Ko si preveč na komot ali zgodba o pozabljenem računalniku

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Na potovanje v Salvador sva odhajala kar z domačega letališča. Kakšen luksuz, da se ne bo treba voziti daleč do kakšnega “bližnjega” letališča. Res fino! Dogovorila sva se s “taksi oči Boris”, to je s Katarininim očetom, da naju pride iskat in odpelje na Brnik. “Kdaj naj pridem?” me je enkrat vprašal. In sem na hitro izračunala: “Let imava ob pol 12h, torej nekje ob 11h bi morali iti na pot,” je bil moj odgovor. Moja logika je bila sledeča: ljubljansko letališče je res majhno, tako da je dovolj, če sva eno uro pred letom tam, do letališča pa je približno pol ure vožnje. Ste že opazili napako? Jaz je nisem do zadnjega trenutka.

MacBook Air inštalacija Mac iOS

Naslednja zgodba bi bila lahko, kako sva na mehiškem letališču iskala wifi, da sva inštalirala operacijski sistem na ta pozabljeni in potem dobljeni računalnik 🙂

Kako sva skoraj zamudila letalo

Ker sva imela oba nenormalno veliko dela pred potovanjem, sva šele zadnje jutro začela pakirati. Ob 6h zjutraj sva vstala in odpeljala najini živalci h Katarininim staršem, tam pojedla hiter zajtrk, nato pa domov in pakirat. Nekje do 10h sva ravno za silo spakirala vso opremo. Ostalo je še nekaj malenkosti in pa pospravljanje stanovanja. Jaz sem si rekla: Odlično, grem pod tuš, potem pa pomit posodo ter skuhat malico za seboj.” V tistem pride Rok in me še enkrat vpraša, kdaj imava let. Jaz zdrdram svoje: “Let imava ob pol 12h, torej nekje ob 11h gremo od doma.” Takrat me je pa zadelo! Ne ob 11h, ob 10h bi morali iti! Groza, panika. Hitro kličem očeta: “Takoj pridi po naju!

Na hitro zbašem zadnje stvari v nahrbtnik, ugasnem štedilnik in vzamem napol kuhano malico in že sva tekla skozi vrata. Ura je bila seveda že čisto preveč … oči vozi preko omejitve, da bomo ujeli letalo. Nekje na izvozu iz avtoceste Rok reče: “Jaz sem vzel polnilec, ker se mi je zdelo, da ga boš pozabila. Saj ti pa imaš računalnik, ane?” Tišina …

Pozabljen računalnik

Ne, računalnik je ostal doma … Malo nejevoljna se posloviva od najinega šoferja in že hitiva na check-in. Kaj bova sedaj? Bloga ne bova pisala, to je očitno jasno. Rok nima dovolj prostora na spominskih karticah za fotoaparat, da bi zadoščale za celotno potovanje. Namen je bil namreč slike s fotoaparata prenašat na računalnik. Bova kupila nove spominske kartice? Morda si kdo misli, pa tudi jaz sem si takrat: First world problems! Težave ljudi razvitega sveta. In res je tako. Ampak vseeno. Rada bi imela računalnik s seboj. Dobim idejo! Kaj pa DHL? Itak imava na Nizozemskem daljši prestop in do naslednjega jutra je lahko računalnik že v Amsterdamu!

Viseča mreža v Salvadorju

Priznam, da sva se kar razvadila s tem računalnikom. Na ta način lahko sproti urejava slike in piševa blog.

Edina opcija: DHL

Rok kliče na DHL Slovenija in se dogovori za pošiljko pa tudi ceno – okoli 80€. Ok, toliko še preživiva. Jaz kličem očeta: “Očiiiiiii, ali bi šel ti v najino stanovanje po računalnik, ki je ostal na mizi in ga odnesel na DHL v Trzin? (pa vzami še spominsko kartico, ovitek za računalnik in polnilec, ki sva ti ga pustila v avtu). Vse je že dogovorjeno, stalo bo okoli 80€, pošljejo pa naj kar na amsterdamsko letališče. Ga bova tam prevzela. Hvalaaaaaa!” Ne sicer najbolj navdušen, ampak ustrežljiv se je odpravil po računalnik midva pa na letalo.

