Kitajski zid: Jinshanling predel – najlepši del zidu!

188

Kitajski zid velja za eno izmed sedmih čudes sveta (poleg piramid v Gizi, Macchu Picchu, Kolosej, Tadž Mahal, kip Kristusa Odrešenika v Rio de Janeiru, Chichen Itza in Petre). Hkrati pa Kitajski zid velja za najdaljšo strukturo, ki jo je človeštvo kadarkoli zgradilo. Cel zid (ki je mimogrede sestavljen iz večih kosov, včasih tudi vzporednega zidu) namreč presega 21000km! Noro, kajne?

Toliko presežkov in pestra zgodovina seveda vabita številne turiste – tudi naju :). Večina izletov na Kitajski zid je organiziranih iz Pekinga in tudi tu nisva bila izjema. Je bilo pa pri najinem izletu na Kitajski zid nekaj drugega posebnega: obiskala sva ga med prestopom v Pekingu, ko sva letela iz Evrope proti Avstraliji in sva imela v Pekingu kar 21h med letoma (nazaj grede pa sva si pogledala sam Peking, ki je opisan tule). Druga zelo posebna stvar je bil pa predel, ki sva si ga za obisk izbrala. Več pa v nadaljevanju, kjer bova razložila vse.

Kitajski zid – eno izmed sedmih čudes sveta

Najprej par osnovnih informacij o Kitajskem zidu. Gradili so ga res dolgo časa, skoraj tisoč let! Začeli naj bi že v 7. stoletju pr. Kr., največji deli pa so nastali v času dinastije Ming (1368–1644). Zid, ki se razteza praktično po celi severni meji Kitajske, je bil prvotno zgrajen za zaščito pred vdori nomadskih plemen iz severa, predvsem Mongolov (Hunov). Sestavljen je iz zidov, stražnih stolpov in utrdb in poteka po slemenih in vrhovih gora. Poleg obrambne funkcije naj bi služil tudi kot simbol moči in enotnosti kitajskega imperija.

Kateri del Kitajskega zidu si pogledati?

Kitajski zid je, kot sem že napisala, zelo dolga zadeva Kako oz. kam torej na izlet na Kitajski zid? Seveda se da zid videti marsikje, ampak najlažje se je na izlet odpraviti iz Pekinga. Od tam dnevno vozijo redni avtobusi do vasic pod zidom ali pa avtobusi, ki vozijo organizirane skupine do samega zidu. V poletnih mesecih je ponudbe še več, pozimi malo manj. Hkrati pa velja omeniti, da je zid tu v okolici Pekinga že precej obnovljen in zato veliko lepši kot pa ogled nekih ruševin.

Najbolj znana in najlažje dostopna predela Kitajskega zidu sta Badaling in Mutianyu. Cene organiziranih izletov do tja so pod 20€ (preveri na GetYourGuide, kjer so zanesljivi ponudniki). Zid tam je lep, obnovljen, stvar je lahko dostopna. Zakaj potem nisva šla tja? Gneča! Že tako je na Kitajskem skoraj povsod gneča, ampak na teh dveh delih zidu je pa menda nepopisna gneča. Zato sva začela raziskovat malo bolj oddaljene predele zidu kot je npr. Simantai. Nakar pa nama je znanka, ki tudi sicer pomaga in svetuje pri potovanjih na Kitajsko (potujempotujem.com), predlagala naj greva pogledat predel zidu Jinshanling. Ta je precej bolj oddaljen od Pekinga, ampak je zato toliko manj obljuden. To je to. Nisva več kaj dosti razmišljala, takoj sva se odločila, da bo Jihshanling idealen za naju.

Kako do Jinshnanling predela Kitajskega zidu?

V poletnih mesecih obstaja tudi javni prevoz do tega dela zidu, a je precej počasen in zahteva kar nekaj sposobnosti orientacije in izkušenj s potovanjem po Kitajskem. Midva sva potovala v mesecu novembru, ko tega avtobusa ni bilo več, zato je bila edina možnost organiziran izlet. Kot imava že v navadi, sva stvar rezervirala preko portala GetYourGuide. Skupinskih izletov v najinem terminu niso imeli (imajo jih v toplejših mesecih), zato sva morala seči malo globlje v denarnico in si rezervirati zasebnega šoferja. Že takoj povem, da je bilo vredno vsakega evra!

