Športne aktivnosti v Omanu niso mačji kašelj. Aprila je že taka vročina, da če ne začneš izredno zgodaj zjutraj, se kaj kmalu že cvreš na soncu. To sva se naučila “the hard way”, ko naju je v plezališču Wadi Daykah sonce pregnalo čisto prehitro, zato sva za naslednje plezališče ubrala drugo taktiko. Plan je bil sledeč: v vas Hadash, ki je izhodišče za plezališče Hadash, se pripeljeva pozno popoldne in greva plezat takoj, ko se sonce skrije. Potem prespiva nekje v bližini in nato naslednje jutro na vse zgodaj še enkrat v plezališče.
Super plezališče Hadash
Plezališče Hadash
Držala sva se plana in takoj po prihodu v vas Hadash šla plezat. Glej ga čudo, v sušnem in vročem Omanu se je ravno tisti večer začela nevihta. Kot vedno, sem jaz trdila, da itak ni nič hudega, Rok pa je bolj previden človek in je ob prvih treh kapljah dežja pospravil vso plezalno opremo. Ob četrti kaplji pa je že začel delati paniko, da ne ve, če bova lahko z avtom prišla dol iz vasi, ker se bo cesta ob nalivu spremenila v blatno drsalnico. Ampak vseeno je to Oman in po 5-minutni plohi, je bilo hitro vse suho, na cesti pa se sploh ni videlo, da bi kdaj deževalo 🙂
Večer v Hadashu po nevihti
Tako sva potem prespala tik pred vasjo, naslednje jutro pa vstala že pred fajr (jutranjo) molitvijo – ki je itak ne moreš prespati, saj se muzein iz mošeje neusmiljeno dere – in šla plezat.
Dostop do plezališča
Iz vasi Hadash je približno 15-20 minut peš hoje do plezališča. Greš skozi celotno vas in potem samo hodiš naravnost. Najprej prečiš pobočje, greš za hrib in tam te pričakajo stene. Smeri je ogromno, vseh težavnosti in višin. Tudi tokrat pa ni nikjer na steni nobene oznake, tako da je treba imeti s seboj kakšen vodič, da najdeš pravo smer. Midva sva uporabila spletno dostopen vodič: Hadash Rock Climbing Guide, Ross Weiter, second edition, May 2007.
Potka proti plezališču Hadash
Ob 5h zjutraj in na višini 1500m so bili pogoji odlični. Prijetno toplo, senca oz. še ne premočno sonce ter odlična skala in super smeri. Velika prednost tega plezališča je ta, da lahko prideš na vrh stene tudi peš, si vpneš vrv in potem plezaš “na topiča”. Pride prav v primeru, da se želiš preiskusiti na kakšni težji smeri in ne želiš tvegati, da bi kakšen komplet ostal v steni 😉 Nekaj smeri ima na vrhu vponko, večinoma pa se je treba prevezati, zato je nujno imeti pri sebi še kakšno rezervno matičarko.
Prijazni domačini
Še en velik plus tega plezališča pa so super prijazni domačini iz vasi. Povedali so nama, kje je najboljša lokacija za kampiranje, kje je pametno pustiti avto in kje obstaja nevarnost, da ti na streho splezajo koze. En striček, Mohamed, je bil posebno zanimiv, saj nama je kar sledil in vse ga je zanimalo. Gledal je, kako Rok napenja vrvi od šotora, zabija kline, na čim bova spala v šotoru. Naslednji dan je prišel k nama v plezališče in naju učil metati ploščate kamne tako, da so frčali. Ves čas naju je opazoval, kako plezava in povedal, da bi tudi on plezal, če ne bi imel oblečene tradicionalne halje. Na koncu pa naju je peljal do svojega vrta, kjer goji grozdje, marelice, breskve in granatna jabolka.
Striček Mohamed v plezališču
Ne samo da je plezanje v Hadashu super, tudi okolica je odlična: domačini, tipična omanska vasica in seveda čudoviti pogledi na gorovje okoli in dolino spodaj. Toplo priporočava vsem plezalcem!
Še pomembno opozorilo: za dostop do vasi je potreben terenec! Cesta je makadamska ter noro strma in brez pogona na vsa 4 kolesa in (za malo manj vešče) reduktorja ne prideš gor.
