Polotok Snaefellsnes v enem dnevu

Pravijo, da je polotok Snaefellsnes (izgovorjava Snajfelsnes) eden najlepših delov Islandije. Ali je to res, sva se odločila preveriti tudi midva. Ker je zima in so dnevi kratki, vreme pa nepredvidljivo, so naju Islandci strašili, da je dnevni izlet na ta polotok nemogoč. Midva sva dokazala nasprotno 🙂

islandska zimska pokrajina

Čudoviti polotok Snaefellsnes

Krožna pot iz Reykjavika do polotoka in nazaj je dolga nekih 500km, kar pomeni nekih 6h samo vožnje. Vsi postanki pa so dodali še dodatnih 6h. Glede na to, da je februar in je dan tu dokaj kratek: od 9:30 pa do 18:30, sva vedela, da bo treba voziti tudi po temi, svetli del dneva pa izkoristiti, kar se le da. Hkrati je tudi zima in so hribi zasneženi, tako sva že v osnovi iz plana črtala vse pohode, vzpone, ki bi jih sicer želela izvesti.

Polotk Snaefellsnes v enem dnevu – kaj si pogledati

Tunel Hvalfjarðargöng

Prva zanimiva stvar na poti iz Reykjavika je tunel Hvalfjarðargöng, dolg 6km in v celoti speljan pod vodno gladino. Cestnina oz. tunelnina je seveda po islandsko presneto draga, 1000ISK, kar je nekih 8EUR, ampak ti ta tunel prihrani kakšno uro vožnje okoli fjorda Hvalfjörður in je zato vredno plačati to vsoto.

polna luna

Skozi tunel sva se peljala ob 8h zjutraj, ko je bila še trda tema. Na sliki je zahajajoča polna luna

Islandski konji

Na drugi strani so naju takoj pozdravili islandski konji. Ograd s temi kosmatimi in skuštranimi konjički je bilo ogromno, vse živali pa izredno zvedave in očitno vajene turistov, da jih hranijo. Namreč, takoj ko sva prišla blizu ograde, je cela čreda priteka do naju. Nad božanjem niso bili pretirano navdušeni, predvsem so odpirali usta in čakali, da jim dava kakšen “cuker”.

Klifi Gerðuberg

Prvi resen postanek sva naredila pri bazaltnih heksagonalnih stebrih Gerðuberg. To je 2km dolga in  do 50m visoka stena, ki je sestavljena iz visokih debelih šestkotnih prizm. Bi rekla, da je zadeva že res stara, ker heksagonalno obliko vidiš samo še z veliko domišljije 🙂 Predvsem je zanimivo, kako ti stebri pokajo v horizontalni smeri in se potem po koščkih oz. plasteh lomijo. Kakorkoli, vredno se je ustaviti, zlezti na vrh te stene in si ogledati razgled na okoli. Hribi, pokriti s snegom in pa ravnina, polje strjene lave daleč naokoli.

klifi Gerduberg
Menda najdaljša taka stena v državi: 2km bazaltnih stebrov
Ford Fiesta na snegu na Islandiji
Razgled z vrha stene na najin avto spodaj, ki je parkiran na polju strjene lave
bazaltni šestkotnik
Evo ga, šestkotnik!

Gora Helgafell

Dalje sva se peljala do gore Helgafell v bližini mesta Stykkisholmur na severnem delu polotoka. No, v vodičih in na spletu piše, da je to gora, ampak dejansko je to 72m visok kucelj in prav nič podoben pravim goram, ki jih sicer na Snæfellsnesu ne manjka. Ampak vseeno je spodaj tabla, kjer piše, da je vzpon “challenging trail”, torej zahtevna pot. Takoj povem, da je do gor 5 minut hoje in edino kar je bilo zahtevnega je bilo izogibanje blatu na poti 🙂

napis Helgafell

Helgafell v to smer. Smerokaz in namig, koliko je zaželena donacija (350 ISK je 1,5 EUR)

Helgafell v islandščini pomeni sveto goro, saj so v starih časih verjeli, da je to kraj, kamor pridejo duše umrlih in tu vstopijo v posmrtno življenje. Vzpon na goro je kljub tej sagi dovoljen, še več. Če greš gor v tišini in se ne obračaš nazaj, se na vrhu obrneš proti vzhodu, si lahko tri stvari zaželiš in gora ti bo izpolnila želje.

