Ko sva pakirala za v Rim, sem dobila idejo: kaj če bi s seboj vzela rolerje? Tako prihraniva nekaj denarja, saj se ne bova vozila z javnim prevozom, hkrati pa se bova še malo razgibala. Rok sicer ni bil najbolj navdušen, a tudi nasprotoval ni.
Rolanje po Rimu je bilo pestro
Z rolerji po Rimu
In tako sva se v soboto popoldan znašla v Rimu z veliko Ikea vrečo, v kateri sva imela rolerje. “No, pa dajva …, “ sva si rekla in si obula rolerje. Prvih nekaj metrov je bilo super. Kako hitro greva, pa sploh ni naporno! Ampak potem je prišel klanec in za njim strm spust, pa še en vzpon, pa razpokan asfalt, potem že granitne kocke … bolj ko sva se bližala staremu delu mesta, hujše je bilo. In seveda sva bila otovorjena z vso kramo, ki sva jo nosila s seboj. Ja, Rim ima res tistih 7 gričev! Čeprav niso tako izraziti, jih na rolerjih pošteno občutiš.
Ko sva prišla do Fontane di Trevi, sva bila čisto izmučena. Zavore sva imela že skurjene, torbe so postale že res težke … A najhujše je bilo, da sva morala še nazaj do železniške postaje in od tam z vlakom do najine nastanitve. “Ok, saj bo …,” sva si rekla in se spet podala vijugat med množico turistov in med luknjami na pločniku. Spet naju je pričakal hud vzpon in zelo ozek pločnik, tako da se praktično ni dalo normalno rolat. Sredi klanca sva obupala in se začela preobuvati. “Dovolj za danes,” sva si rekla. “Naprej greva peš!” Rajši ne omenjam, kako so se nama mimoidoči smejali.
Primer res slabe podlage za rolanje. Če prišteješ še nekaj 100 turistov, ki so ti napoti … postane premikanje po mestu nočna mora
Naslednji dan sva razmišljala, ali bi rolerje sploh vzela s seboj, ali pač opustiva to trapasto idejo. Ampak ker sva “gorenjca” in nama je bilo ob lepem vremenu škoda denarja za metro, sva vseeno še enkrat poskusila. Tokrat nisva izbirala najkrajših poti, ampak tiste, ki gredo po glavnih cestah – tistih, ki so na zemljevidu označene bolj debelo. Izkazalo se je za odlično idejo. Glavne ceste imajo dobro urejene pločnike, večinoma asfaltirane, pa tudi klanci niso tako hudi. Ob reki Tiberi sva našla kolesarsko stezo, ki je super vzdrževana, gre po ravnem in ima zelo malo prometa. Tam je bilo rolanje najbolj prijetno.
Preostanek najinega raziskovanja Rima je bil odličen! Premikala sva se lahko zelo hitro, nisva bila vezana na linije javnega prometa in njihove urnike, hkrati pa sva tudi zelo veliko videla. Konec koncev sva se imela super!
Tudi na tole razgledno točko sva prišla z rolerji
Za zaključek: rolanje po Rimu zna biti zahtevno, ampak super izkušnja. Priporočava!
