Ker imava rada naravo, je seveda logično, da pri vsakem planiranju potovanj, najprej pregledava, kam bi se dalo it hodit, kje so kakšni lepi slapovi, katere živali se da videti. Nič drugače ni bilo pri organizaciji izleta v Ukrajino. Za mesto Lvov smo si vzeli le par uric, med tem ko smo cel naslednji dan preživeli v Karpatih na jugozahodu Ukrajine. Ukrajinski Karpati spadajo v drugo najdaljšo gorsko verigo v Evropi. Karpati se sicer raztezajo od poljsko-slovaške meje (tam jih imenujejo Tatre) preko Ukrajine in Madžarske do Romunije (Transilvanija).
Vesela ekipa v Karpatih. Kdo ugane, koga je zeblo kljub prijetnemu soncu? 🙂
Ukrajinski Karpati – nacionalni park Skole Beskids
Najvišja gora v ukrajinskih Karpatih je Hoverla z višino 2061m in seveda smo si jo želeli osvojiti. A je bila nekoliko predaleč oz. preveč iz naše poti, zato smo se odločili za nekoliko bližji in nižji hrib: Paraška nad vasico Skole. Paraška se nahaja v nacionalnem parku Skole Beskids. Paraška ni vemkako visoka zadeva, saj je vrh le malo čez 1000m, natančneje 1268m, a zaradi pomanjkanja časa in slabih cest v Ukrajini, si nismo mogli privoščiti daljšega vzpona. Iskanje informacij o ukrajinskih hribih je težko. Na spletu ni skoraj ničesar! Če pa že kaj, je vse v ukrajinščini. Nekaj informacij sem uspela dobiti na forumu TripAdvisor, ostalo pa je bila pač improvizacija.
Pot na Paraško ni najboljše označena
Paraška, 1268m
Glede na to, da hrib ni visok, se nismo trudili, da bi začeli vzpon zgodaj zjutraj. Zdelo se nam je, da pot verjetno itak ni dolga. Napaka! Ko smo prišli v Skole in začeli spraševati, kje je izhodišče za naš vzpon, so nam povedali: “Pa a vi veste, da je pot dolga kakšnih 8km, to je okoli 5h hoje do vrha?” Upsi! Seveda je bila ura že preveč, da bi opravili celoten vzpon in se potem še vrnili do Krakova. Tako smo se odločili, da gremo samo do grebena, vsaj po razgled.
Na grebenu pod Paraško
Vzpon se začne v gozdu za bencinsko črpalko ob glavni cesti, ki vodi mimo Skol. Pot je na začetku izredno strma in slabo oz. skorajda ne označena. Matevž je kot pravi skavt iskal pot in držal neusmiljen tempo ter nas do grebena pripeljal v dobri uri. S takim tempom bi lahko šli še do vrha, ampak kaj ko smo na grebenu našli borovnice. Gozd je namreč v tem času kar vijolične barve, toliko borovnic in robid raste tam. Rok je bil presrečen 🙂 Zagnal se je v nabiranje borovnic in to smo potem počeli preostanek našega “vzpona”. Srečali smo tudi veliko ljudi, ki so nosili po cela vedra nabranih borovnic. Nek gospod je bil malo bolj zgovoren (znal je nekaj osnov angleščine in nemščine) in nam je razložil, da nabira borovnice za svoje otroke in vnuke, ki živijo v mestih. On pa živi spodaj v vasi in gre za vikend v hribe, nabirat borovnice. S seboj je imel šotor in je prespal kar v gozdu, nosil pa je dve polni vedri borovnic – velikost okoli 25L – bila so vedra od barv za stene (kot npr. Jupol).
Slap Kamyanetskiy
Ostalo nam je še malo časa in smo se po luknjastih cestah odpeljali do še ene lokalne znamenitosti: slap Kamyanetskiy (ali Kamyanka falls), ki se nahaja nekaj kilometrov stran od vasi Dubina. Tukaj tudi pobirajo vstopnino, saj so slapovi del naravnega parka. Brez skrbi, ni draga; plačali smo le 33 UAH, kar je malo več kot 1€ (tečaj je 25 UAH = 1€) za vse 4 potnike in avto. Slapovi sami po sebi niso nič posebnega, dokaj nizki, malo vode … Vseeno pa je bila za nas to prijetna osvežitev v hladni vodi in malo počitka pred vožnjo nazaj proti Poljski.
Mini slap Kamyanka in veeeeliko domačinov, ki tu preživljajo poletno nedeljsko popoldne
Za konec pa smo si še vsi štirje skupaj privoščili EN krompirjev ražnjič. No, saj bi si kupili mesnega, pa verjetno bi tudi pojedli vsak po enega, ampak smo imeli samo še nekaj ukrajinskih hrivn, kar je ravno zadostovalo za en vegetarijanski obrok 😀 Pa brez skrbi, smo imeli s seboj dovolj hrane, da smo si potem še skuhali konkretno večerjo 😉
En takle ražnjič je bil naša večerja 🙂
