Zelo rada imava naravo. Ne glede na to, v kateri del sveta se odpravljava, vedno iščeva naravne lepote. Tudi ko sva se odpravljala na izlet na Češko, ni bilo nič drugače. Najin gostitelj v Brnu nama je predlagal ogled osrednjega dela Češke. Tam so menda poleti čudovita žitna polja, nad njimi pa se dvigujejo hribi, imenovani Žďárské vrchy. To je manjša gorska veriga, večinoma prerasla z gozdom, njen najvišji vrh pa meri nekaj čez 800m. Nič posebnega za nas Slovence, ane? Ampak v teh hribih se skrivajo ene zelo zanimive skalne strukture, imenovane Toulovcovy maštale.
V prevodu Toulovcovy maštale pomeni hlev Toulovca. Vavřinec Toulovec je bil zloben srednjeveški baron, ki je ropal okoliške vasi, v “maštalah” pa si je uredil skrivališče. Dejansko pa so te “maštale” zanimive strukture iz peščenjaka, ki se dvigajo približno 20-30m visoko. Prepredene so s številnimi naravnimi tunelčki ter ozkimi prehodi. V nekaterih skalnih razpokah v okolici pa so se menda ljudje skrivali med drugo svetovno vojno. Ampak do tega še pridemo … 🙂
Prvi pogled na “maštale”
Izlet do Toulovcovy maštale
Izlet do Toulovcovy maštale se je za naju začel v kraju Proseč, kjer sva si ogledala parado starodobnikov in si privoščila nekaj tipičnih čeških dobrot v edini vaški gostilni Toulovce. Nato pa sva se odpeljala do dejanskega izhodišča za najin sprehod: bližnje vasi Bor u Skutče. Tam se ne da zgrešiti avtobusne postaje in edine velike table z zemljevidom sprehajalnih poti. Izbrala sva si zeleno oznako poti in ji sledila približno eno uro, da sva prišla do maštal. Pot je res lahka, položna in ves čas vodi po borovem gozdu, kar je odlično za vroče poletne dni. Gozd je namreč prijetno hladen pa še prepotrebno senco nam nudi.
Dudychova jeskyně
Takoj na začetku sva se po poti spustila preko prvih skalnih struktur in tam tudi našla Dudychova jeskyně. To je razpoka, široka ravno dovolj, da se notri stisne en suh človek. Med drugo svetovno vojno pa so bile ta in podobne razpoke zavetje oz. skrivališče za številne Čehe, ki so poskušali ubežati nemški vojski. O tem pričajo tudi v skale vklesane stopnice, po katerih se da pridi z vrha do dna skale. Te bivalne razpoke so res ozke in kakšen debelejši človek se tja notri gotovo ni mogel skriti. Še midva sva se komaj stisnila notri in priznam, da mi ni bilo prijetno biti tako ukleščena med skale. Presenetljivo je tudi, kakšen hlad je bil med temi skalami. Čisto druga klima kot zunaj oz. v gozdu!
Samo suhi ljudje so se lahko skrivali v teh razpokah
Prijeten sprehod po borovem gozdu
Dalje naju je pot peljala skozi gozd, mimo številnih potočkov, tolmunov in borovnic! Kdor pozna Roka, ve, da se nabiranju borovnic ne more upreti in tako sva se morala malo ustaviti, da se je on najedel 🙂 Kot že rečeno, je pot res enostavna, potrebna ni nobena posebna oprema – ljudje so hodili v natikačih, balerinkah, midva pa sva bila edina v gojzerjih 😀
Borovnice!!!
Toulovcovy maštale
In nato same maštale: sredi gozda se dvigajo visoko nad pot, take sivkaste, malo naluknjane skale. Rok je imel takoj idejo, da bi se tu gotovo dalo urediti plezališče, ampak sva kaj hitro ugotovila, zakaj to ni dobra ideja: peščenjak je prvič zelo grob na dotik, drugič pa je lomljiv. Malo preveč sem potrkala po enem delu skale pa se je cel vogal odlomil in mi ostal v rokah! Ko sva opustila misel na plezanje pa sva se tako kot vsi ostali sprehodila skozi prehode med skalami in se povzpela na vrh po razgled in počitek.
In končno: Toulovcovy maštale!
Za celotno pot sva potrebovala približno 2,5h, od tega je bilo približno 2h hoje (1h v eno smer), ostalo pa je bilo za postanke, za razglede, plezanje po razpokah in fotografiranje. Sprehod toplo priporočava, če se boste vozili po tem delu Češke, saj je ta del države še zelo neturističen, a tudi zelo lep in fotogeničen.
V veliko pomoč nama je bila aplikacija mapy.cz, kjer so vrisane vse pohodniške poti, tudi z barvami in cilji. Z njo se res ne da izgubiti 🙂
Prijeten sprehod po borovem gozdu
