilj. Mejo smo prestopili pol ure pred zaprtjem. Edina mejna kontrola je bilo vprašanje policista, državljani katere države smo. Slovenki je družina pripeljala avto na slovensko stran meje. Po prazni avtocesti smo se pripeljali do Kranja, kamor so naju prišli iskat starši.
Domna in Samota lahko spremljate na njunih Instagram profilih.