2,K

Na severozahodnem koncu Argentine se nahaja pokrajina imenovana argentinska puna, kar predstavlja visoko ležečo planoto pod Andi. Natančneje, gre za skupek lagun, vulkanov, sipin, slanih jezer in še drugih nenavadnih naravnih stvaritev, vse nad 3000m. Narava taka, da te na rit vrže. Čisto drugačna od vsega, kar sva kdaj videla, divja, neusmiljena, ampak čudovita.

Argentinska puna

Tja sva se podala na en teden odklopa, en teden makadamskih cest in ves čas spuščenih gum ter vklopljenega 4×4 pogona, en teden norih razgledov, izredno mrzlih noči in čudovite narave. Objavo o tem čudovitem tednu bom razdelila na več delov, ker bi bilo krivično vse zbasati v en prispevek.

To so popolnoma odročni kraji, kjer ni signala, ni kaj dosti naselji in tudi cest v pravem pomenu besede je bolj malo. Bolj kot cesta bi temu lahko rekli kolovoz, ki povezuje razna visoko ležeča rudarska naselja. 4×4 je obvezen, veliko zaloge vode in hrane tudi. Pa seveda tople obleke za kampiranje v izredno hladnih pogojih.

Družba za na pot

Ker je vse skupaj tako odročno, sva se odločila, da je pametno ta del prepotovati še s kom. Saj veste, za vsak slučaj, če najin avto kje zakoplje, da naju lahko sopotnika spravita ven. Želja je bila potovati z nekom, ki ima enako močan, sposoben avto, dobila pa sva družbo v obliki Švicarskega para s kombijem na 4-pogon. Ok, ni ravno avto, primerljiv najinemu, ampak bolje kot nič. Vsaj 4×4 ima. Florentine in Jonathan prihajata iz francoskega dela Švice in sta si v svojem življenju vzela 9 mesecev za potovanje po Južni Ameriki. Dobili smo se na pivu v kraju Cafayate, okvirno začrtali pot, kupili kokine liste za lajšanje težav z višino in že smo se podali na pot.

Iz vinorodnega Cafayate navzgor. Argentinska puna, prihajamo!

Prvi dan smo za slovo od vinorodnega kraja Cafayate kupili buteljko lokalnega vina in nekaj grozdja (tukaj je sedaj namreč ravno jesen in je sezona grozdja). Sledilo je še tankanje goriva, kolikor smo ga lahko spravili v avtomobile in v rezervne kantice, potem pa gremo na pot! Ker je Cafayate le na 1800m višine, se prvi dan nismo želeli dvigniti nad 3000m, da ne bi imeli preveč težav zaradi hitrega dviga. Torej, plan je bil, da ko najdemo kraj za kampiranje na okoli 2800m, se ustavimo. Počasi smo se začeli dvigati skozi vedno bolj suho pokrajino, mimo peščenih sipin do višine 2800m. A tam smo bili sredi oblakov. Pihalo je in bilo prav neprijetno hladno. Ja nič, gremo nad oblake. Tako smo pristali pri prvi laguni tega izleta: Laguna Blanca, 3200m. Bila je ravno nad oblaki, v njej pa so se hranili številni flamingi.

Campo de Piedra Pomez

Na poti do naslednjega naravnega fenomena, Campo de Piedra Pomez, nas je cesta vodila na kar dva prelaza na višini 4200m. Aplikacija My Altitude je postala bolj zanimiva, kot navigacija sama, saj sva konstantno preverjala, kako visoko smo in pri kateri temperaturi tu zavre voda (ja, tudi ta podatek pove aplikacija :)).

Campo de Piedra Pomez je eno veliko okamenelo jezero. Res, deluje tako, kot da se je jezero sredi svojega valovanja spremenilo v bele kamne. Pogled je fascinanten. Bele skale, do koder seže pogled. Vsaka različne oblike in velikosti, ampak vse izredno porozne, na pol votle, lahke … Tako fotogeničen kraj. Mi smo se tam ustavili in si naredili kosilo z razgledom. Namreč, kaj je lahko boljše kot solata s čičeriko (sicer nič posebnega) s pogledom na okamenelo jezero na 3200m višine, nekje pod Andi. Preprosto čudovito.

Vulkan Carachi in Carachi Pampa

Že na poti do Campo de Piedra Pomez smo se peljali mimo impozantnega vulkana Carachi. Sicer ni posebno visok, no, vsaj nad argentinsko puno, planoto na 3000m se ni dvigal veliko višje, a vseeno dosega višino 3300m. Vendar bolj kot višina nas je prevzela njegova čisto črna barva, oblika vulkanskega stožca in pa črna peščena pokrajina spodaj. Ne zemljevidu smo našli cesto, ki pelje po drugi strani vulkana, preko te črne pokrajine, imenovane Carachi Pampa, do lagune Carachi.

Ni bilo treba dvakrat reči, pognali smo vsak svoje 4×4 kolesje v smeri lagune. In res, kakšna pokrajina, da dol padeš! Črna, siva in vsi prelivajoči odtenki vmes. Nekaj časa smo se vozili po trdi vulkanski podlagi, potem smo prešli na droben pesek, pa spet na špičaste vulkanske kamne, vmes pa se ničkolikokrat ustavili za fotografiranje … niti minuto nam ni bilo dolgačas.

Laguna Carachi

Proti večeru smo prispeli do lagune Carachi in meni je zastal dih. Laguna je bila rdeče barve! Tako kot znana Laguna Colorada v Boliviji, le da smo jo tu lahko opazovali sami, brez množice turistov in pa popolnoma brezplačno (če odštejemo bencin, da smo prišli do sem). Seveda, da je bila stvar še bolj kičasta, so se v vodi pasli številni roza flamingi, veter je pihal in s tem delal laguno tiste prave barve, hkrati pa jo je obsvetilo še večerno sonce.

Brez velikih pogajanj smo imeli izbran prostor za kampiranje: malo nad laguno z razgledom na vulkan na eni strani in laguno na drugi.

Že večer je bil čudovit, ampak sončni vzhod naslednje jutro nad laguno je bil pa še lepši. Ni ga boljšega kot to, da skozi okno avtomobila, še iz postelje opazujem jutranje barve. Najprej so se oranžno pobarvali vrhovi gora nad laguno, potem pa so se sončni žarki počasi premikali dol, dokler niso obsvetili celotne lagune in nazadnje še naših avtomobilov in nas tako zvabili ven.

Še zanimivost: laguna je rdeče barve zaradi primesi žvepla. Vendar pa je potrebno zato, da se laguna res vidi v vsej svoji rdečini, vetrovno vreme. V primeru brezveterja dobimo le odsev gora na gladini, šele z vetrom pa vidimo v globino lagune in opazimo njeno barvo.

Naslednja stvar na naši 4×4 avanturi po argentinski puni je bil vzpon na vulkan Antofagasta (3500m), potem pa smo se vzpeli na prelaz na 4600m ter prečkali prvi »salar« (posušeno slano jezero), o čemer bom pisala v naslednji objavi. Za še več lepih slik nore argentinske pokrajine preverite blog v naslednjih dneh 😉