Izzivanje volkov s tuljenjem ali howling

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Najini starši in prijatelji so bili prepričani, da se nama je čisto “odpeljalo”, ko sva povedala, da bova v naslednjih dneh vsak večer hodila v gozd in s howling-om (volčjim tuljenjem) oponašala volkove. A dejansko gre za zelo zanimiv in koristen projekt, ki ga organizira društvo Dinaricum, Biotehniška fakulteta in Zavod za gozdove RS.

Kaj je howling in kaj je namen projekta?

Namen tega projekta je popisati volkove in volčje trope na področju Slovenije. Vsi vemo, da so volkovi zelo skrivnostne živali in se le redko pokažejo človeškim očem. Zato jih je nemogoče opazovati in popisovati na tak način. Imajo pa volkovi svoj teritorij, ki ga vsak posameznik oz. trop seveda brani. In ko teritorialni volk zasliši tuljenje, bo to razumel kot prihod tujega volka, vsiljivca na svoje ozemlje. S tuljenjem se bo odzval nazaj ter sporočil, da je to področje že zasedeno. Človeški glas je dokaj podoben volčjemu in z našimi glasilkami se da zelo dobro tuliti. Sploh ženske z visokimi glasovi smo odlične “tuljačice”.

ženska stoji na avtomobilu na gozdi jasi in tuli (izvaja howling)

Katarina v akciji – popis volkov v Sloveniji

Skupaj s približno 200 prostovoljci in organizatorji smo se torej podali na teren, tam po volčje zatulili in poslušali odziv. Naša naloga je bila, da volkove, ki/če jih slišimo, popišemo. Nismo jih šli iskat, nismo jim hodili blizu, pač pa smo le zapisali približno lokacijo volkov ter poskušali ugotoviti, ali se je oglasil en posameznik, skupina odraslih volkov ali tudi mladiči.

Popis volkov v Sloveniji in izvedba howlinga

Področje volkov v Sloveniji je vse od Trnovskega gozda (bližina Nove Gorice), celotna južna Slovenija (Kozina, Pivka, Cerknica, Postojna, Kočevje) pa do Dolenjske in Bele Krajine. To območje so organizatorji razdelili na kvadrate v velikosti 3 x 3km, nas prostovoljce pa v skupine 2-3 oseb. Vsaka skupina je nato dobila 5 kvadratov, kjer je morala poiskati primerno lokacijo (npr. na vrhu hriba, od koder se dobro sliši), zatuliti in potem poslušati odziv.

Midva, skupaj z Rokovim bratom Janom, sva bila dodeljena v okolico Ilirske Bistrice. Tri zaporedne dni smo se vsak večer (približno eno uro po sončnem zahodu) odpeljali na naše lokacije, tam čisto tiho izstopili iz avtomobila in v tišini počakali nekaj minut – toliko, da se okolica umiri in se živali sprostijo. Nato je eden izmed nas zatulil. Ena serija tuljenja je sestavljena iz 4 tuljenj, če se le da v vse smeri neba. Sledila je 2-minutna pavza in nato še ena serija tuljenja. Naredili smo 3-4 serije. Vmes pa čakali in poslušali odziv živali.

 

Prvi dan sva se v Pivko, kamor sva bila dodeljena odpeljala s svojim avtomobilom, Hondo Civic, ki je nizek športen avto. Napaka! Do najboljših lokacij z najinim avtom nisva mogla priti, saj so bile pogosto na koncu gozdne ceste. Naslednja dva dni sva si sposodila terenca pri Katarininih starših in razlika je bila očitna. Prišli smo do boljših lokacij in videli več živali.

Občutki ob howlingu

Celotna izkušnja je bila odlična! Vožnja po gozdovih sredi noči je malo strašljiva, predvsem pa razkrije, koliko živali živi v naših gozdovih! Ob cesti smo namreč videli veliko srn, srnjakov, jazbeca in cel kup lisic! Ko pa smo v temi stopili ven iz avta in v tišini poslušali okolico, pa je postalo “zanimivo”. Kaj vse lazi po gozdu! Vse je šumelo, ropotalo, vejice so pokljale … in potem sem zatulila. Na ves glas, kolikor so mi dala pljuča. Prvinski občutek, ko nisem slišala čisto ničesar razen svojega glasu. Nato pa tišina, čista tišina, vse je obmolknilo. Najprej se je opogumil prvi pes v daljavi, potem je nekaj zaropotalo v bližini … enkrat smo slišali divjega prašiča … čisto v zadnjem poskusu pa se nam je oglasil volk! “Auuuuuuuuuu”, je zatulil nazaj.

nočno nebo z mlečno cesto

Nebo nad Ilirsko Bistrico

Komentiraj

Lahkih nog naokrog