PREBERI ŠE  Nasveti za poceni potovanje na Nizozemsko
Hyundai ix55

Šofer oči Boris. Vedno in povsod pripravljen za prevoz svojih otrok.

Ko sva pristala v Amsterdamu, sem takoj poklicala domov in preverila, kakšno je stanje, če mu je uspelo poslati računalnik. Besno mi je razlagal, kako je cel postopek oddaje računalnika trajal več kot eno uro. Računalnik je moral prižgati, da so videli, da deluje, izpolnit je bilo treba cel kup papirjev, potem so se lovili okoli letališča – ali ima Amsterdam eno ali več letališč … na koncu pa je bila še cena 130€! Ampak računalnik bo naslednje jutro v Amsterdamu. Kaj naj rečem? Oči, stokrat hvala! Tako sva nekoliko pomirjena, čeprav konkretno “udarjena” po žepu odšla na najino prvo destinacijo tega potovanja: Rotterdam.

cube houses rotterdam

Cube houses ali kockaste hiše v Rotterdamu

Kam je DHL poslal računalnik?

A zapletov še ni bilo konec. Naslednje jutro kličeva na DHL Slovenija, da bi se dogovorili za prevzem računalnika na letališču. Odgovor na drugi strani je bil: “Ja, vidim, da je računalnik že prispel v Amsterdam, ampak ne vem, kje točno se sedaj nahaja.” Rok je seveda znorel. Kako lahko ne vedo, kje je pošiljka?! Pa toliko sva plačala! Nič ni pomagalo, gospod v Sloveniji ni vedel, kje je računalnik in se mu očitno na to sredino jutro tudi ni dalo preveriti. Klic na DHL Nizozemska je bil bolj produktiven. Povedali so, da imajo računalnik v svojem centru na amsterdamskem letališču, vendar pa to ni na potniškem terminalu, pač pa na drugi strani. Do tja je od letališča cca 30 minut vožnje z avtobusom! Jao … še ni konec zapletov. Sva torej skrajšala oglede v Rotterdamu, se prej vrnila v Amsterdam in šla po računalnik.
hostel stayokay rotterdam

Sobica v Hostlu Stayokay Rotterdam. Slikano po tem, ko se je Rok pomiril od klica na DHL 😀

Računalnik je pri nama!

Konec dober, vse dobro. Dobila sva računalnik in se odpravila v Srenjo Ameriko. Je pa kampanija Adrie Airways #CezKomotGaNi za naju dobila nov pomen 🙂 Lahko si “čez komot”, preveč na komot in potem takole noriš, kot sva midva. Zato vedno pravočasno od doma, tudi če greste samo do ljubljanskega ali katerega drugega res bližnjega letališča!
moški in ženska jezero atitlan

Pa še najina fotka za konec. Luštno nama je bilo ob jezeru Atitlan

PS: računalnik ni imel operacijskega sistema, zato sva najino norijo z njim nadaljevala še na mehiškem letališču, ko sva iskala dovolj hiter internet za prenos iOS-a. Spet v zadnjem trenutku, ampak je uspelo 🙂

Komentiraj

2 komentarja

Sandra 01/2019 - 4:54

Živjo! 🙂 Nevem kako sem sedaj našla tale članek (namreč brala sem o Gvatemali 😉 ), ampak me je dodobra nasmejal – takšne stvari se dogajajo tudi nama. 🙂
Kar pa se tiče DHL, pa tudi midva -prvič, zadnjič in nikoli več. Nekaj odvečnih oblek in obutve sva poslala iz Mehike domov, plačala nesramnih 80€ (in porabila precej časa), nato pa paket kar ni prišel..dokler naju ne kličejo iz slovenske carine, da je potrebno plačati še dodatnih 50€, sicer paket ne bo dostavljen. Bilo bi skoraj boljše, da bi stvari vrgla stran ali jih komu podarila :/

Odgovor
Katarina 01/2019 - 2:53

Hahaha, ja zdej je smešno, takrat ni blo 😀 Ampak ja, DHL se ni preveč izkazal. Midva trenutno čakava, da pride kdo na obisk, da mu podtakneva kakšno vrečo odvečnih oblek 😉

Odgovor
Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!