Gora Kirkjufell

Naslednji postanek (če ne štejemo vseh vmesnih pavz za fotografiranje nore narave: hribov, slapov, obale …) je bil kraj Grundarfjörður. Ta je znan po razgledu na najbolj fotografirano goro na Islandiji, Kirkjufell. Zakaj je tako priljubljena? Kdo bi vedel! Gora je visoka 463m in je osamelec, na mini polotočku, torej nekako štrli v morje in je zato verjetno tako impresivna: vidiš le goro in potem samo še Atlantik. Zaradi svoje oblike naj bi spominjala na cerkev, od tod tudi ime (kirk je cerkev po islandsko). Zanimiva pa je tudi njena sestava – različni sloji, različne kamnine, različna starost … med njimi je tudi sedimentni sloj, ki je bogat z ribjimi fosili. Kakšna škoda, da se nisva mogla vzpeti nanjo! 🙁 Ampak močan veter ob Atlantiku ni kazal namena, da bi kmalu ponehal, le še več oblakov je prinašal.

Kirkjufell, polotok Snaefellsnes

Slavna gora Kirkjufell

Na tem delu Atlantika živi tudi veliko kitov, v zimskih mesecih pa pridejo orke – lahko tudi do obale. Midva nisva imela daljnogledov s seboj, tako da nisva videla nobene.

V bližini je še lep slap Grundarfoss, ki pa je bil žal zaradi ograd nedostopen.

Snæfellsjökull National Park

Od kraja Grundarfjörður naprej proti zahodu se cesta približa atlantski obali in razgledi postanejo čudoviti: na eni strani slapovi posejani res na gosto – vsakih nekaj metrov kakšen slap! Na drugi strani črne plaže z visokimi valovi … noro.

islandska pokrajina

Islandska pokrajina je res čudovita

Čisto na koncu polotoka se nahaja Snæfellsjökull National Park, ki je bil nama najbolj všeč. V sredini je velik ledenik, pod njim pa 1446m visok vulkan, ki je odgovoren za vso to črno vulkansko pokrajino v parku: črne skale naključno razmetane naokoli, nekatere že preraščene z zelenim mahom, ki izgleda izredno neprijazno, a hkrati tudi čudovito. Ob obali pa sva našla od črnih klifov, do peščene plaže … vsem pa so bili skupni veliki valovi in močan veter. Na tej točki je tudi posijalo sonce, potem pa je zapihal tako močan veter, da naju je kar premikalo, prinesel s seboj leden dež in ogromne valove na Atlantiku. Tako visokih valov še nisva videla! Butalo je ob skale, pršilo … strašljivo, a mogočno. In nato se je pokazala mavrica … kako čudovito! Na eni strani valovi z ubijalsko močjo in veter, ki nama ni pustil stati pri miru, na drugi strani pa popolna mavrica.

ženska se upira močnemu vetru, obala islandije, polotok Snaefellsnes
Veter je bil tako močan, da me je premikal!
razburkano morje, polotk snaefellsnes
Čisto razpenjeno morje, polotok Snaefellsnes
močni valovi atlanskega oceana
Nori valovi na skrajni točki polotka Snaefellsnes: rtu Öndverðanesviti
mavrica čez celo nebo

Mavrica!

Še zadnja stvar tega izleta sta bila bazaltna stebra, Londrangar. Eden je visok 75m, drugi je malo manjši – 61m. Stojita tik ob obali in kljubujeta vetru in valovom z Atlantika.

bazaltna stebra na polotoku Snaefellsnes

Stebra v daljavi

 

Tekom izleta sva si želela ogledati še Vatnshellir lava cave – jamo, ki jo je naredila lava, ko je tekla to tem področju: zunanja plast lave se je na zraku hitro strdila, med tem ko je v notranjosti lava še tekla in nato pustila prazno jamo, tunel za seboj. Žal sva zamudila zadnji ogled, ki je bil že ob 15h! 🙁

islandska pokrajina

Čudovita pokrajina polotoka Snaefellsnes

Če povzamem: Snæfellsnes je res čudovit in vreden vse vožnje in napora. Če pa imate več dni časa in morda lepše vreme, pa priporočava daljši izlet. Ampak dokazala sva, da se ga da videti tudi v enem dnevu in uživati. 

sončni zahod Snaefellsjökul

Nor sončni zahod v nacionalnem parku Snaefellsjökul

 

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!