Jalovec, 2645m, osvojen!

Prejšnji vikend sva bila na Mangartu in z vrha sva se razgledovala naokoli. V oči mi je padla zanimiva, mogočna gora hecne oblike. Pogled na zemljevid nama je razkril, da je to Jalovec. “Ok, naslednji vikend greva na Jalovec,” sva bila hitro enotna.

Jalovec se mi je vedno zdel izredno zahtevna gora. Verjetno zato, ker je moj oče doma velikokrat omenjal Jalovec v zvezi z izredno napornimi turami in ker je moja mama po vzponu na Jalovec (kamor jo je oče peljal za njen rojstni dan) dobila pljučnico – ona trdi, da od napora 🙂 Kakorkoli, Jalovec je zahteven, to sem vedela. Ampak, saj nekaj kondicije pa imam in plezat tudi znam, torej bom že nekako prilezla do vrha, sem si mislila.

Krožna pot: Tamar – Kotovo sedlo – Jalovec – zavetišče pod Špičkom – Vršič

Po pogovoru s prijatelji, ki so se pred kratkim vzpeli na Jalovec, sva sklenila, da greva iz Tamarja čez Kotovo sedlo po plezalni poti na Jalovec, dol pa se bova spustila mimo zavetišča pod Špičkom do Vršiča. Krožna pot, ki pa nima izhodišča in zaključka v istem kraju. Za logistiko je poskrbel Rokov oče, ki se je ponudil, da naju pride na Vršič iskat. Hoje torej približno 12h, višinskih metrov pa 1500m. Ni malo!

gora jalovec obsijana s sončnimi žarki

Jalovec v jutranjem soncu

Tamar – Kotovo sedlo

Ker je večina poti na Jalovec brez naravne sence, poletna avgustovska vročina pa močna, sva se ji želela izogniti, kolikor bi se ji le dalo. To pomeni, čim več hoje ponoči. Da bi prihranila na dolgi vožnji iz Ljubljane do Planice, sva nameravala v Planico že en večer prej in tam prespati v avtomobilu. Pred odhodom sva se oglasila še pri Rokovih starših (na Gorenjskem) na večerji. Ko sva jim povedala najino idejo o spanju v avtomobilu, so naju toliko časa prepričevali, da sva popustila in prespala sva pri njih. Naslednje jutro, ob 2h zjutraj pa naju je Rokov oče odpeljal do izhodišča najine ture.

Hoditi sva začela v trdi temi s čelnimi svetilkami na glavi. Že po parih korakih je bilo meni tako vroče, kot da sem sredi puščave, kljub temu, da je ura v avtomobilu kazala prijetnih 13°C. Hodila sva kakšno uro, morda dve, ko sem bila že popolnoma prepotena. Takrat se mi je posvetilo, kaj bi bil lahko razlog. Oblekla sem naključno reklamno majico, ki sem jo pač našla v omari – kaj pa če ni bombažna? Preverila sem sestavo materiala in res, 60% poliestra. Groza! Hitro sem se preobleka v rezervno majico in takoj je bila hoja lažja.

visokogorje v megli

Megla naju je ščitila pred močnim soncem

Tako zelo sva se bala vročine in sončne pripeke, pa vendar sva imela srečo: nad Tamarjem so se dvigali oblaki in naju zavili v meglo. Hoja je bila posledično prijetno hladna in sonce naju ni žgalo. Sva pa zaradi megle zgrešila bivak pod Kotovim sedlom, ki je menda arhitekturno zanimiv. Pa drugič.

Kotovo sedlo – Jalovec po plezalni poti

Na Kotovem sedlu sva bila okoli 7h zjutraj in čas je bil za krajši počitek in prvo malico. Ko sva se okrepčala, pa hitro dalje. Rok je ves čas priganjal, da bi bila na vrhu pred najhujšo vročino. (Ja, Rok se najbolj boji vročega sonca v gorah 😀 ). Tudi tukaj so nama večino časa uslugo delali oblaki in naju ščitili pred močnim soncem. Tekom vzpona po grebenu sva opazila skupino kozorogov, ki so meni dali veliko veselja in zagon za nadaljnjo hojo … no, vse do vstopa v plezalni del. Tam pa se je začelo: strma pobočja, komaj kaj za prijet in pa prepad! Zakaj se je ravno sedaj razkadila megla?!

