Najsevernejša točka Nove Zelandije je Cape Reinga. Maori, tukajšnji avtohtoni prebivalci verjamejo, da duhovi umrlih s tega rta odhajajo na “oni” svet.
Rok se je tega kraja posebno veselil, saj ima že v osnovi rad rte in pomole 🙂 Na internetu je izbrskal pohod, kjer greš od 5km oddaljenega zaliva Topotupotu Bay peš čez klife in plaže do rta Cape Reinga.
Peš do Cape Reinga
Pot ni zahtevna ali nevarna, pa tudi posebno utrujajoča ni, edino veliko vzponov in spustov je, saj se je treba iz začetnega zaliva najprej dvigniti na prvi klif, se potem spustiti do naslednjega zaliva (kjer smo se mi skočili še na hitro namočit v morje) in se nato še enkrat vzpeti na klif, kjer se nahaja Cape Reinga. Za to pot smo porabili približno 2h v eno smer. S tem “trampom” (kot pohodom rečejo Novozelandci) smo si čudovit razgled z rta še posebaj zaslužili.
Imeli smo tudi srečo z vremenom, večino časa je bilo sončno, razgled pa daleč na okoli, na Tihi ocean, Tasmanovo morje, klife, grmičevje in gozdove ter bele sipine nedaleč stran. Posebno slednje so nas presenetile, saj si Nove Zelandije nismo predstavljali kot puščavnate dežele.
Sipine Giant Te Paki
Seveda smo šli pogledat te sipine, imenovane Giant Te Paki. Neverjetno je, kako so se tam znašle! Okoli teče voda; reka na eni strani, ocean je na drugi strani. Z vrha sipin se vidi zelenje, gozdove, pašnike … ampak mi smo bili pa na peščeni spini! Noro! Za turiste tam ponujajo izposojo boardov, s katerimi smo se potem dričali po pesku. Fantje so neizmerno uživali, mene pa je bilo najprej malo strah, ampak realno … kaj se ti pa lahko zgodi? Najhujše je, da imaš malo peska med zobmi 🙂 Na koncu vožnje je pa prevladal občutek “Gremo še enkrat!”
Kot majhni otroci smo tekali po sipinah in se dričali dol … ko bi vsaj imeli kakšno gonodolo, ki te potegne na vrh sipine! Hoja navzgor je namreč izredno naporna, saj se nam je ves čas vdiralo in drselo navzdol. Ampak malo gibanja po toliko urah sedenja v avtomobilu tudi ne škodi 🙂