Letošnje poletje bo očitno zelo hribovsko obarvano. Pred dvema tednoma sva bila na Mangartu in si v vrha ogledala Jalovec. Prejšnji vikend sva tako zlezla na Jalovec in med občudovanjem razgleda z vrha, sva opazila Razor. Torej, ideja za naslednji vikend!
Tura: Vršič – Razor
Za vzpon sva izbrala najlažjo pot, ki jo še lahko narediva v enem dnevu – 12h hoje. Štartala sva na Vršiču, nato naju je pot peljala okoli Prisojnika, na sedlo Planja in na vrh Razorja. Vračala sva se po isti poti nazaj.
Pot na Razor je del slovenske transferzale
Vršič in okoli Prisojnika
Tudi tokrat sva budilko nastavila na brutalno zgodnjo uro: 3:00. Po hitrem postopku sva se spokala od doma in se odpeljala do Vršiča. Ob 4:15 sva že začela hoditi. Bila je čista tema in svetila sva si s čelnimi svetilkami. Hodila sva le par minut, ko sem posvetila v nekaj v daljavi. Potrebovala sem par sekund, da sem ugotovila, da se tam svetijo dvoje oči. “Rok … tam je ena žival!” sem previdno zašepetala. Mislila sem si, da sva našla kakšnega gamsa ali pa kozoroga. Posvetila sva še malo naokoli in teh svetlečih oči je bilo vedno več. Kot v kakšni risanki (npr. Scooby Doo!), ko se iz teme pokažejo samo oči; telesa ni videti, le svetle pikice nakazujejo, kje so oči. Bilo je prav srhljivo. Rok je prižgal močnejšo svetlobo, ki je obsvetila skupino ovc! Aja, ovce sva zbudila! 😀 Sorry, ovčke! 🙂
Pot okoli Prisojnika ni nič posebnega, razen da se po prvih 30 minutah pot začne močno spuščati. Saj nimaš kaj, ampak jezilo naju pa je, saj sva vedela, da bo treba potem še toliko več višinskih metrov prehoditi navzgor. Ob prvi zori sva ravno prišla okoli Prisojnika in ugledala Razor v daljavi. “Jojme, kako je še daleč,” sem si mislila na tisti točki.
Do sedla Planja
Pot do sedla Planja je izredno razgibana. Ko sva zapustila gozdne stezice, ki vodijo okoli Prisojnika, se začne postopoma kazati vedno več kamenja. Najprej sva prečila melišče, nato pa prišla do pobočij pod Razorjem, kjer se začne tehnično malo bolj zahteven del: skale in občasno jeklenice ter klini. Vendar pa se mi v primerjavi z Jalovcem, ki sva ga osvojila pretekli vikend, to ni zdelo niti približno zahtevno. Nasprotno, bilo je prav luštno, razgibano in razgledno.
Prednost te poti je tudi, da je večino časa v senci. Vso pot do sedla Planja, kar je približno 5h, na naju ni posijalo sonce — odlično v vročem poletju. Na sedlu sva si privoščila krajši postanek in malico s pogledom na kočo na Kriških podih in Kriško jezero, nato pa “gasa” do vrha.
Sedlo Planja. Levo je Razor, desno gora Planja, naravnost dol pa koča na Kriških podit
Sedlo Planja – vrh Razorja
Ta del poti je morda nekoliko bolj zoprn zaradi strmega pobočja in veliko nasutega kamenja, kar je lahko nevarno za zdrs. A midva nisva imela pretiranih težav. Najboljše pa pride tik pod vrhom: ferata! Za ferato je obvezna uporaba samovarovalnega kompleta, čeprav sva videla kar nekaj ljudi, ki so šli gor tudi brez. Ne vem no, midva sva rajši “na ziher” in sva ga imela s seboj. Ferata je kratka in lepa. Ravno prav, da ti požene malo adrenalina po žilah 😉
Na vrhu pa razgled, kakšen čudovit razgled in seveda zaslužena malica. Za pot sva potrebovala približno 6h, tako kot piše na hribi.net – z vsemi postanki in malicami vred.
Ferata tik pod vrhom je super poživitev poti na Razor
Povratek mimo kozorogov
Vračala sva se po isti poti nazaj, vendar so nama jo tokrat popestrili številni kozorogi. Videvala sva jih v manjših skupinicah. Najprej samo enega nekje daleč spodaj, nato skupino treh in na koncu še družino sedmih kozorogov, ki sva jim uspela priti res blizu. Kaj je lahko še lepšega, kot pa tako lep vzpon na goro, mir in zelo malo drugih pohodnikov, ter kozorogi?
A niso lepi tile kozorogi?
Pot na Razor je zelo dobro opisana na hribi.net (povezava: Razor)
Zame je bila to ena najlepših hribovskih tur. Na poti je vsega po malo: sprva se hodi po gozdu, nato po travnatih potkah, ko sva prišla okoli Prisojnika je bilo treba prečiti melišče, potem pa se začne malo bolj plezalni del. Ampak ta plezalni del je dobro zavarovan in se mi ni zdel tako nevaren kot tisti na Jalovec. Ali pa sem bila samo že “vsega hudega” navajena 🙂 Na koncu pa še ferata, kot češnja na vrhu torte! In kozorogi! Pa mir, malo ljudi, tišina, narava … čudovito!
