Ko smo se v Essaouiri malo odpočili, je bil čas, da nadaljujemo z raziskovanjem Maroka. Najrajši bi se odpeljali na jug do Zahodne Sahare – če se da, do Mavretanije. Realno smo vedeli, da to ni izvedljivo, ker je samo pot v eno smer za en cel dan vožnje. Pa smo si rekli, do kjer bomo prišli, bo v redu.
Izlet na jug Maroka – do Mavretanije, če bi se dalo
Sveže sadje ob poti
Prvi postanek je bil v mestecu Tamri, kjer smo obiskali lokalno tržnico in se založili s svežim sadjem. Ta regija je poznana po plantažah banan. In res na tržnici vsi prodajajo banane! Ampak so drugačne od tistih, ki jih lahko kupimo v Sloveniji. So več kot pol manjše in debelejše. In odličnega okusa!
Opice jedo banane 😀
Na tržnicah smo videli, da prodajajo tudi zelo poceni kaktusove fige – kot nekakšen mesnat kaktusov plod. Ampak mi smo se odločili, da bomo varčevali in si bomo te sadeže rajši nabrali sami. Peter je bil najbolj pogumen in se je lotil obiranja kaktusa. V avto je prinesel kakšnih 20 sadežev! Ali je potrebno omenjati, da je imel v dlaneh tudi vsaj 100 bodic? Tako smo naslednjo eno uro jedli kaktusove fige in s pincetami vlekli kaktusove bodice iz Petrove kože. Naslednjič pa smo rajši plačali tistih 20 centov za kaktusovo figo na tržnici, kjer jo je prodajalec z debelimi rokavicami na rokah posebej za nas olupil.
Med nabiranjem kaktusov
Kje so vsi flamingi?
Naslednja postojanka je bil kraj ob Atlantiku, Massa, kjer naj bi bilo vse sorte ptičev. Mene so zanimali predvsem flamingi. A razen dveh galebov in ene kamele na peščeni obali nismo videli nobene živali. Vseeno je kraj izredno lep, zato smo se tukaj ustavili za malico: prejšnji večer spečene palačinke.
Čudovita, a prazna plaža v Massi. Kje so vsi flamingi?
Plaža Legiza
In že smo hiteli dalje. Vsaj do plaže Legiza blizu kraja Sidi Ifni smo želeli priti. Tam naj bi bili naravni mostovi ob obali pa nasedle ladje. Spet nismo našli ničesar od naštetega. Smo se pa kopali v Atlantiku in se zabavali, ko so se na obalo valile meglice iznad morja. Kasneje smo ugotovili, da so sloviti naravni mostovi le en zaliv naprej od plaže, kjer smo se ustavili. Škoda! Par let kasneje pa se je ta naravni most porušila, tako da žal ne morem reči “bomo pa naslednjič pogledali to znamenitost.”
Plaža Legiza
Česa takega še nisem nikoli doživela: megla na plaži!
Arganovo olje
Čas je bil, da se začnemo vračati proti Essaouiri. Dokler je bilo svetlo, je bila tudi pot nazaj zanimiva. Ob cesti smo namreč videvali koze, ki so plezale po drevesih in jedle liste. Kasneje so nam domačini pojasnili, da so ta drevesa arganije, iz katerih plodov se proizvaja še ena maroška značilnost: arganovo olje.
Tudi nikoli prej še nisem videla koz, ki bi plezale po drevesih
Ko pa je padla noč, je vožnja postala naporna. Temne in ovinkaste ceste, nasprotivozeči tovornjaki, ki so nas slepili z lučmi. Midva z Rokom sva bila spredaj in se menjavala za volanom, »tamali« v zadnji vrsti pa so nama krajšali čas s prepevanjem raznoraznih popevk. Bil je dolg in naporen dan, a tudi zelo lep in konec koncev se je splačalo voziti.
Do Mavretanije nismo prešli, smo se pa imeli fino