Torej, rezervirala sva tole aktivnost: Beijing: Private Transfer to Jinshanling & the Great Wall (mimogrede, v poletnih oz. toplejših mesecih obstaja tudi skupinska aktivnost, ki je nekoliko cenejša: Beijing: Jingshanling Great Wall Trekking Tours), ki je vključevala šoferja samo za naju, ob doplačilu naju je pobral na letališču in tam tudi odložil, uredil nama je vstopnice za Kitajski zid in naju počakal, ko sva se midva sprehajala naokoli.

Kitajski zid – Jinshanling in najina izkušnja

V Pekingu sva pristala v zgodnjih jutranjih urah (okoli 5h zjutraj), ko je bilo po našem, slovenskem času ravno okoli 22h zvečer. Za nama je bil cca 9h dolg let iz Evrope, ter kar nekaj drame doma, ko sploh nisva vedela, če bova šla na potovanje ali ne (bolezen v družini). Nisva bila ravno najbolj spočita in navdušena, da sva si takoj zjutraj zamislila še izlet. Ampak nimaš kaj, imela sva rezervirano in šofer naju je že čakal. Trajalo je sicer še nekaj časa, da sva na ogromnem pekinškem letališču prišla od letala pa preko mejne kontrole (po novem Slovenci ne potrebujemo več vizuma za do dva tedna dolga potovanja) in se “primajala” v halo za prihode. Tam naju je čakal dobrodušen možakar z napisom Katarina. Angleško ni govoril, je imel pa zelo priročno napravo – prevajalnik, kamor smo govorili vsak v svojem jeziku, mašina pa je prevajala. Ok, midva sva govorila v angleščini, ker nisva bila prepričana, da bi slovenščino ta zadevca prepoznala.

Zasebni prevoz – kot da sva direktorja!

Ko smo prišli do avtomobila, se nama je pa kar nasmejalo. Pričakovala sva nekaj v rangu Clio-ta, nekaj majhnega zbitega … ne vem zakaj, pač tako sva si predstavljala Kitajsko. Ampak tole je bil avto za direktorje. Velik enoprostorec z usnjenimi sedeži, ki so se položili čisto nazaj. Ok, tole pa bo vredno tega denarja! Usedla, ma ne, kar takoj sva se ulegla v položene sedeže in “mrknila” za naslednji dve uri. V tem času naju je striček mirno pripeljal na kitajsko podeželje, ven iz meglenega Pekinga, na sonce in do Kitajskega zidu.

Katero pot izbrati?

Po približno 2,5h vožnje smo prišli do vzhodnega vhoda za Jinshanling del Kitajskega zidu. Voznik nama je uredil vstopnice, nama dal vodo in malico (banane), potem pa smo se zmenili, kdaj in kje se dobimo. Dal nama je dve možnosti: ali greva tu na vrh zidu, se malo razgledava in prideva nazaj (recimo da bova rabila ene 2h za to), ali pa greva od tu (vzhodni oz. stranski vhod) peš po zidu do zahodnega vhoda (to je pa ene 3h vsega skupaj). Saj sva bila utrujena, ampak toliko pa tudi ne, da ne bi šla na en orng sprehod po Kitajskem zidu. Zato sva namreč prišla sem. Dan je bil čudovit, sončen in topel čeprav pozno jesenski. Greva torej hodit po Kitajskem zidu.

