Mangartsko sedlo in Mangart (2679m) po Slovenski poti

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Ta vikend je bil namenjen goram. Izbirala sva med mnogimi vrhovi in se na koncu odločila za Mangart po Slovenski poti, kjer je treba tudi malo plezati. Da ne bova samo hodila in da bo pot bolj zanimiva ?

Mangart ali Mangrt?

Verjetno ste tudi vi že videli zapis imena Mangart in Mangrt. Je to tiskarski škrat? Ne, ni. Mangrt je lokalno ime, tako kot goro poimenujejo Primorci. Mangart pa je uradno slovensko ime gore. V pravilni slovenščini je priporočljivo, da se uporablja ime Mangart, Mangrt pa je tudi dovoljeno in ni napačno. Torej, zapis imena je stvar vsakega posameznika.

 

 

Cesta na Mangartsko sedlo

Do sedaj sem mislila, da je cesta na Vršič najvišja slovenska cesta, a sem danes ugotovila, da je cesta na Mangartsko sedlo kar konkretno višja in kot taka je ta cesta najvišje ležeča cesta v Sloveniji! Mangartsko sedlo je namreč na višini 2055m, medtem ko je Vršič le na višini 1611m! Razlika je v tem, da se cesta na Mangartsko sedlo tam tudi zaključi, medtem, ko je Vršič prelaz, kjer gre cesta naprej na drugo stran gora.

cesta na mangartsko sedlo

Pogled na cesto od zgoraj

Cesta na Mangartsko sedlo menda obstaja že od 16. stoletja. No, takrat je bila to makadamska kolovozna pot, dejansko (še vedno makadamsko) cesto pa so naredili Italijani med 2. svetovno vojno. Ne boste verjeli, ampak za gradnjo so potrebovali pičlih 8 mesecev, in v nasprotju z gradnjo ceste na Vršič se tu pod Mangartom ni zgodila prav nobena hujša delovna nesreča.

Danes je cesta asfaltirana in posodboljena. Še vedno pa je  zelo ozka – ravno prav za eno avto, ampak tudi zelo razgledna. Da vozniku ni dolgčas poskrbijo številne serpentine in neosvetljeni, v skalo vklesani tuneli.

Tudi če ne boste šli dalje hodit na Mangart, se vožnja na sedlo res splača. Vožnja je zanimiva, razgledi pa čudoviti. Trenutno je zadnji kilometer ceste uradno zaprt zaradi podora, ki se je zgodil 6 let nazaj. V praksi pa to pomeni le, da se po tistem delu ceste peljete na lastno odgovornost. Res je, da je cesta tam direktno pod krušljivo steno, tako da možnost, da vam kaj pade na glavo/avto ni izključena. Sama cesta tam pa je v solidnem stanju. Le nekaj metrov je takih, kjer ni asfalta in je treba zapeljati čez nekaj kamenja. Menda pa se obeta gradnja nove ceste že v naslednjem letu!

Google maps navigacija na Mangartsko sedlo

Cesta na Mangartsko sedlo

PS: Za vožnjo po cesti na Mangartsko sedlo se pobira ekološka taksa v višini 5€. In ker je to del Triglavskega narodnega parka, je prenočevanje na divje na Mangartskem sedlu prepovedano.

Najina hoja v hribe

Že v objavi o vzponu na slovaško goro Vyhodnia Vysoka sem pisala o tem, kako midva hodiva v hribe. Na kratko: na tem področju sva si zelo neenotna. Rok bi vstal sredi noči ob čisto nečloveški uri in bil na izhodišču že pred sočnim vzhodom. Toliko prej, da se prvo uro hodi po temi. No, jaz bi tudi v teoriji z veseljem pričakala sončni vzhod na gori, ampak moje telo se ne strinja in vstajanje ob npr. 2:30 zame pač odpade. Za tokratno turo na Mangart sva se pogodila, da vstaneva ob 4:30, ob 5h je odhod od doma in načeloma ob 7h zjutraj začneva hodit. Moram se pohvalit, bila sem “pridna” in dejansko sva se tega urnika držala. A vseeno slaba volja pri Roku je bila neizogibna. Sploh, ko sva po poti opazovala sončni vzhod in jutranje obarvane Kamniške Alpe, ko sva se ravno odpeljala iz Ljubljane.

