Najem avtomobila v Maroku
Za nadaljevanje potovanja od Fesa preko Atlasa in naprej do Atlantika smo najeli avto. In ne, nismo najeli najpogostejšega avtomobila v Maroku, Dacia Logan! Ker nas je 5, smo potrebovali nekaj večjega, čeprav je bilo prodajalce težko prepričati, da nas Dacia Logan ne zanima. Na koncu se je Nejc, ki je bil edini kvalificiran za pogovarjanje (brez francoščine je pri teh domačih ponudnikih avtomobilov praktično nemogoče kar koli doseči), spogajal, da smo dobili Kia Cerato. Ni bil presežek udobja, smo pa nabasali nahrbtnike v prtljažnik (in ni bilo niti pikice viška prostora), nas v avto in se odpeljali proti jugu.
Promet v mestih je kaotičen in brez hupanja tukaj ne gre. Rok je kar hitro osvojil to navado in se zelo dobro znašel na vseh maroških cestah. V Fesu je tudi ogromno krožišč, problem pa je, ker v nekaterih primerih krožišča funkcionirajo tako kot pri nas, torej ima prednost tisti, ki je že v krožišču, spet druga krožišča pa so narejena ravno obratno, da imajo prednost tisti, ki vstopajo v krožišče. V praksi pa je tako, da ima prednost tisti, ki ima najglasnejšo hupo in ki si prednost vzame.
Naš avto in neskončnost maroške pokrajine
Vožnja preko Srednjega Atlasa do Sahare
Zmedeno smo se vozili po mestu in upali da nas navigacija prav vodi. Na eni izmed vpadnic nas Garmin usmeri na desno, mi zavijemo in … Afrika! Konec lepe ceste, ostane samo še ozka, luknjasta eno-pasovnica, ob cesti pa rdeča prst in kaktusi! Noro! Prava Afrika se je začela!
Divje ceste, luknjaste, prazne. Ampak to je to, to je Afrika.
Pot nas je nato vodila mimo raznolike pokrajine. Od čisto alpskih vasic (Ifrane), zelenih gozdov polnih opic (v okolici prelaza Tizi n’ Talrhmeht), do suhih skalnatih tvorb v ustju soteske Ziz Gorge in na koncu smo prišli do prave pravcate puščave.
Striček Mohamed
Zaradi iskanja avtomobila za najem, smo velik del dneva zapravili v Fesu in tako nas je tema ujela nekje pri kraju Er Rachidia. Sprva smo nameravali prespati tam, potem pa se je našel nek prijazen striček, Mohamed. Sprva nam je razlagal o lepotah Maroka, nato pa vprašal, kam smo namenjeni. Odgovorili smo, da v Merzougo, ampak verjetno je že prepozno in bomo šli tja naslednji dan. Takrat pa je Mohamed dobil zagon. Povedal nam je, da ima v Merzougi svoj hotel – prenovljeno kasbo (tipično maroško hišo iz blata in slame) in da nam da “special price” – posebno ceno, samo za nas. Bili smo utrujeni in ponudba se je zdela mikavna, cena ugodna, poleg tega pa se je striček Mohamed ponudil, da bo vozil pred nami do Merzouge. Ko smo skupaj popili maroški čaj, se dogovorili za ceno in dolžino našega bivanja, smo se rokovali nato pa v avto in za stričkom proti njegovi kasbi. Še dobro, da je on vozil pred nami, ker v temi hotela gotovo ne bi našli. Utrujeni smo samo popadali v postelje, ne da bi vedeli, kam točno smo prišli. To smo opazili šele naslednje jutro …