Sprehod po Kitajskem zidu (Jinshanling del)

Razdalja, ki sva jo v naslednjih treh urah in pol prehodila je bila okoli 6km, kar sicer ni veliko. Ampak, ko se kar naprej vzpenjaš gor in dol po zidu, si pa na koncu kar prijetno utrujen. Namreč na celi poti sva naredila okoli 700 višinskih metrov vzpona in prav toliko spusta (to je okvirno, toliko je naračunala najina aplikacija). Nekateri deli gredo po ravnem, spet drugje se spustiš ali vzpneš po stopnicah, potem pa pride en del, ki je tako strm, da si grizeš kolena, hodiš bočno, da ti ne zdrsne na gladkih kamnih in sopihaš kot star parnik. Je pa tale sprehod po Kitajskem zidu tu pri Jinshanling naravnost čudovit. Zid se prav pravljično vije po slemenih gora. Na enih delih je lepo obnovljen (večinoma), nekje je malo bolj porušen, vmes so značilni opazovalni stolpi. Počutila sva se, kot da sva vstopila v risanko Mulan. V celem dopoldnevu, pa sva bila tam med vikendom (nedelja dopoldan v začetku novembra), sva srečala manj kot deset drugih obiskovalcev, pa še vsi po vrsti so bili domačini. Tujih turistov sploh ni bilo.

Čeprav kar precej utrujena in prepotena, sva po približno 3,5h prišla do vodiča, ki naju je čakal pri zahodnem vhodu/izhodu. Za nama je bil čudovit izlet, topel in sončen dan, noro lepi razgledi, brez gneče in pa pač videla sva še eno izmed čudes sveta. Prekrasno!

Šofer naju je zapeljal nazaj do letališča, po poti pa smo preko njegovega prevajalnika malo kramljali. Na letališču sva si potem uredila še hotel v bližini – nama ga je uredila letalska družba, lahko pa bi si ga tudi sama: Kaisheng Xingfeng International Hotel.

Prestop v Pekingu in ogled Kitajskega zidu – časovnica

Najpomembnejša stvar je sicer na koncu, ampak upam, da vseeno preberete tudi to. Torej, koliko časa je potrebnega za tak izlet? Kdaj se splača med prestopom na Kitajski zid in kdaj je bolje ostati v mestu oz. na letališču?

Beijing Capital International Airport, kamor sva letela midva in je eno izmed dveh letališč v Pekingu, je ogromno letališče, zato zna kar malo trajati, da prideš ven. Po zgodnje jutranjem pristanku sva se takoj odpravila proti izhodu. Ker Slovenci ne potrebujemo več vize (za potovanja do 2 tednov), je za naju vse skupaj potekalo relativno hitro. V dobri uri sva bila že zunaj, ampak to je bilo okoli 6h zjutraj, ko je bilo letališče še dokaj prazno. Prtljage nisva prevzela, saj je bila avtomatsko poslana do končne destinacije. Sredi dneva, ko je več gneče bi si rajši rezervirala dve uri za postopke na letališču.

Vožnje do Jinshanlinga je bilo okoli 2h v eno smer, tam pa sva preživela še približno 3h. Nazaj na letališču moraš biti vsaj 2h pred letom. Skupaj torej potrebuješ najmanj 11h med letoma, da je tole izvedljivo. Rajši seveda kakšno uro več 🙂

Za krajše prestope se bolj splača ostati na letališču. Če je prestop čez dan, priporočava obisk letališkega salona (vanj lahko prideš brezplačno, če imaš kartico Diners, več o tem pa preberi v ločeni objavi na blogu). V primeru, da imaš daljši prestop čez noč, pa je smiselno razmišljati o hotelu v bližini letališča ali pa če ste trdoživi, poiščete kakšen miren kotiček na letališču za malo počitka. Midva sva bila v Kaisheng Xingfeng International Hotel, ki je od letališča oddaljen približno 15minut vožnje, ponuja zajtrk in prevoz z letališča do hotela in nazaj. Hotel je lep, čist in funkcionalen.

Zaključek: Kitajski zid, predel Jinshanling toplo priporočava

Naju je izlet res navdušil. Organizacija je bila “tipi topi”, voznik zelo profesionalen in prijazen, čeprav ni znal angleško, smo se vse zmenili, odgovoril je na vsa vprašanja, ki sva jih imela, avto je bil tako udoben, da sva se prijetno naspala. Kitajski zid pa itak. Sploh nimam besed, kako lepo je bilo in predvsem kako mirno. Poleg tega pa sva se še pošteno sprehodila. Res priporočava tale izlet, tudi če ni najcenejši. Se splača.