Tale letošnja zima ni ravno radodarna s snegom. Pa saj se ne pritožujem, jaz sem čisto vesela, če ga v Ljubljani nimamo, da lahko mirno kolesarim po mestu. Ampak v hribe pa sneg pozimi čisto paše. In ker letos snega še nisva kaj dosti izkusila, je bil čas, da greva nekam malo višje, kjer je le-tega vsaj za vzorec več.
Kamniško sedlo ni pretežka tura za moje zimsko stanje brez kondicije, hkrati pa ponuja lep razgled na sosednje gore, npr. Brano in Planjavo, slap Rinka in Logarsko dolino na severu ter na Ljubljansko kotlino na jugu.
Pogled na Kamniško kočo in Planjavo v ozadju
Vzpon na Kamniško sedlo
Avto sva parkirala na parkirišču Jermanca, od koder je (glede na smerokaze) še 2h 45min hoje do Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Kljub vsem mojim postankom za preoblačenje in malico, ki so Roka izredno jezili, sva pot prehodila v 2h! Očitno pa je vseeno ostalo nekaj malega kondicije 🙂
Pogled na Brano
Pot je bila zelo lepa, najprej kopna gozdna stezica, potem pa je počasi postajala vedno bolj zasnežena in na koncu, tik pod sedlom sva že gazila po kakšnih 50cm debeli snežni odeji, kjer se nama je vdiralo tudi čez kolena. Kakšen užitek! Kočno sneg!
Koča je bila žal zaprta, ampak saj je sijalo toplo sonce, čaj pa sva itak imela s seboj. Edino žiga za svojo transferzalno knjižico nisem uspela dobiti. V rahlem vetrcu sva občudovala sosednje gore, ki so kar vabile, da se vzpneva še na njih. A brez zimske opreme in znanja o zimskih vzponih ne bo šlo. Prideva poleti, ko bo kopno in ko bo koča odprta.
Na vrhu Kamniškega sedla (1904m)
