Ta objava je nadaljevanje prejšnjih dveh (Argentinska puna 1 in Argentinska puna 2), kjer govoriva o najini 4×4 avanturi po argentinski puni, planoti na okoli 3000m pod Andi. Potovala sva skupaj s švicarskim parom – vsak v svojem avtu, midva v najini Toyoti, onedva v svojem kombiju. Dosegali smo vrtoglave višine, si ogledovali fasicnantno naravo, pri tem pa vozili po cestah, kolovozih, prečkali slane puščave … seveda s 4×4 pogonom ves čas vklopljenim in fotoaparatom ves čas v rokah. Tako lepa pokrajina pač ni mogla ostati ne fotografirana 🙂
4×4 avantura po argentinski puni. Noro in nepozabno
Tolar Grande
V Tolar Grande smo prišli ravno na cvetno nedeljo, to je en teden pred veliko nočjo, ko v Sloveniji tradicionalno delamo butarice. Tudi Švicarja imata katoliške korenine, zato smo se odločili, da skupaj preverimo, kakšno bo praznovanje cvetne nedelje v argentinski puni. Predvsem nas je zanimalo, kako verske običaje praznujejo ljudje, ki so v osnovi vsi potomci Inkov, hkrati pa živijo v popolnoma odročnem kraju, 2 dni vožnje do najbližjega večjega mesta v ustavno katoliški Argentini.
Na glavnem trgu so nam razdelili doma narejene »butarice« oz. umetelen preplet trše trave. Vse ostalo pa je bil zelo preprost in hiter obred, saj v teh krajih ni duhovnika in vse ceremonije vodijo kar lajki sami. Pove nekaj o tem, kako zelo odročni so ti kraji.
argentinska butarica
Ojos del Mar
Po razočaranju pri prejšnjih »Ojos del Salar«, smo se teh čudovitih bazenčkov na robu Tolar Grande prav razveselili. Sredi belega, slanega okolja, se nahaja kristalno moder bazenček. Voda tako čista, da se vidi do dna. In kakšne slane strukture so notri. Da se zaljubiš, res. V tej vodi živijo stromatoliti, to so (po domače povedano) okamnele bakterije, ki so zaslužne za te strukture v vodi. Poleg čudovitih bazenčkov, »ojosov«, so noro lepi tudi razgledi naokoli. Tu smo že prišli med res visoke vulkane, vsi naokoli imajo namreč nad 5000m.
čudoviti Ojos del Mar, Tolar Grande
Desierto del Diablo
V teh koncih zelo radi stvari poimenujejo po hudiču (diablo). Naj bo to cela puščava ali pa samo kamnita struktura. Tako je tudi severno od Tolar Grande cela pokrajina imenovana »hudičeva puščava« ali Desierto del Diablo. Tu se pokrajina spremeni v čisto rjavo, podlaga je sipka, skale pa so iz zlepljenega rjavega peska in zelo krhke. Ampak, kakšni pogledi, kakšni razgledi. Težko je z besedami opisati tako spremembo pokrajine. Iz prej belega salarja smo prišli v čisto rjavo puščavo, nato pa čez nekaj kilometrov smo bili spet v novem salarju. Preprosto noro. Naj slike spodaj povedo več.
Desierto del Diablo
Salar de Pocitos
Pravijo, da so najlepše stvari tiste nepričakovane. Tako je bilo tudi s salarjem Pocitos. Sploh nismo vedeli, da nas bo cesta peljala še skozi ta salar, a še dobro, da nas je. Ta salar je bil prvi izmed salarjev, da je bil res ves bel. Vsi prejšnji so bili nekako umazano rjavo-beli. Ta pa kristalno bel, s tistimi značilnimi šestkotniki in še več jezerčki s kristalno modro vodo in čudovitimi slanimi strukturami v njih. Zaključek našega izleta ne bi mogel biti lepši.
Salar de Pocitos, naravnost božansko.
Na tej točki smo se s Švicarjema Florentine in Jonathanom razšli. Midva sva se obrnila proti Čilu (treba je bilo narediti tehnični pregled za najino Toyoto), onedva pa proti Boliviji. V tem enem tednu smo prepotovali čisto nepoznan del altiplana, videli toliko lepih lagun, slanih puščav in vulkanov, da se bojiva, da nama bodo puščava Atacama v Čilu in pa vse lagune v Boliviji brezvezne 🙂 Res je privilegij, da sva lahko vse te lepote argentinske pune videla sama, brez gruč turistov in tudi brez visokih vstopnin v nacionalne parke. Bilo je naravnost čudovito in še enkrat se nama je potrdila ugotovitev, da je Argentina ena lepših dežel (v Južni Ameriki).
Za konec pa še nekaj fotografij živali, ki smo jih srečali na poti:
