Vulkan Uturunku se nahaja na jugu Bolivije, blizu slavne »Laguna Route« in je s svojim položnim pobočjem in visokoležečo cesto menda najlažje osvojljivi šest tisočak. Pojavi se vprašanje, ali je res? Ali je se res tako zelo lahko vzpeti na vulkan Uturunku in ali je sploh visok prek 6000m?
Naj povem, da je bil zame vzpon na Uturunku visoko na seznamu želja za najino potovanje po Južni Ameriki. Priznam, sem malo zbiratelja, rada imam številke in dosežke. Ko sem na blogu znanke Katarine in njenega moža Simona prebrala, kako sta se dokaj enostavno vzpela na 6000m visoko goro v Boliviji, sem se že kar videla na vrhu. No, pa ni šlo vse tako zelo gladko. Kljub temu, da je vzpon kratek, tu veliko vlogo igra visoka nadmorska višina in pomanjkanje kisika. Ampak gremo po vrsti …
Vzpon na vulkan Uturunku
Iskanje vodiča
Izhodišče za vzpon Uturunku je majhna vasica Quetena Chico. Večina ljudi pride tja v sklopu organiziranega izleta in imajo vodiča (ki je za vzpon na Uturunku nujno potreben) že izbranega. Midva pa sva se tja pripeljala brez rezervacije ali dogovora. Zapeljala sva se skozi vas in naključne mimoidoče spraševala, kje bi našla vodiča. Hitro se jih je nekaj javilo, a se je tudi hitro zataknilo. Vsi bi naju vodili na goro, nihče pa naju ne bi peljal do izhodišča. Vsak je rekel: »Saj imata avto, gremo z vajinim.« Ko sva to zavrnila (v avtu ni prostora za še eno osebo, pa tudi cesta je tako prepadna in ponekod močno poplavljena, da je res ne bi vozila z najinim avtom), so cene za prevoz poskočile v nebo. Eden je recimo hotel 100 USD za prevoz in 450 BOB (cca 55€) za vodenje.
Hitro sva spremenila taktiko, avto parkirala in šla peš iskat vodiča. Našla sva skupino Švicarjev in Francozov, ki so sicer organizirano prišli sem, a so se naslednji dan nameravali vzpeti na Uturunku. Z njihovim vodičem sva se dogovorila za normalno ceno: 450 BOB za vodenje in 200 BOB (30€) za prevoz. Plačati sva morala polno ceno za vodiča, saj imajo menda Švicarji svojega. Lokalni vodič pa mora zraven samo zato, da jim odkleni neko zapornico na cesti.
Priprave na vzpon
Čeprav vzpon naj ne bi bil težak, je vseeno treba biti pripravljen.
- Prva stvar je kondicija. Recimo, da je nekaj imava.
- Druga stvar je aklimatizacija. Zadnje noči sva spala nad 4000m, že vsaj 3 tedne pa sva ves čas na okoli 3500m, torej to bi tudi moralo zadostovati. Poleg tega sva en dan prej začela jemati Diamox (acetozolamid), zdravilo, ki naj bi pomagalo pri premagovanju visokih nadmorskih višin, veliko sva pila, predvsem izotonične napitke, tik pred vzponom pa sva vzela še Ventolin, ki omogoči izkoristek celotne kapacitete pljuč.
- Tretja stvar je oprema. To tudi imava. Gojzerji, pohodniške palice, tople gorniške obleke, sončna krema …
- In še zadnja stvar: psihična priprava. Nikoli se mi ni zdelo, da je to res pomembno, ampak tokrat se je izkazalo, da sem se Uturunka preveč veselila, nato pa sem doživela blokado …
Gremo na Uturunku
Vzpon na Uturunku je načeloma lahek zato, ker je cesta speljana vse do višine 5500m. To pomeni, da se je treba peš vzpeti le 500 višinskih metrov oz. prehoditi probližno 1km poti do vrha.
Na dan vzpona naju je vodič napokal v svoj terenski avto in kakšno uro smo se vozili po res slabi gorski cesti. Dvignili smo se iz 4200m, na kolikor je Quetena Chico, na 5500m, kjer je konec gorske poti in začetek vzpona. Tam smo potem na hudem vetru in mrazu še 15 minut čakali skupino Švicarjev. To je bila že prva težava, ker naju je v tem času konkretno nazeblo. Jaz nisem več čutila prstov na rokah!
