Veliki Klek ali Grossglockner po avstrijsko od daleč ne izgleda prav nič posebnega. Zaradi nadmorske višine je gora povsem gola, ostra kamnina pa jo še dodatno naredi neprijazno na pogled. Ker dosega višino 3798m je to najvišji vrh Avstrije in Visokih Tur (del Alp). Vzporedno z najetimi tesarji ga je leta 1800 prvi samostojno preplezal slovenski duhovnik in alpinist Valentin Stanič. Tesarji so postavljali križ na vrh gore, Valentin pa je ob križ postavil dodatno deblo in splezal nanj 🙂 Iz doline so z daljnogledi spremljali stvar, na vprašanje, zakaj je to storil, pa je odgovoril: “Da lahko rečem, da sem bil višje, kakor je Klek visok, in da ni bil nihče od prisotnih tako visoko.” 🙂

Avgusta 2015 pa sem vrh te gore osvojil tudi jaz, skupaj z očetom in mlajšim bratom. In seveda v spremstvu gorskega vodnika.

Popoldanski pogled na vrh Velikega Kleka (Grossglockner)

Vzpon na Grossglockner (Veliki Klek)

Do koče Strudl Hütte

Za ta podvig smo se dogovarjali kar nekaj poletij, letos pa smo se ga končno odločili izvesti. Tudi razmere na gori so bile konec avgusta še zelo dobre – malo snega, sončno vreme. Na pot sem se odpravil z očetom in bratom Janom in alpinistom Jernejem Knopom. V petek smo se takoj po službi odpravili iz Ljubljane in še isti dan v slabi uri in pol “pretekli” pot od parkirišča pri koči Lucknerhaus do koče Studl-Hütte (2802m). V koči so nas kot zadnje prispele za tisti dan še čakali z večerjo. Tako velike in okusne večerje v hribih še nisem jedel! Ni tako kot v naših kočah, kjer imajo vedno isto “domačo” ponudbo 🙂

koča Studl-Hütte (2802m)

Spat smo se odpravili zgodaj, ker smo naslednji dan vstajali zgodaj (ob 4:45). Po zajtrku smo se hoteli odpravit na pot pa sem jaz, še napol zaspan, ugotovil da ne najdem čelade. Ves paničen sem mislil, da si jo je kdo sposodil. No, med hribovci se to seveda ne počne in kasneje sem popoldan ugotovil, da je bila čelada cel čas lepo v prtljažniku v avtu … Jao ….

Pot na Veliki Klek

Po grebenu Strudlgrat

Pot od koče se v začetku kar strmo vzpenja najprej po melišču, potem gre preko ledenika Teischnitz-Kees in se nadaljuje po grebenu Studlgrat vse do vrha. Imeli smo srečo, da je bil greben zelo kopen. Na poti je na 3570m t.i. Frühstücksplatz, točka od katere je pot do vrha nekoliko bolj “zračna” in zahtevna. Tu se začnejo odpirati tudi  panoramski razgledi z gore. To so “ta zasluženi” panoramski razgledi v skali, ko je pod menoj lahko tudi več sto metrov prepada. Ti pogledi so tudi razlog zakaj mene vleče v hribe 🙂 Pa še ne doživi se jih kar vsak dan!

Na vrhu! Grossglockner oz Veliki Klek 3798m

Do vrha nismo imeli težav razen zastoja z eno precej slabo opremljeno in kondicijsko/psihično nepripravljeno navezo pred nami. Malo smo jim pomagali, pa je šlo. Na vrhu smo bili ob 9:00; uživali v panorami za kratek čas potem pa po “normalki” (t.j lažja pot prek ledenika Pesterze in Hofmannskees) nazaj v dolino.

Meni je pot navzdol vedno najbolj naporna, zato sem jo skupaj z Janom in Jernejem kar pretekel – spodaj pa si noge ohladil v mrzlem ledeniškem potočku s pogledom na osvojeni vrh 🙂 Preverjeno pomaga proti bolečinam naslednji dan. S tem potovanjem sem sklenil: po treh letih premora se zopet vračam v plezalne vode. Tako ali drugače 🙂