Na potovanje v Salvador sva odhajala kar z domačega letališča. Kakšen luksuz, da se ne bo treba voziti daleč do kakšnega “bližnjega” letališča. Res fino! Dogovorila sva se s “taksi oči Boris”, to je s Katarininim očetom, da naju pride iskat in odpelje na Brnik. “Kdaj naj pridem?” me je enkrat vprašal. In sem na hitro izračunala: “Let imava ob pol 12h, torej nekje ob 11h bi morali iti na pot,” je bil moj odgovor. Moja logika je bila sledeča: ljubljansko letališče je res majhno, tako da je dovolj, če sva eno uro pred letom tam, do letališča pa je približno pol ure vožnje. Ste že opazili napako? Jaz je nisem do zadnjega trenutka.
Naslednja zgodba bi bila lahko, kako sva na mehiškem letališču iskala wifi, da sva inštalirala operacijski sistem na ta pozabljeni in potem dobljeni računalnik 🙂
Kako sva skoraj zamudila letalo
Ker sva imela oba nenormalno veliko dela pred potovanjem, sva šele zadnje jutro začela pakirati. Ob 6h zjutraj sva vstala in odpeljala najini živalci h Katarininim staršem, tam pojedla hiter zajtrk, nato pa domov in pakirat. Nekje do 10h sva ravno za silo spakirala vso opremo. Ostalo je še nekaj malenkosti in pa pospravljanje stanovanja. Jaz sem si rekla: “Odlično, grem pod tuš, potem pa pomit posodo ter skuhat malico za seboj.” V tistem pride Rok in me še enkrat vpraša, kdaj imava let. Jaz zdrdram svoje: “Let imava ob pol 12h, torej nekje ob 11h gremo od doma.” Takrat me je pa zadelo! Ne ob 11h, ob 10h bi morali iti! Groza, panika. Hitro kličem očeta: “Takoj pridi po naju!”
Na hitro zbašem zadnje stvari v nahrbtnik, ugasnem štedilnik in vzamem napol kuhano malico in že sva tekla skozi vrata. Ura je bila seveda že čisto preveč … oči vozi preko omejitve, da bomo ujeli letalo. Nekje na izvozu iz avtoceste Rok reče: “Jaz sem vzel polnilec, ker se mi je zdelo, da ga boš pozabila. Saj ti pa imaš računalnik, ane?” Tišina …
Pozabljen računalnik
Ne, računalnik je ostal doma … Malo nejevoljna se posloviva od najinega šoferja in že hitiva na check-in. Kaj bova sedaj? Bloga ne bova pisala, to je očitno jasno. Rok nima dovolj prostora na spominskih karticah za fotoaparat, da bi zadoščale za celotno potovanje. Namen je bil namreč slike s fotoaparata prenašat na računalnik. Bova kupila nove spominske kartice? Morda si kdo misli, pa tudi jaz sem si takrat: First world problems! Težave ljudi razvitega sveta. In res je tako. Ampak vseeno. Rada bi imela računalnik s seboj. Dobim idejo! Kaj pa DHL? Itak imava na Nizozemskem daljši prestop in do naslednjega jutra je lahko računalnik že v Amsterdamu!
Priznam, da sva se kar razvadila s tem računalnikom. Na ta način lahko sproti urejava slike in piševa blog.
Edina opcija: DHL
Rok kliče na DHL Slovenija in se dogovori za pošiljko pa tudi ceno – okoli 80€. Ok, toliko še preživiva. Jaz kličem očeta: “Očiiiiiii, ali bi šel ti v najino stanovanje po računalnik, ki je ostal na mizi in ga odnesel na DHL v Trzin? (pa vzami še spominsko kartico, ovitek za računalnik in polnilec, ki sva ti ga pustila v avtu). Vse je že dogovorjeno, stalo bo okoli 80€, pošljejo pa naj kar na amsterdamsko letališče. Ga bova tam prevzela. Hvalaaaaaa!” Ne sicer najbolj navdušen, ampak ustrežljiv se je odpravil po računalnik midva pa na letalo.
Šofer oči Boris. Vedno in povsod pripravljen za prevoz svojih otrok.
Ko sva pristala v Amsterdamu, sem takoj poklicala domov in preverila, kakšno je stanje, če mu je uspelo poslati računalnik. Besno mi je razlagal, kako je cel postopek oddaje računalnika trajal več kot eno uro. Računalnik je moral prižgati, da so videli, da deluje, izpolnit je bilo treba cel kup papirjev, potem so se lovili okoli letališča – ali ima Amsterdam eno ali več letališč … na koncu pa je bila še cena 130€! Ampak računalnik bo naslednje jutro v Amsterdamu. Kaj naj rečem? Oči, stokrat hvala! Tako sva nekoliko pomirjena, čeprav konkretno “udarjena” po žepu odšla na najino prvo destinacijo tega potovanja: Rotterdam.
Cube houses ali kockaste hiše v Rotterdamu
Kam je DHL poslal računalnik?
Sobica v Hostlu Stayokay Rotterdam. Slikano po tem, ko se je Rok pomiril od klica na DHL 😀
Računalnik je pri nama!
Pa še najina fotka za konec. Luštno nama je bilo ob jezeru Atitlan
2 komentarja
Živjo! 🙂 Nevem kako sem sedaj našla tale članek (namreč brala sem o Gvatemali 😉 ), ampak me je dodobra nasmejal – takšne stvari se dogajajo tudi nama. 🙂
Kar pa se tiče DHL, pa tudi midva -prvič, zadnjič in nikoli več. Nekaj odvečnih oblek in obutve sva poslala iz Mehike domov, plačala nesramnih 80€ (in porabila precej časa), nato pa paket kar ni prišel..dokler naju ne kličejo iz slovenske carine, da je potrebno plačati še dodatnih 50€, sicer paket ne bo dostavljen. Bilo bi skoraj boljše, da bi stvari vrgla stran ali jih komu podarila :/
Hahaha, ja zdej je smešno, takrat ni blo 😀 Ampak ja, DHL se ni preveč izkazal. Midva trenutno čakava, da pride kdo na obisk, da mu podtakneva kakšno vrečo odvečnih oblek 😉