gorska stezica, varovana z jeklenico

Prepad! Pa tule je pot še dovolj široka in varovana, drugje je bilo huje

Joj, kakšen prepad! Videlo se je vse dol do Zadnje Trente (oz. ne vem, katera dolina je tam spodaj). Torej, 1000m prepada, jaz pa sem stala na eni majhni polički, polni nasutega kamenja in se držala za en bogi klin ali pa še to ne – samo za skalo. Uf! Globoko sem dihala in se prepričevala, da imam dovolj gotove korake, da se ne bom kar tako spotaknila, da ne bom stopila mimo tiste majhne poličke, da mi zelo verjetno klin ne bo ostal kar tako v roki. Rok bi bil verjetno v tem času že 2x gor in dol, meni pa kar ni šlo. Nisem se počutila varno in vsak korak sem 100x premislila, preden sem ga naredila. Prehitevali so naju ljudje, ki so hodili po teh skalah, kot da so na sprehodu po Tivoliju. Zakaj potem jaz delam tako paniko? Ja, pa če točno vidim, kje bom pristala, če padem. In, ja to je 1000m dol in ne bom pristala v enem kosu!

ženska pleza po skali Alpe, zadaj razgled na dolino Trente

Pazi ta “razgled” dol. En napačen korak pa si v dolini! :/

Priznam, bilo mi je grozno, ampak je uspelo! Prišla sem do vrh in prišla celo v čisto normalnem časovnem okviru. Na hribi.net piše, da je tura na Jalovec iz Tamarja (oz. Planice) dolga 6h in tudi midva sva potrebovala točno toliko.

Spust: Jalovec – zavetišče pod Špičkom

Da nama ne bi bilo treba še enkrat po plezalni poti nazaj, sva že prej sklenila, da se bova spuščala po nekoliko lažji poti proti zavetišču pod Špičkom. Kdo je rekel lažja pot? Meni je bila celo še težja! Prvi šok je bil ozek greben, po katerem je treba narediti par korakov. Predstavljajte si gorski greben, torej špičasto skalo na vrhu gore. Na eno stran je odsekano dol, na drugo stran je še bolj odsekano dol. V obeh primerih vidiš 1000m nižje dolino. Jaz sem šla po vseh štirih! Ni me sram priznati.

Res je sicer, da ta pot ni plezalna, je pa izredno strma, spet polna samih drobnih skalnih poličk, kamor komaj stopiš, pa še te so polne nasutega kamenja, da ti res z lahkoto spodrsne. Grozljivo. Mučila sva se debele 3h, da sva prišla do zavetišča. Tam pa obvezen čaj in počitek za razbolele noge.

par na vrhu gore Jalovec

Srečna, da sva osvojila Jalovec!

Še zadnja etapa: zavetišče pod Špičkom – Vršič

Pot od zavetišča pod Špičkom do Vrišča je pa lepa. Sprva se še nekoliko spušča, nato pa gre samo še naravnost skozi gozdove do Vrišča. Prijatelji, ki so mi opisovali vzpon na Jalovec, so vsi potožili, kako zelo se jim je ta del vlekel, meni pa prav nič. Tukaj sem najbolj uživala. Zavedala sem se, da sem osvojila Jalovec, ki sem si ga že dolgo želela. Vedela sem, da sva blizu konca in da ni več nobene nevarne in prepadne stene. Čisti užitek. Le noge so me počasi začele boleti.

Na Vršiču sva med čakanjem na najin prevoz ujela pogovor nekih Korošcev, ki so se vrnili s krajše ture. Ena gospa se je zafrkavala in rekla svoji prijateljici: “Kaj se tako razteguješ, saj nisi šla na Jalovec, da bi imela musklfibr!” Potem je ta prijateljica videla mene, ko sem delala raztezalne vaje in me takoj prosila, če ji razložim, kaj delam in za katere mišice je to dobro. Še malo smo poklepetali in ko sva jima povedala, da midva pa sva prišla z Jalovca, sta bili čisto navdušeni. “Ja, ti pa potem imaš razlog za raztegovanje. Vsa čast, vsa čast” sta ponavljali.

 

Ja, priznam, vzpon na Jalovec je bil zame najbolj naporen do sedaj. Ampak osvojiti tako goro pa tudi ni kar tako! Ko sedaj pomislim, koliko strahu sem premagala na poti sem res ponosna nase.

 

In kaj pravi Rok na ta vzpon: najlepša gora do sedaj! Tako zelo razgledna, kot redko katera!

Opis poti najdete na hribi.net: Jalovec

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!