Safari Park Kgalagadi: prvi safari v Afriki!

Safari park Kgalagadi (izgovorjava Khalahadi) se nahaja čisto na jugozahodu Bocvane in na severozahodu Južnoafriške republike, tik ob meji z Namibijo. Uradno ime parka je Kgalagadi Transfrontier Park, kar pomeni, da se park razteza preko meje in ga urejata tako Južnoafriška republika kot tudi Bocvana – vsaka malo po svoje :). Celoten park pa je dejansko južni del puščave Kalahari.

Tipičen pogled v parku Kgalagadi: oryx na sipini

Safari park Kgalagadi

Pokrajina parka Kgalagadi

Podnebje tu je pol-puščavsko, kar pomeni, da je zemlja suha in mivkasta, rastje pa je v obliki suhe trave in grmičevja, sem pa tja pa raste tudi kakšno kakšno drevo. Skozi park tečeta dve reki, Nossob in Auob, a večino časa so struge suhe, saj se rečni strugi napolnita na vsakih 10-20 let. Voda za živali se nahaja v umetno narejenih vodnih luknjah, ki so seveda odlično mesto za opazovanje živali. Kjer pa ni reke, so rdeče sipine, tudi preraščene s suho travo, živali pa je na sipinah malo. Dejansko ima Kgalagadi sušno in deževno obdobje. Sušno obdobje traja od nekje maja do oktobra, deževno pa preostali del leta. Park Kgalagadi v času deževnega obdobja popolnoma ozeleni in ga mi verjetno ne bi prepoznali. V sušnem obdobju pa je tak, kot je opisan zgoraj.

Naša pot do parka Kgalagadi

Ok, sedaj pa naša izkušnja tega parka. Pot proti Kgalagadi parku smo začeli v Johannesburgu, na drugi strani celine. Ko smo zapustili mestno obvoznico, se je pokrajina začela spreminjati z vsakim kilometrom. Bliže parku smo bili, bolj je bila narava suha, videli smo že kakšno gazelo, ceste so se ožale in postajale vedno manj prometne … zadnjih 100km smo prevozili po makadamu – še dobro, da imamo terenca, da smo lahko »pičili« in se ne obremenjevali zaradi vsakega kamenja.

Prazna cesta sredi pol-puščave na poti do parka Kgalagadi

Ker smo se iz Johannesburga odpravili precej pozno, nam ni uspelo poti prevoziti v enem kosu. Tako smo prespali v kraju Kuruman in pot nadaljevali naslednji dan. V park smo vstopili pri kampu Twee Rivieren okoli 15h, rezervacijo za prenočišče pa smo imeli v Mata Mata, vsaj 3h vožnje po parku. Ker velja pravilo, da moraš biti ob sončnem zahodu (kar je bilo okoli 18h) ali v kampu ali pa izven parka, so nas komaj spustili v park. Obljubiti smo morali, da se ne bomo nič ustavljali, pač pa se bomo peljali direktno do kampa Mata Mata.

Sončni zahodi v parku Kgalagadi so čudoviti

Vožnja po safari parku Kgalagadi

Kako pa zgleda vožnja po parku? Povsod je makadam, oz peščene ceste, omejitev hitrosti pa je 50km/h. Ampak, če želiš videti, kakšno žival, moraš voziti počasneje. Pri nas je to zgledalo tako, da je šofer pač vozil počasi, vsi ostali pa oči na peclje in iskali kaj zanimivega. Ko je kdo kaj ugledal, je zavpil: STOJ! Šofer je avto postavil skoraj na nos, tako hitro je zavrl, potem pa malo vzvratno, vsi daljnoglede pred oči, Rok svoj fotoaparat s teleobjektivom v roke in smo gledali in vzklikali: »Glej tisto …« in »Ahhh, ooooo, poglej mladičke …«. Včasih smo se ob kakšni luži vode ustavili za dlje časa, tiho sedeli in opazovali živali, ki so prihajale pit. Bilo je magično.

Že ob vstopu v park so nam priporočili, da gume na avtomobilu nekoliko spustimo. Z bolj ohlapnimi pnevmatikami namreč imamo boljši oprijem na peščeni podlagi, hkrati pa tudi avto manj trese na valoviti podlagi.

Fanta spuščata gume pred vstopom v park, Janja pa nadzoruje 🙂

Pravila v safari parku

Zapuščanje avtomobila znotraj parka je na južnoafriški strani strogo prepovedano – seveda zaradi lastne varnosti. Iz avta je dovoljeno izstopiti le znotraj kampov in pa na posebno označenih prostorih za piknike. Čeprav smo pogumni popotniki, smo res 3x pogledali okoli sebe, preden smo odprli vrata avtomobila. Ne boste verjeli, ampak tudi levi se znajo zelo dobro skriti. Bocvanska stran parka ima malo milejša pravila glede izstopa iz avta.

Ko smo se le opogumili in izstopili iz avta 🙂

Pravil je še veliko. Recimo že omenjeno, da moraš biti v kampu od sončnega zahoda do sončnega zahoda. Off road po parku ni dovoljen, držati se je treba urejenih cest. Če srečamo kakšno žival, se ji je treba umakniti, da lahko nadaljuje svojo pot, svoje življenje, kot da nas ni tam. Vedeti je treba, da smo mi obiskovalci, živali pa so tam doma.

Živali imajo v parku prednost

Brez vize v Namibijo

Naša prva postojanka v parku Kgalagadi je bil kamp Mata Mata, čisto na meji z Namibijo. Sicer Slovenci za Namibijo potrebujemo vizo, a nam je mejo uspelo prečkati samo s fotoaparatom v roki 🙂 Tam nedaleč čez, na namibijski strani je kmetija, ki prodaja tudi meso. In za večerjo smo si zaželeli pečenja na žaru, »braai« kot rečejo Južnoafričani, zato smo odšli do meje in vprašali uradnika, če gremo lahko samo do stojnice po svojo večerjo. Rekel je, da lahko in že smo tekli v Namibijo! Kupili smo si klobaso iz antilopinega mesa (springbok boerewors), ki se je izkazala za noro dobro večerjo.

Nočni safari

Naslednjo noč smo preživeli v kampu Nossob, kjer smo si privoščili nočni safari. Ko se je znočilo, smo vzeli svetilke v roke in šli peš ob ograji kampa. Seveda po notranji strani ograje 🙂 In seveda nas je bilo strah. In seveda ni prišel noben lev, slišali smo samo oglašanje šakala, Tomaž pa je ujel kuščarja. Nič dramatičnega 🙂 Ampak bilo je pa adrenalinsko!

Kuščar, ki ga je ujel Toma

Čista divjina

Naš zadnji kamp v parku Kgalagadi je bil bocvanski Two Rivers camp. Za razliko od južnoafriških kampov ta nima elektrike, kar nam je omogočilo opazovanje čudovitega južnega neba in mlečne ceste. Toliko zvezd nisem videla še nikjer! Poleg tega pa smo bili edini gostje v kampu, kar je še dodalo divjinsko izkušnjo našemu bivanju.

Kamp Two Rivers ponoči

Na splošno nam je bil safari park Kgalagadi tako zelo všeč ravno zaradi te divjine. Park je ogromen (velikost za približno dve Sloveniji), prostran, neturističen. Večino časa smo bili sami sredi te afriške divjine. Malo drugih ljudi, velik park, dokaj neurejene ceste, brez signala za mobitel … vse to nam je pomagalo pozabiti, da smo pravzaprav v safari parku, pač pa je bolj delovalo, kot da se vozimo po čisto pravi afriški divjini.