Končno smo začeli hoditi. Vodič spredaj, midva za njim, potem pa vsi ostali Švicarji. Veter je bril, meni so prsti zmrzovali, da ne govorim o tem, da sem komaj lovila sapo. Nič, pavza, treba je pogreti roke (in se nadihati, saj sem bila tik na tem, da omedlim, tako težko/plitko sem dihala).
Vodič je šel ta čas dalje, prav tako tudi vsi Švicarji. Snela sem ledene rokavice in roke vtaknila v žep puhovke. Nasljednje metre sem potem hodila brez palic in z rokami v žepu. Boljše! Počasi smo prišli na drugo stran gore, kjer je bil veter še močnejši, klanec pa še strmejši. Spet me je dihanje zafrknilo. Bolj ko sem globoko dihala, bolj se mi je vrtelo in spet sem se morala usesti, sicer bi verjetno omedlela. Malo sem se nadihala in gremo dalje. Pa nisem prišla prav bistveno višje. Spet se mi je vrtelo … Vodič je prišel do mene in mi dal v roke ključ od avta: »Če ne moreš, počakaj v avtu.« In je šel dalje. Ja super! A nisva plačala, da je on najin vodič?! V pomanjkanju zraka, močnem vetru, sem pač vzela ključe in šla dol. Kako zelo poraženo sem se takrat počutila, si verjetno ne morete predstavljati.
Med tem, ko sem jaz v avtu razmišljala, kaj je šlo narobe, zakaj jaz, tako športen človek nisem mogla priti do vrha, je Rok (in ostali) osvojil vrh Uturunka v rekordni 1 uri in pol. Dol pa so pritekli v 35 minutah. No, vsaj čakala jih nisem dolgo.
Kaj je šlo narobe?
Težko reči, kaj je bil razlog. Verjetno mešanica vsega. Stranski učinki zdravila Diamox so verjetno ena stvar, namreč že prejšnji dan se mi je rahlo vrtelo. Viroza izpred 3 tednov je tudi najbrž pustila posledice. Prehiter tempo vodiča, ki je očitno peljal gor celotno skupino, z nama pa samo lepo dodatno zaslužil, tudi. Pravi vodič, bi se ustavil in mi dal čas, da se nadiham, mi svetoval, ne pa dal ključev od avta v roke. Mraz in veter, sploh na začetku, ko smo čakali Švicarje tudi gotovo. In pa gotovo tudi moja psiha. Tako zelo sem se veselila tega, potem pa me je zgrabila panika že ob prvih korakih in prvih težkih vdihih. Kakorkoli, vsaj Rok je osvojil 6000m visoko goro. Ampak, ali je res?
Kako visok je vulkan Uturunku?
Odkar potujeva po nekoliko višjih krajih, naju ves čas spremlja aplikacija My Altitude, ki se je do sedaj izkazala za izredno natančno. Na vrhu Uturunka je Rok pogledal, kakšno višino mu kaže aplikacija in glej ga zlomka! Kazala je 5987m! Sploh ne več 6000m! Že tako se višine gora tu v Boliviji precej razlikujejo glede na vir. Recimo ena navigacija pravi, da je Uturunku visok 6008m, Lonely Planet pravi 6020m, na zemljevidih pa je napisano 6010m. Komu verjeti?
Kot zanimivost naj povem še to, da so do nedavnega Bolivijci trdili, da je njigova gora Ancohuma visoka preko 7000m, kar bi pomenilo, da je višja od najvišje južnoameriške gore Aconcagua. Pa je potem prišel nek Američan in izmeril pravo višino Ancohume, ki znaša 6427m. Ali je možno, da so tudi Uturunku narobe izmerili? Ali pa je samo aplikacija manj natančna na tako visoki nadmorski višini?
Kakorkoli, če bi jaz prišla na vrh, bi gotovo trdila, da je visok 6020m 🙂 Tako, ko pa sem ostala spodaj, pa dovoljujem možnost, da je Rokova aplikacija bolj natančna 🙂
Če pa boste v bližini Uturunka, če imate dovolj kondicije in ste aklimatizirani, pa se le vzpnite na vulkan Uturunku. Pot je lahka, na nekaterih odsekih precej strma, a nikjer ni nikakršnega plezanja, le počasna hoja po vulkanskih kamnih. Težava je le višina in pomanjkanje kisika. In pa možnost zelo močnega vetra, ki je eno izmed udeleženk s 50kg kar konkretno premikal.
Rok pravi, da je po zaslugi Ventolina, zaradi katerega ni imel težav z dihanjem, z lahkoto gnal vodiča do vrha 🙂