Slapovi Cascades d’Ouzoud so menda z višino 175m najvišji v severni Afriki. Zato ni čudno, da so bili na našem seznamu stvari, ki jih želimo v Maroku videti. Poglejte to sliko, ali ni ta pogled naravnost nor?!
Slapovi od spodaj
Dolga pot do slapov
Od Imilchil-a do slapov smo se vozili cel dan po izredno slabi cesti. Ozka in vijugasta asfaltna cesta nas je vodila skozi pravo maroško divjino. Srečali nismo skorajda nikogar, na celi poti je bilo le malo vasi, kaj šele kakšno mesto. Seveda, saj je cesta tako slaba, da sem ne zavije veliko voznikov. Poleg ozke ga cestišča, kjer je bilo srečevanje praktično nemogoče, so nam težave povzročale tudi luknje, pa ogromne luže na cesti, ki so bile tako globoke, da bi z lahkoto zaplavali v njih! Za ta del bi res potrebovali terenca.
Naj povem, da obstaja tudi neka boljša cesta, ampak smo jo zgrešili. Zakaj? Ker je Peter – navigator za ta dan – med vožnjo zaspal, Nejc pa je pač na križiščih peljal naravnost 🙂 Vsi zeleni od ovinkov smo zvečer prispeli v mesto Azilal in našli najcenejši in najgrši hotel na celi poti. Spali smo za 2€ po osebi, a žal je bilo še to preveč. Vse je bilo staro, razmajano in polno pršic. Takoj naslednje jutro smo spokali v sicer malo bolj turističen kraj tik ob slapovih, a smo vsaj spali na čistem.
Po taki cesti smo se vozili debelih 8 ur! Povprečna hitrost? 20km/h.
Slapovi Cascades d’Ouzoud
A vsa ta dolga vožnja je bila več kot vredna vsega napora, saj so nas slapovi popolnoma očarali. Sem že omenila, kako raznoliko pokrajino ima Maroko? Še dva dni nazaj smo hodili po puščavi, prejšnji dan smo bili v gorah, na višini 2000m, danes pa smo ob slapovih, ki kažejo na izobilje vode. V zelenju ob slapovih smo spet srečali opice, berberske makakije, ki se niso prav nič bale in so skakale nad našimi glavami. Nejc trdi, da ga je ena celo pobožala po glavi. 🙂
Rok malo bolan, jaz pa vesela, da smo le prišli do slapov
Slapovi Ouzoud, končno!
