Nedaleč iz Reykjavika se nahaja mestece Hverageriði, kjer je izhodišče za vzpon v Reykjadalur (kar po islandsko pomeni Kadečo dolino). Kadeča dolina, kot že ime samo pove, je polna termalnih vrelcev, fumarol, brbotajočega blata in celo vroče reke, v kateri se da kopati!

Reykjadalur – kadeča se dolina.

Islandska previdnost s turisti

Na tem pohodu se nama je pridružil islandski skavt Dadi z namenom, da nama pokaže pot in naju varno pripelje nazaj – Islandci so izredno panični ljudje in mislijo, da bomo turisti kar pomrli pri njih:) Ker je bilo v preteklih letih nekaj smrtnih primerov (trapastih) turistov, ki so v slabem vremenu hodili po hribih in na ledenike, so sedaj povsod table, ki svarijo na smrtno nevarnost, pa tudi ljudje nama ves čas govorijo, da morava biti izredno previdna, ker Islandija ne nepredvidljiva in nevarna. Nama se sicer ne zdi nič hujšega kot pa naši slovenski hribi … človek mora uporabiti zdravo pamet pa gre. No, ampak midva sva imela za ta pohod spremstvo in na koncu se je izkazalo, da najin vodič še nikoli ni hodil po tej dolini, opremljen pa je bil bistveno slabše kot midva 🙂

Najin spremljevalec Dadi, ki ga je zelo skrbelo za naju.

Reykjadalur ali kadeča dolina

Blato

Če se vrnemo nazaj na pohod. Izhodišče je kakšne 4km za središčem vasi Hveragerdi, tam smo parkirali avto in se podali na pohod, kjer smo prehodili približno 4km v eno smer in 150 višinskih metrov vzpona, torej slabo uro hoje. Nič težkega in nič nevarnega. Ker je letošnja zima na Islandiji ena najtoplejših in najbolj deževnih, je bila potka izredno blatna. Izjava najinega spremljevalca, Dadi-ja: “Nisem vedel, da imamo pri nas na Islandiji toliko blata.” 🙂 Tako je bil edini izziv na poti, kako se izogniti blatu.

Geotermalno področje Reykjadalur

Midva sva vedela le, da želiva priti do vroče reke in se malo pogreti v njej, ni pa nama bilo znano, da je dolina polna še ostalih geotermalnih pojavov. Kamor je segal pogled, se je nekaj kadilo, povsod polno fumarol, našla sva tudi bazenčke z brbotajočim blatom, vroči potočki so tekli od povsod, smrdelo je po žveplu … Noro, kako aktivna je naša Zemlja! Da ne govorim o čudovitih razgledih in slapovih ob poti.

Vroča reka, primerna za kopanje

Na koncu naše poti smo prišli do kraja, kjer se da kopati. Tam se namreč skupaj zlivata ena vroč in en hladen potok in novonastala reka ima ravno prijetnih 30 – 40°C. Namakanje v termalnih vrelcih je res luštno, sploh če je zunaj okoli ničle, ti pa ležiš v topli vodi. Za Roka, ki se je navajen tuširati z zelo vročo vodo, je bila ta reka celo nekoliko prehladna. Glavno, da ni imela tako močnega vonja po gnilih jajcih:)

Plitka reka, v kateri se da kopati. Dolina Reykjadalur

Ob vrelcih so narejeni leseni pomoli in nekaj med seboj pravokotnih sten, ki služijo kot zavesa za preoblačenje. V času naše hoje do vrelcev je skoraj cel čas deževalo oz. rosilo, zato bi nam streha nad “garderobami” prišla še kako prav, da bi ohranila naše obleke suhe. Prav tako je problem potem priti iz vode do opisane garderobe na prostem in se preobleči. Rok se je malo poizkušal obrisati potem pa kar napol moker oblekel vse sloje oblačil naenkrat. Hitro smo začeli hoditi nazaj proti avtu, da bi se čim prej spet ogreli. Zaenkrat sva še oba zdrava in nisva staknila nobenega prehlada.