Alpinistka s čelado in samovarovalnim kompletom v steni

Greva plezat! 😉

Ampak ne samo, da mi zgodnje vstajanje ne gre, tudi hrana zjutraj pred vzponom je zame težava. Jesti nekaj močnega sredi noči zame ni opcija, zato pojem manjši zajtrk in seveda sem na izhodišču spet lačna. Ker je bil tokrat Rok že dovolj slabe volje, nisem komplicirala še s tem in začela sva hodit. Ampak ni šlo. Sva se zmenila, da pojeva pred vstopom v plezalni del, pa me je tudi tam Rok še vedno tako grdo gledal, da si nisem upala narediti pavze. No in tako mi je začelo kruliti po želodcu nekje med jeklenicami na poti. “Rok, ne gre več. Jaz moram jest!” sem rekla in se usedla na prvo skalo, kjer je bilo varno ter se lotila sendviča. Ljudje so hodili mimo, mož me je še vedno grdo gledal … ok, pol sendviča bo dovolj, da zdržim do vrha … in že sva plezala dalje.

pohodniški čevelj nad prepadom, razgled na mangartska jezera

Nogice! In razgled vse dol do doline in do Mangartskih jezer

Slabo voljo so na srečo prekinili gamsi, ki so nas zvedavo prišli pogledat in se prav lepo nastavili objektivu. Tako sva potem na vrh prišla dobre volje, jaz ne preveč sestradana, Rok pa zadovoljen, ker kljub zanj pozni uri še ni bilo ne prevroče ne preveč obljudeno.

planinca ob križu na vrhu gore Mangart

Na vrhu! Mangart 2679m

Slovenska pot na Mangart

Za vzpon na Mangart sva izbrala Slovensko pot, ki je nekoliko zahtevnejša od druge – Italijanske poti. Obe poti imata izhodišče na Mangartskem sedlu in tudi prvih 30 minut hoje je po isti trasi. Tik pod goro pa se poti razcepita, Slovenska gre po desni, zahodni strani, Italijanska pa po levi.

PREBERI ŠE  Zipline v Planici

Prednost Slovenske poti je, da je velik del dopoldneva v senci, kaj je odlično za poletni čas, ko je zelo vroče. Je pa Slovenska pot veliko bolj strma in tehnično zahtevna. Toplo priporočava uporabo čelade in samovarovalnega kompleta, saj je možnost proženja kamenja velika, poleg tega pa je pot na številnih delih zelo izpostavljena, prepadna in strma. Takrat pridejo jeklenice, ki so napeljane praktično povsod v tem srednjem, strmem delu poti, še kako prav. Meni se je sicer zdelo, da bi bilo lahko jeklenic še več, saj so bili številni deli zelo prepadni, pa nič pametnega za prijet oz. se pripet s samovarovalnim kompletom. Ja, midva sva imela varovanje kot se šika, marsikdo pa gre gor brez vsega. Stvar posameznika, seveda. Le pazite, da se komu kaj ne zgodi. Jaz se boljše počutim, če sem nekam pripeta 🙂

planinca s čeladami plezata na mangart
Plezava!
Gamsa sta naju prišla pogledat, iiii!
planinec na razgledni ploščadi na mangartu
Razgled z dela, ko se Slovenska pot nekoliko zravna
markacija na skali
Še zadnja skala za preplezat, potem sva pa na vrhu!

Za vzpon se načeloma potrebuje približno 2h, kar je po najini izkušnji čisto realen čas. Midva sva hodila 2h in 10 minut vključno z vsemi mojimi postanki na poti.

Za sestop priporočava Italijansko pot, ki je manj strma in zato bolj prijetna za hojo navzdol. Še vseeno pa je treba biti previden, saj je tudi ta pot na nekaterih mestih izpostavljena, poleg tega pa tudi zelo gruščnata in zato nevarna za zdrs.  Ampak brez strahu, ni noben bav-bav, le previden (tako kot vedno v hrbih) je treba biti.

Planinsko cvetje med kamenjem

Italijanska pot je zelo gruščnata, ampak to še ne pomeni, da ni lepa.

Bolj podroben opis poti na Mangart pa najdete na hribi.net.

Komentiraj

1 Komentar

slavko 05/2021 - 6:49

Po opisih sodeč mora biti vzpon zelo lep res, da tudi nevaren

Odgovor
Lahkih nog naokrog