Počitek od potovanja: Mabibi beach

3,1K

Po vseh safarijih in hribolazenju, pa po prevoženih že 6000km, smo vsi že komaj čakali malo počitka. Za pavzo od potovanja smo si izbrali miren košček južnoafriške obale ob Indijskem oceanu: Mabibi beach, ki je dostopna samo s terencem, saj je zadnjih 30km vožnje po sipinah. V kampu Mabibi beach camp (kako domiselno ime, kajne? :)) so bili poleg nas samo še eni gostje. Lahko si predstavljate, da smo v času naših počitnic videli več živali kot pa ljudi.

Mabibi Beach počitnice

Kaj smo počeli 4 dni na istem mestu, brez vožnje? Nič kaj dosti. Spali, jedli, spali, jedli … ok, vmes smo šli nekajkrat tudi na plažo, ampak je ocean zelo razburkan, pa tudi pihalo je precej, tako da je kopanje odpadlo. Parkrat smo se sicer vrgli v valove, a so divji, močni, pa skale so nekje spodaj, potem pa je Tomaža opekla še meduza … in tako je bilo konec vodnih aktivnosti. Potem pa smo samo še ležali na plaži in se sončili. Pa se tudi to ni dobro končalo: Janja je imela zvečer hrbet živo rdeč, kljub temu, da se je namazala s faktorjem 50!

Živali na Mabibi Beach

Opice

Smo pa imeli veliko živalskih obiskovalcev: okoli šotora, po drevesih so ves čas skakale opice morske mačke. Vljudno so počakale, da smo mi pojedli in pospravili svojo hrano, potem pa so prišle brskat po smeteh – pojedle so vse olupke sadja! Naslednji dan sem se jim odločila pustiti olupke pomaranč kar zunaj, da se ne bodo mučile z odpiranjem smetnjaka. Še naslednje jutro, sem opice zagledala že med zajtrkom in eni ponudila svojo pomarančo. Sicer precej sramežljivo in previdno se mi je opica približala in potem hitro vzela kos sadja in odskakala na varno, višje na drevo. Od tam pa nas nato še dolgo časa opazovala.

Raki

Na plaži pa so nas zabavali rakci. No, lahko rečem, da so bile to kar velike rakovice! Prav smešno jih je bilo opazovati, kako so stale na plaži in čakale na val, da jih odplavi. In potem so spet prilezle nazaj na suho in spet čakale na val. Moje predvidevanje je, da so tako lovile svojo hrano.

Še bolj zanimivo pa je bilo, ko se je ena rakovica poskušala stepsti z Rokom. Ne pretiravam, res je bila napadalna! Pojavila se je nasproti naju z dvignjenimi kleščami in stopicala naprej in nazaj, kot da bi izzivala. Pa je Rok naredil en korak proti njej in se rakovica dvigne na svojih majhnih nogah, ki niti niso tako kratke, dvigne klešče in začne striči z njimi ter se zapodi proti nama. Ali si predstavljate raka kako teče? Normalno se raki premikajo levo-desno, in ne direktno naprej, ta napadalna rakovica pa je šibala malo v eno smer, malo v drugo … da naju je čisto zmedla in sploh nisva vedela, kam naj se ji umakneva. Nekaj časa naju je preganjala po plaži, jaz sem vreščala, Rok je škljocal s fotoaparatom, na koncu sva ji le ušla … ali pa se je rakovica upehala? Kakorkoli, uspelo se nama je rešiti in priti na varno razdaljo, stran od norega raka 🙂

Ko je bil čas, da zapustimo plažo, smo bili vsi že več kot spočiti in smo komaj čakali naslednjo dogodivščino. Tako nikomur ni bilo težko vstati že ob 5h zjutraj in začeti pospravljati šotor 🙂

In še opozorilo: voda v kampu je oranžne barve in močno diši po železu. Za tuširat je v redu, za vse ostalo pa smo mi uporabljali ustekleničeno vodo, ki smo si jo predhodno kupili. Tod blizu namreč ni nobene trgovine.